Slo-Tech - Na univerzi v Bournemouthu v Veliki Britaniji so izvedli še eno v nizu raziskav o vplivu igranja računalniških iger na razvoj mladih. Anketirali so 166 mladih, starih od 11 do 18 let. Raziskovali so korelacijo med igranjem iger ter moralnostjo (moral reasoning). To je proces, s katerim ugotavljamo, ali je neko dejanje pravično ali ne, in se močneje razvije med 12. in 14. letom starosti. Ugotovili so, da povezave niso enoznačne ali preproste, a v povprečju je vpliv iger pozitiven.
Prva avtorica raziskave Sarah Hodge pojasnjuje, da je bilo doslej izvedenih že ogromno raziskav o vplivu nasilnih iger in da še vedno nimamo enotnega odgovora, kako vplivajo na ljudi. V pričujoči študiji pa so merili izrecno eno komponento, in sicer moralnost. Rezultati so pokazali, da so v povprečju mladi, ki so pogosteje igrali igre, bolj moralni. Močna pozitivna korelacija je obstajala med moralnost in številom zvrsti iger (ljudje, ki igrajo različne zvrsti iger, so bolj moralni). Avtorji to primerjajo s prehrano; kadar jemo uravnoteženo, smo bolj zdravi, podobno velja za igre.
Ni presenetljivo, da so fantje v povprečju več igrali iger kakor dekleta. V nasprotju s predhodnimi študijami pa so to pot odkrili, da so fanti bolj moralni od deklet (gre za vrednosti v starostnih skupinah, ko moralnost še pri nobenem spolu ni dokončno razvita). Odkrili pa so tudi nekaj šibkih, a negativnih korelacij z moralnostjo: leta igranja iger, vsebine za odrasle, količina igranja, Grand Theft Auto in Call of Duty itd. Vse te korelacije so bile zelo šibke, kar kaže, da vsebina verjetno ni zelo pomembna. Razlogov, zakaj igranje različnih iger pozitivno korelira z moralnostjo, je lahko več. Igralci se tako lahko učijo moštvenega duha, lahko igre nagrajujejo določeno vedenje, ali pa igre igrajo več tisti, ki se zavedajo, da gre zgolj za fikcijo.
jim lahko jaz kot kmet povem zakaj igre korelirajo z višjo moralnostjo. Igre so prevzele vlogo, ki jo je nekoč imela mladinska literatura. Romani za mulce, prevsem moškega spola, od 12 do 15 let starosti najpogosteje perpetuirajo herojski arhetip. Od Winnetuja do Harrya Potterja gre za like, ki postavijo dobro skupnosti nad svoj osebni interes, ki premagajo strah, se hrabro spopadejo s pošastjo, prinesejo njene ostanke in svojo izkušnjo skupnosti ter jo tako obogatijo, odkrijejo skozi avanturo kaj je bistvo moškosti in doživijo preobrazbo v odraslega. Hero's journey - včasih v romanih in stripih, danes v računalniških igrah.
psihoanalitiki moralnost povezujejo predvsem z moškimi in je to skoraj vedno moška domena. tko da tukaj posredno odkrivajo toplo vodo in za to krivijo nekaj podobnega kot saturnove prstane...
"Namreč, da gre ta družba počasi v norost in da je vse, kar mi gledamo,
visoko organizirana bebavost, do podrobnosti izdelana idiotija."
Psiholog HUBERT POŽARNIK, v Oni, o smiselnosti moderne družbe...
jim lahko jaz kot kmet povem zakaj igre korelirajo z višjo moralnostjo. Igre so prevzele vlogo, ki jo je nekoč imela mladinska literatura. Romani za mulce, prevsem moškega spola, od 12 do 15 let starosti najpogosteje perpetuirajo herojski arhetip. Od Winnetuja do Harrya Potterja gre za like, ki postavijo dobro skupnosti nad svoj osebni interes, ki premagajo strah, se hrabro spopadejo s pošastjo, prinesejo njene ostanke in svojo izkušnjo skupnosti ter jo tako obogatijo, odkrijejo skozi avanturo kaj je bistvo moškosti in doživijo preobrazbo v odraslega. Hero's journey - včasih v romanih in stripih, danes v računalniških igrah.
