Mladi in računalniške igre

predlog&pripomba: - nauč se delat odstavke, ker se mi tazga teksta niti brat ne da ... ampak res. ..

Au, to pa boli brati.

In ja, v najslabšem primeru igre izboljšujejo koordinacijo

Najraje igram RČS (Realno Časovne Strategije ). Kdaj pa odigram tut kakšno streljačino... Igram najprej zaradi zgodbe (špil morm obrnt ). Poskušam se čimbolj poglobit v zgodbo in jo razumet, če je kej za razumet. Pol pa ostane še nažiganje v tri dni (multiplayer itd.).

da te "injekcije" sploh delujejo niso krivi špili ... injekcije so vsepovsod okoli nas v različnih oblikah (filmi, 24ur, kruta resničnost, špili ...) ...

tak, da pravi krivec za serijske morilce niso špili ali druge injekcije, ampak samo in le samo vzgoja in okolje v katerem dotični mulc odrašča ...

sam igram špile od 10 leta redno in gledam filme takšne in drugačne in bedno bedna poročanja iz iraka so vsak dan s čedalje bolj nazornimi slikami ... pa (še) nisem serijski morilec ... poleg iger se ukvarjam tudi s športom (inštruktor deskanja na snegu in rolanja) in knjige tudi berem .. delam kot prevajalec .. v prostem času programer in grafični oblikovalec ...

mogoče se mi bo nekoč utrgalo in bom postal serijski morilec, a zato sigurno ne bodo krive "krvave" igre, ki jih igram ...

tisti, ki si vzame pa zdaj igre pod merek in jih krivi za vsako slabo obnašanje svojega bratca, sinčka ,... si zatiska oči pred realnostjo in se hoče odrešit odgovornosti, ki jo ima do dotične osebe in do celotne družbe ...

ma ja, sej to pravim ... sej ne pravim, da špili nimajo nobenga vpliva .. ampak vpliv ima vse in zaradi tega nima ravno smisel izpostavljati ravno to temo pri igrah ...

igre so samo ena od mnogih stvari, ki vplivajo na razvoj osebnosti ... pa so druge še veliko bolj vplivne .. starši, prijatelji, bratje in sestre, itd. ...

no, sej .. samo pravim, da neki posebej to izpostavljat pri igrah in jih skušat prikazat za krivca vseh teh sprememb, ki si jih zgoraj naštel, je po mojem mnenju čista neumnost ali ozkoglednost ... v seminarski si lahko napiše, da igre imajo nek vpliv na dojemanje realnosti, ampak da se ga da z normalno vzgojo prav lepo omejit ... vsaj kar se zavestnega dela tiče ... podzavestnega imamo zaenkrat pod kontrolo samo preko nekih posrednih mehanizmov, ki jih ne razumemo ravno najbolje ...

--- eh, sam v nos mi grejo tiste izjave.. sej se spomnite srednje šole Columbine (al neki tazga) ... ja, uni so igral Doom 1 in so zarad te igre (in samo zaradi nje) postali takšni in se spomnili mal it pobijat folk) ... mislim, da je takšno razmišljanje totalno naivno in v resnem raziskovalnem besedilu nima kaj iskati ...

Človek ne jezi se...
Kolkrat ste se zjezil??
Sam a računalnik pa ni okolje al kaj??

