Delodajalci v Sloveniji varčujejo na delavcih. Ali se Vam to splača na dolgi rok?

Mato989 - Si pač malo mlajši in ne pozanš prav dobro razvoja sindikalizma v državi. V prejšnjem sistemu tam nekje v 60-ih - 88-ih si bil avtomatično član sindikata, takoj, ko si oddal delovno knjižico v podjetju. Plače je direktorju določal delavski svet za celo firmo. Sestanki delavskega sveta so bili podobni sestankom hišnih svetov in se je v glavnem govorilo o tem, da micka-snažilka ne pospravlja v pisarnah dobro, da pušča smeti v koših in podobno. Člane delavskega sveta se je imenovalo take, ki so čim manj kompliciral.
Sindikalni sestanek je bil enkrat letno, po navadi takrat kot zbor delavcev in najpomembnejša točka je bila - dobiček, kdaj in koliko. Sicer pa se je sindikat ukvarjal z vsem drugim samo s sindikalnim delom ne, saj mu tudi ni bilo potrebno, razen pri kršitvah delovne discipline na disciplinskih komisijah - pijančki, plavi, zamujanja,... kakšen fizičen kontakt, v glavnem pa z novoletnimi zabavami, ugodno prodajo svinjskih polovic, članarina, ki je ostala v podjetju pa je služila za pripravo vsakoletnega piknika. Sindikalni zaupniki so bili večinoma taki, ki se jim ni ljubilo opravljat rednega dela in so sindikat izkoristili za lenarjenje in pohajanje okoli v delovnem času, drugega pa tako niso imeli.

Ko je Markovič sprejel nov zakon o podjetjih, je bil prvi, ki je določil - tako kot je prav, da se za plače pogaja z direktorjem izključno sindikat podjetja. Ob inflaciji, ki je takrat bila od 25-40%-ov mesečno, je bilo v podjetjih vse odvisno od predsednika sindikata v podjetju, saj je trend razmišljanja direktorjev težil k realnemu znižanju plač, tako da so v večini podjetij inflacijo lovili nekje do polovice, kar je pomenilo za slovensko delavstvo realne padce plač za polovico in več v nekaj mesecih. Tu so v nekaterih podjetjih na hitro zamenjali sindikalne zaupnike s takimi, ki so se upali z direktorji pogovarjat bolj konkretno in v teh firmah plače niso občutno padale, vendar se večina delavstva v tem času ni zbudila pa tudi pozneje ne, ko je vrag odnesel šalo in bi res rabili dobre kadre v sindikatu.
Istočasno so se začele zbujati tudi novo nastale politične stranke in ker so bili ustanovni člani večinoma preizkušeni partijci, so vedeli, da morajo za svoje lažje delo ustanoviti tudi v to smer nastrojen sindikat - najbolj popularen v tem času Tomšič in njegov sindikat Neodvisnost, ki je na sindikalnem področju naredil največ škode, saj je delavstvo razdrobil, namesto, da bi oba največja sindikata delovala za delavce z roko v roki, so se šli sindikalne politične igre o delitvi sindikalnega premoženja. Po mojem prepričanju je bil Tomšič trojanski konj za lastninjenje.

Takrat so že počasi pričele težnje po odcepitvi, lastninskem preoblikovanju podjetij (markovičev zakon je celo predvidel odkup podjetij z odpovedovanjem delu plač, kar je naš parlament pozneje spremenil v certifikatsko prihvatizacijo in nekaj firm se je olastninilo po markovičevem zakonu (BTC, Avtotehna,......), je pa večina podjetij v tem času pričela z znanmi reorganizacijami, kar je bila priprava za poznejša menedžerska lastninjenja večin slovenskega gospodarstva - torej kraja in uničenje.