Bi se kar strinjal s temle, v kolikor gre za normalno osebo. Problem pri igrah je morda v tem, da obstajajo igre, kjer igralec ni junak, ampak pošast (npr. v Counter Strike vedno igraš teroriste, Postal, Dungeon Keeper, Carmageddon, Hatred, Manhunt itd). Nisem prepričan, da obstaja takšna količina mladinske literatura, kjer je glavni junak eksplicitno pošast. Zna biti, da določen osebnosti profil z nemoralnimi težnjami gravitira v te igre in s tem dobi dodatno pobudo za nemoralno obnašanje. V tem primeru igre škodujejo.
Edina škodljiva stvar pri igrah je povzročanje odvisnosti. Pri Evropejcih je ta še najmanj problematična, najbolj očitna je pri azijcih, pa tudi arfičani bolj padejo not. Ženske sicer preferirajo igrice na mobilnih napravah, kjer ni socialne interakcije (niti z NPCji).
Kar pa se moralnosti tiče me ugotovljena manjša moralnost žensk sploh ne presneča. Edino kar pravzaprav je presenetljivo, da so v današnjem času sploh imeli jajca to objavit. Homo-globo-femo lobi jih bo raztrgal. Žal pa je veliko neprijetnih dejstev o ženskah, ki krožijo po MGTOW krogih objektivno resničnih.
Zanimivo bi bilo vedet, če je korelacija med moralnostjo in igranjem vzročna ali ne, se pa strinjam, da obstaja. Jaz sem v mladosti preigral ogromno MMO iger, ki so mi dale veliko odličnih izkušenj glede delovanja družbe. Te izkušnje so mi definitivno pomagale priti do moralno superiorne ideologije. Prijatelji, ki sem jih pridobil iz online iger pa so moralno mnogo višjem nivoju kot znanci, ki iger ne igrajo.
Igral sem raznovrstne igre. Najvec v obdobju ko sem bil star nekje 13 let. Sem pa scasoma spoznal nekje v puberteti, da ne vpliva dobro name v smislu fizicne aktivnosti, v smislu izgleda in pri priljubljenosti pri dekletih. Nisem se zelel spremenit v geek-a. Zato sem scasoma nehal. Igric ze dolgo ne igram vec. Pri mojih letih mi niti ni do tega. Zdaj ko sem odrasel, svoboden in lahko marsikaj zanimivega pocnes. Pri 13 letih pri starsih pa niti ne, zato so igrice pri teh letih zelo zanimive za pobeg in avanture. Vsaj virtualno.
Jaz imam 40, pa komaj odkrivam PS4, malo ne moti težavnost, vsaka igra ni za kratek čas.
A si eden izmed tistih, ki so v otrostvu mocno hrepeneli po dolocenih igrah a niso ravno potesili svojih zelja? In zdaj poskusas nadoknadit? Ali zgolj nostalgija, ali kaj tretjega?
jim lahko jaz kot kmet povem zakaj igre korelirajo z višjo moralnostjo. Igre so prevzele vlogo, ki jo je nekoč imela mladinska literatura. Romani za mulce, prevsem moškega spola, od 12 do 15 let starosti najpogosteje perpetuirajo herojski arhetip. Od Winnetuja do Harrya Potterja gre za like, ki postavijo dobro skupnosti nad svoj osebni interes, ki premagajo strah, se hrabro spopadejo s pošastjo, prinesejo njene ostanke in svojo izkušnjo skupnosti ter jo tako obogatijo, odkrijejo skozi avanturo kaj je bistvo moškosti in doživijo preobrazbo v odraslega. Hero's journey - včasih v romanih in stripih, danes v računalniških igrah.
Bi se kar strinjal s temle, v kolikor gre za normalno osebo. Problem pri igrah je morda v tem, da obstajajo igre, kjer igralec ni junak, ampak pošast (npr. v Counter Strike vedno igraš teroriste, Postal, Dungeon Keeper, Carmageddon, Hatred, Manhunt itd). Nisem prepričan, da obstaja takšna količina mladinske literatura, kjer je glavni junak eksplicitno pošast. Zna biti, da določen osebnosti profil z nemoralnimi težnjami gravitira v te igre in s tem dobi dodatno pobudo za nemoralno obnašanje. V tem primeru igre škodujejo.