Mnja...računalniške igre(bi raj reku računalniški zabavni programi, ker se mi igre/igrice zdi preveč otročje). Igre so še en način sproščanja in zabavanja poleg adrenalinskih športov, filmov, glasbe, itd. Med zmernim igranjem in zasvojenostjo je zelo tanka črta. In to, ali se bo neki osebek pustil programom, da jih obvladujejo, je čisto njihova odločitev.
Tko kot nekaterim tukaj, gre tud men na živce to, da za vse nasilje , ki se dogaja naokoli, krivijo programčiče. To je tko kt je en prej reku, čist naivno in retro razmišljanje. Na razvoj otroka in njegovega nasilja najbolj vplivajo starši, ki mu morajo v njegovih zgodnjih letih vcepiti v kri neko moralnost in normalen odnos do okolja. Če tega ne storijo pravilno oz. se ne ukvarjajo dosti z otrokom, potem zanj ni rešitve(mogoče se najde kak drugi otrokov prijatelj, ki ga bo naučil tega, ampak za to je že malo možnosti).
Sam gledam že od malih nog(vrtec) akcijske risanke(tudi smešne), nadaljevanke in filme. Mislim, da se lahko svojim staršem zahvalim, da se nism razviu v nekega "bullyja", ker so me naučili kaj je prav in kaj narobe v kar precejšnji meri.
Igre kot same me pa privlačijo predvsem take, da moraš neki sivih celic uporabit zraven(RPG, strategije, dirkačine, akcije(take, da se mora prej mal razmišljat preden neki nardiš)). Zelo pa me odbijajo igre v stilu UT, Quake in podobnih jajčk, ker se mi zdijo čist retardirane.

glavni faktor pri igrah mi je zgodba, oz. me mora igra nekako pritegnit, npr. HL 1 za zgodbo, ter NFSU, ki me pritegne zarad 'realističnega vzdušja'


vendar!!!

večina igralcev, torej ljudje ki ne obiskujejo slo-tech, ne da centa na zgodbo, saj opažam, da moje sovrstnike Half-life 1 ter 2 ne zanimajo, ker pač radi igrajo igre strelaj, vozi, ne razmišljaj. Ter tudi zato, ker nimajo pojma o angleščini. Če bi bile igre z slovenskimi podnapisi, potem bi tudi njih morda pritegnila zgodbena plat igre... vendar tudi tukaj težko verjetno, ker je večina folka zabitih, in jih zgodba nikjer ne zanima, ne radi berejo knjig, ne radi gledajo filma brez akcije, z dobro zgodbo.

Npr. moj brat, pameten človek, star 25 let, pa ko je v igri kakšen vmesni filmček, takoj enter pritiska, ker ga ne zanima, hoče akcijo. razlog tudi ne tako dobro razumevanje angleščine.


Kam bo to privedlo?? ja, kot že vidimo, se tudi v slovenskih kinodvoranah pojavljajo sinhronizirani filmi... kmalu tudi sinhronizirane igre???

polepšati življenje zabitim in poslabšati pametnejšim??

sicer pa nevem, če si hotel tak odgovor, ker sploh nisem bral kar si pisal, ni se mi dalo

Mal si zgrešu ;) Drugač pa tud to me zanima kako s starostjo gledate na igre. No npr mam strica tm pr 40tih k si je za oblikovanje ubodu 22 inčno iliyamo k mu je blo 19 premal, pa pol še en nov komp ker mu star pentium 3 ni več služu kot bi mogu, za risanje načrtov pa take stvari. Zdej si je pa uredu en prostor v katerem se izolira od sveta in je tja postavu ta tavlk monitor pa ta nov računalnik in ga uporablja izključno za igranje, ta starga ma pa še zmer za risanje. Igra pa predvsem kake simulacije npr train sim, flight sim pa take, mi je pa povedu da je hotu postat pilot pa se ni izšlo. Zdej pa sanja o nevem kakšnih simulatorskih kabinah za letet- tko da mislm da hoče nekak izživet svoje sanje.

Bla Bla Bla ...

Bil sem s kajakom po Kolpi in pred mano so se znašle brzice ... "o shit ... pa saj ne bo nic, poleg tega lahko še zmeraj SEJVAM" ... ?!?
Po tem, ko sem doma dve uri nabiju Battlefield, kjer sem zdolgočasen teroristilčno pobil neskončno botov, sem se odpravil na fax. Na ulici pred avtobusno postajo sem zagledal množico ljudi, ki se drenja za na avtous in rekel sem si ... " kako bi blo fajn vržt eno bombico tjale, da bi jih vsaj ene dvajset takoj letelo po zraku" ... ?!?