Jaz se ne strinjam, kake knjige. V precej vecji meri so igre prevzele vlogo sporta. Posebej ekipni sporti so v tem smislu mocni.
psihoanalitiki moralnost povezujejo predvsem z moškimi in je to skoraj vedno moška domena. tko da tukaj posredno odkrivajo toplo vodo in za to krivijo nekaj podobnega kot saturnove prstane...
Psihoanaliza ni znanstvena disciplina. V članku se omenja korelacija med igranjem iger in moralnostjo igralca - korelacija ni znanstveni dokaz, t. j. ni dokazan obstoj kavzalnosti med igranjem iger in moralnostjo.
Kam uvrscamo strateske igre kot so Sc, RedAlert? Kaj imajo te igre veze z moralnostjo?
Pri obeh imaš v ozadju zgodbo, boj med dobrim in zlom. Dobra stvar je, da vidiš z obeh perspektiv (lahko igraš obe strani). StarCraft 2 Wings of Liberty ima sploh močno zgodbo, Jim Raynor (upornik, heroj) proti Arcturus Mengsk (tiran, pošast).
Kam uvrscamo strateske igre kot so Sc, RedAlert? Kaj imajo te igre veze z moralnostjo?
Pri obeh imaš v ozadju zgodbo, boj med dobrim in zlom. Dobra stvar je, da vidiš z obeh perspektiv (lahko igraš obe strani). StarCraft 2 Wings of Liberty ima sploh močno zgodbo, Jim Raynor (upornik, heroj) proti Arcturus Mengsk (tiran, pošast).
Vprašanje pa je, koliko mladina to registrira.
Nisem igral scenarijev samo online. Teranov sem bil najbolj navajen, pol sem pa samo mine stancal:) torej?
Nisem igral scenarijev samo online. Teranov sem bil najbolj navajen, pol sem pa samo mine stancal:) torej?
Torej potrjuješ moj sum, da ljudje ne registrirajo zgodbe.
Z igranjem online pa si imel interakcijo z drugimi, kar lahko prav tako pripelje do moralnih zaključkov. Morda si goljufal proti drugim, morda so kasneje goljufali proti tebi in si mogoče prišel do moralnega zaključka, da goljufanje mogoče ni prav.
Z goljufanjem mislim na ilegalne načine pridobitve prednosti glede na druge igralce (podporni boti, avtoaim, ne poznam zadeve dovolj). Imeti dobro taktiko ne pomeni goljufanje, ampak da si pač boljši od drugih v okviru veljavnih pravil.
jim lahko jaz kot kmet povem zakaj igre korelirajo z višjo moralnostjo. Igre so prevzele vlogo, ki jo je nekoč imela mladinska literatura. Romani za mulce, prevsem moškega spola, od 12 do 15 let starosti najpogosteje perpetuirajo herojski arhetip. Od Winnetuja do Harrya Potterja gre za like, ki postavijo dobro skupnosti nad svoj osebni interes, ki premagajo strah, se hrabro spopadejo s pošastjo, prinesejo njene ostanke in svojo izkušnjo skupnosti ter jo tako obogatijo, odkrijejo skozi avanturo kaj je bistvo moškosti in doživijo preobrazbo v odraslega. Hero's journey - včasih v romanih in stripih, danes v računalniških igrah.
Dobro povedano. Mene je v game-ih velikokrat ravno zgodba gnala naprej in je bilo recimo ubijanje "šefov" bolj nadležna ovira kot kaj drugega. Čeprav, kar se moralnosti tiče, sem imel različne pristope pri različnih igrah; V KOTOR-ju, kjer gradiš karakter na podlagi odločitev (light side, dark side) sem hotel bit ultimate good guy. Kak GTA recimo je bil najboljši ravno za ventiliranje, mindless car rampage,...
Mislim, da mora bit človek (ne glede na starost) v osnovi moten, če ga igranje nasilnih iger spremeni v nasilnega človeka - ali pa ima za posledico deviantno obnašanje. IMO igre same po sebi niso problem.
jim lahko jaz kot kmet povem zakaj igre korelirajo z višjo moralnostjo. Igre so prevzele vlogo, ki jo je nekoč imela mladinska literatura. Romani za mulce, prevsem moškega spola, od 12 do 15 let starosti najpogosteje perpetuirajo herojski arhetip. Od Winnetuja do Harrya Potterja gre za like, ki postavijo dobro skupnosti nad svoj osebni interes, ki premagajo strah, se hrabro spopadejo s pošastjo, prinesejo njene ostanke in svojo izkušnjo skupnosti ter jo tako obogatijo, odkrijejo skozi avanturo kaj je bistvo moškosti in doživijo preobrazbo v odraslega. Hero's journey - včasih v romanih in stripih, danes v računalniških igrah.
Dobro povedano. Mene je v game-ih velikokrat ravno zgodba gnala naprej in je bilo recimo ubijanje "šefov" bolj nadležna ovira kot kaj drugega. Čeprav, kar se moralnosti tiče, sem imel različne pristope pri različnih igrah; V KOTOR-ju, kjer gradiš karakter na podlagi odločitev (light side, dark side) sem hotel bit ultimate good guy. Kak GTA recimo je bil najboljši ravno za ventiliranje, mindless car rampage,...
Mislim, da mora bit človek (ne glede na starost) v osnovi moten, če ga igranje nasilnih iger spremeni v nasilnega človeka - ali pa ima za posledico deviantno obnašanje. IMO igre same po sebi niso problem.
jaz sem isto včasih vedno igral za dobro stran, sedaj pa vedno igram za slabo in pogrešam igre, ki bi dejansko imele razvito zgodbo za slabo stran....
ja sam mali poštar, kurac mi je oštar
čuvajte se žene, bit ćete jebene
This. Nikoli nisem natančno vedel, zakaj sem za vodjo svoje FRP/RPG ekipe vedno izbral paladina, a zgornji opis bo bržkone dober približek tega. Danes sem lvl 80 Paladin and I have a wife!
psihoanalitiki moralnost povezujejo predvsem z moškimi in je to skoraj vedno moška domena. tko da tukaj posredno odkrivajo toplo vodo in za to krivijo nekaj podobnega kot saturnove prstane...
Čudno da psihoanalitiki to trdijo; bi pa pričakoval malo več znanja od strokovnjakov. V svojem življenju sem spoznal ogromno ljudi ; tako moških kot žensk pa morm rečt da so ženske celo malenkost večkrat imele moralne vzgibe kot moški. Nevem a sem jz taka statistična deviacija da nekako vedno k sebi pritegnem moralne osebke ali od kje jim logika da je moralnost tako rekoč izključno moška domena?
ne da ženske ne bi imele morale, pač pa da pri njih ne izhaja iz psihe ampak je naučena.
"Namreč, da gre ta družba počasi v norost in da je vse, kar mi gledamo,
visoko organizirana bebavost, do podrobnosti izdelana idiotija."
Psiholog HUBERT POŽARNIK, v Oni, o smiselnosti moderne družbe...
Slava in čast? Potem je vseeno če imaš hudega bota, ki sam vse dela.
Saj si že kdaj igral kak online špil tipa CoD, observer mode? Bote smo vohali na kilometre. Če je kateri imel transparency mod in pametno igral, si ga pa prekleto težko dobil v prstom v marmeladi.
ne da ženske ne bi imele morale, pač pa da pri njih ne izhaja iz psihe ampak je naučena.
Pojmovanje dobrega in slabega je vedno pridobljeno v procesu socializacije, je privzgojeno vsem ne glede na njih spolno identiteto.
Genetika nima vpliva ali pač?
Odvisno koga uprašaš
"Namreč, da gre ta družba počasi v norost in da je vse, kar mi gledamo,
visoko organizirana bebavost, do podrobnosti izdelana idiotija."
Psiholog HUBERT POŽARNIK, v Oni, o smiselnosti moderne družbe...
Ma kaj samo mene vedno moti pri teh anketah in raziskavah zelo nizka številka udeležencev?
Vse raziskave zadnjega casa imajo neke smesno nizke stevilke. 166 ni noben vzorec ob dejstvu, da igričarska srenja šteje verjetno čez dve miljardi oseb..
ne da ženske ne bi imele morale, pač pa da pri njih ne izhaja iz psihe ampak je naučena.