Ti dve in še marsikatera takšna RESNIČNA zgodba ni nič redkega v mojem življenju, pa sem precej povprečen računalniški odvisnik. Pri takih trenutkih se človek malo zamisli, začneš odkrivat, kako so po eni strani igre spretno narejene, da te tako sprememijo, da vstopijo v tvoj intimni svet razmišljanja, kako te uspejo tako zasvojiti, da postanejo tvoj stil življenja. Najbolj od vseh v življenju me je fascinirala igra Gothic (enka, še bolj pa dvojska). Realnost, nekakšno virtualno drugo življenje, kjer si lahko nekaj popolnoma drugega kot si v tem življenju, kjer je tudi scat it sredi noči problem.

Najbolj pa me po svoje razjezi (že obdelan) očitek ljudi, ki jim igranje iger ni bilo nikoli domače in ga ne razumejo, namreč prav tisti ičitek, češ da je to nekaj za otroke, igračkanje, bedarije. Prvič je to desetkrat kvalitetnejša zabava od gledanja stvari na tv, kot so razne španske nadalj., reportaže z letečimi kosi ljudi na Popu ali primitivni ameriški filmi.
Učenje angleščine, pridobivanje koordinacije v prostoru, učenje zgodovine (civilizations 1 je ena od iger, ki mi je odkriala marsikatero geografsko, zgodovinsko, ekonommsko stvar že v mladih letih!) in druge stvari so dobrodošli dodatki, ki pa ne smejo biti prreveč izpostavljene - še zmeraj so igre predvsem zabava.
Prav tako je odvisnost od igranja - mislm da je to kar primeren izraz - sigurno manj škodljiva od odvisnosti od cigaretov, od alkohola, celo česa tršaga. Zato še zmer ne vem, zakaj me je sram povedat fotru da grem na LAN party, če pa njemu ni sram povedat, da gre na fuzbal tekmo.

Super tema za seminarsko drgč in ne bi blo slabo, če bi jo objavu tuki, ko jo boš naredu!

če se že gre za seminarsko

igram se cca 6 let in prvo "tapravo" srečanje je bil stari dobri UT ... in še ga tu pa tja vržem kako partijco ...
Neki let nazaj sem probal skoraj vsako demo igro (streljačine, no), ki je prišla na CD-jih revij, pol mi je pa volja počasi upadla.
Pa ne za igranjem, za preizkušanjem igric.
S tem pa nisem nič manj igral, kvečjemu bolj "profi" sem se skušal vržt v igranje, čeprav me to resnično sploh ni mikalo.
Pa botov sem se kmalu naveličal in jao veselja, ko je pred 2,5 leti prišel ADSL in sem spoznal on-line fight (z dial-upom je bilo porazno;-) !
Zadnje čase nabijam le še ET, mesec dni COD, ...OK, probal sem maxa, doom, pa far cry ... no ja dejmo rečt "taglavne" še še, ostalih pa več ne ...
Sem pa s tem "zastrupil" tudi mojegha mulca (in si med njegovimi frendi večkrat priboril naslov "d'best starega"), ki praktično spremlja "moje streljanje" zadnjih 6 let. Aktivno se je vrgel v fajte pri 9-ih, zdaj pa me uščije praktično pri vsaki igri .. se moram že ful potruditi, da ga kdaj zmažem ...

Ob igrah (otroška šola) se je tudi razvijal (pa ne teroristično nastrojen) in si temu jasno prilagodil tudi življenjske navade (okolje). Zdaj (dopolnil jih je 13) se jasno sliši v pogovoru z vrstniki, kdo je IN in kdo je n00b. Njihovo besedišče ni prirejeno le računalniškemu žargonu, temveč igričarskemu. Njihove fantazije so mnogokrat povezane z igrami, njihove asociacije povlečejo na prizore iz iger; njihovi problemi so večkrat vezani na igre, da o manifestiranju (ne)zadovoljstev ne govorim ...

ja, tudi meni se zdijo ekstremisti tisti, ki govorijo o pokolih kot posledicah igranja, s tem pa ne zavračam verjetnosti, da se kaj takega zgodi ... saj poznate uni rek: izjema potrjuje pravilo. Ne gre pa v igrah (še zdaleč ne) iskati edini ali glavni vzrok, nekaj je pa le ...

PS: tudi sam se včasih "ujamem", da bi s pazo počistil kakšne politične sralce, ampak ... jebi ga, imam pač 40 let ...