Pojmovanje dobrega in slabega je vedno pridobljeno v procesu socializacije, je privzgojeno vsem ne glede na njih spolno identiteto.
kako pa je z poiskusi z dojenčki in lutkami, ki so bodisi 'slabe' ali 'dobre'?
"Namreč, da gre ta družba počasi v norost in da je vse, kar mi gledamo,
visoko organizirana bebavost, do podrobnosti izdelana idiotija."
Psiholog HUBERT POŽARNIK, v Oni, o smiselnosti moderne družbe...
Igre te pogosto postavijo pred izbiro. Odločitve imajo posledice. Igre lahko delujejo tudi kot simulator morale - s to prednostjo, da lahko simulacijo poganjaš večkrat.
Večigralske igre? Simulacija, kjer vidiš, kako drugi trpijo. Točno tako, kot si trpel ti. In jim pomagaš, ker veš, kako je bilo tebi težko. Ali zato, ker je takrat nekdo pomagal tebi. Pa tudi, če si le želiš, da bi ti takrat nekdo pomagal, a ti ni. No, ne deluje na vsakogar - obstaja tudi "Seal clubbing" (when an individual who is highly skilled at a task, competes with other people who are relatively new/unskilled at said task). Nihče ti ne preprečuje, da se smeješ trpinčenim.
What Mass Effect 2 Teaches Us about Morality (youtube: Extra Credits) : Some of my favorite gaming experiences have been those rare occasions when out of nowhere a game changes the way you see the world or teaches you something about yourself. Recently, James was telling me of just such an experience he’d had. A video game asked him a question he couldn’t answer. He said he was playing the game, he reached a certain part and then he had to just set down the controller and think. He sat there, cross legged pondering for more than half an hour. Then, he picked up the controller. He knew what to do (or rather, what he would do). And in doing so, he learned something about himself.
What Player Decisions Mean in Games (youtube: Extra Credits) : Heavy Rain, for all of its' faults, had a scene where you're confronted with a choice to either: cut off your finger to get more information about how to save your son, or to refuse to do so. This is something players have to sit down and evaluate when they go to make a choice. It's not a calculation, because there are no numbers here. No definitive right or wrong. But there are a lot of factors to consider and choose between. Do you cut off your finger because you owe it to your son? Do you not do so because you might bleed out or get infected and die? Do you take the saw to your own hand because you can't rightly say that one of your fingers is worth more than someone's life? Or do you refuse, because screw you, nobody's gonna tell me what to do. These are all things the player weighs before they press the button.
Sacrifice and the Meaning of Kindness (youtube: Extra Credits) : You know that moments in Dark Souls where you see a blood stain somewhere you died once, and you feel a tiny pang for the person who just went through that same thing. That is an unmistakable moment of empathy experienced through a game. And I bet more than one of you have acted on it, deciding to leave a message warning other players about the hazard. Not for the reward it would give you, but so that people you've never met, and will never meet, won't have to suffer the same way you did. That is kind of incredible when you think about it.
Zenski karakter ali moski karakter je lahko privzgojen. Spolni ud pa ne.
Spolni ud ne more biti privzgojen, lahko ga pa dojenčku kirurško spremeniš ter dojenčka celo življenje pitaš s hormoni. Ker njegovi geni pravijo, da je A, njegovi hormoni pravijo, da je AB, njegov spolni ud pravi, da je AB, njegova glava pa pravi, da je B, ampak se mora pretvarjati, da je A. V bistvu je pa AB, ampak to v Sloveniji ni dovoljeno.
da otrok podeduje svojo inteligenco izključno po mami, pri čemer gre samo za podedovano inteligenco, ki jo lahko še vedno dodatno stimulirate.
Resno? Inteligenca se deduje po mami? Če je kognitivni potencial pogojen s številom kortikalnih nevronov, potem se prej po očetu, saj naj bi imeli biološki moški večje število kortikalnih nevronov. Poleg tega - inteligenca človeka je 'seštevek' fluidne in kristalne inteligentnosti (slednja ni dedna, pač pa 'priučena').
Če je kognitivni potencial pogojen s številom kortikalnih nevronov, potem se prej po očetu, saj naj bi imeli biološki moški večje število kortikalnih nevronov. Poleg tega - inteligenca človeka je 'seštevek' fluidne in kristalne inteligentnosti (slednja ni dedna, pač pa 'priučena').