Takrat se je v državi pričelo pogajanje za kolektivne pogodbe, ki jih je predpisoval zakon in pogajali so se gospodarska zbornica in vse zveze sindikatov, ki so v tem času nastale.
Prva splošna pogodba za gospodarstvo je bila ogromno razočaranje za večino delavcev, saj je postavila I. tarifni razred tako nisko, da dve plači nista zagotovili preživetja družine, kar je absurd v kolektivnih pogajanjih v svetu. Temeljile so pač na firmah, ki so imele nizko dodano vrednost in po mnenju GZ nebi preživele večje osnove.
Ko je bila narejena generalna pogodba, so se začela pogajanja za panožne, ki pa zopet zaradi močne zbornice in skreganih sindikatov ni v panogah prinesla kaj dosti višje osnove, poleg tega so imele vse določilo o možnosti dodatnega nagrajevanja od prvega do petega tarifnega razreda v višini 10% od osnovne plače I. tarifnega razreda od tam naprej pa ležečo osmico, kar pomeni v neskončnost.

Potem so v nekaterih podjetjih pristopili k pogajanjem za podjetniške pogodbe in to praviloma v firmah, kjer so sindikaliste pravočasno zamenjali.
Od vseh firm v Sloveniji, je uspelo najboljšo pogodbo sklenit v ljubljanske Indos-u, kjer je bila za dodatno nagrajevanje določena vzporednica od I.-IX. tarifnega razreda, kar je pomenilo, da je razlika v plači med povprečnim delavcem v prvem in povprečnim delavcem v devetem tarifnem razredu 1:4,75 enaka tudi med odlično ocenjenimi delavci. To je pomenilo, da je kvalificirani delavec, ki je bil ocenjen odlično, dobil višjo plačo, kot povprečen inžinir v VII. tarifnem razredu.
To se je v tem podjetju tudi v praksi izvajalo, pa tudi lastninjenje so v tej firmi sindikalisti preprečili, šele pozneje je šla firma politično v stečaj (zahteva župana Ivančne gorice, ki je bil v SLS, direktorica pa je bila v LDS), kljub temu da je imela odličen proizvod (edini viličar, ki je bil certificiran za živilsko industrijo) in niti ene DEM dolga pri slovenskih bankah.

MrStein je 13. sep 2018 ob 13:53 izjavil:

Pademo na... šesto mesto (levi graf, poročeni), na desnem grafu (samski z dvema otrokoma) pa res veliko pade. Ampak samski z dvema otrokoma ni ravno pogost pojav.

1.) Sama uvrstitev na 6. mesto ni nujno merodajna. Dejanski podatek je važen. Obdavčitev tam pade na cca 24%. Povprečje OECD je mal pod 20%, pri čemer to povprečje verjetno precej zbijajo tudi države kot sta Mehika in Čile. Avstrija ima obdavčitev povsem primerljivo z nam, cca 22,5% (na nivoju napake zaokroževanja), smo pa daleč pod Belgijo, Nemčijo, Dansko (vse okoli 32%) in tudi Islandijo (28%). Italija in Madžarska imata podobno stopnjo kot Avstrija, nekako 22,5%. Naših 24% ni nobena tragedija, razen če se radi primerjamo s Čilom.
2.) Res je, samski z 2 otrokoma ni pogost primer. Pogostejši primer obdeluje 1. slika (poročeni, en zaposlen, 2 otroka). Slovenija je tam na nekako 21. ali 22. mestu.

MrStein je 13. sep 2018 ob 13:53 izjavil:

Kaj ima to veze?
Podjetja da 2000 EUR, država vzame 800, zaposleni prejme 1200.
Kaj pomeni, kako je tistih 800 EUR na papirju razdeljeno?
(to sem že zadnjič vprašal)

Predvsem je problem da podjetja jamrajo, kako visok je strošek dela v Sloveniji in kako smo zaradi tega nekonkurenčni. Kar seveda ni res. Iz več razlogov, ne samo zato, da običajnega fizikalca v Avstriji ne plačajo manj kot 1.200 neto, pri nas pa skoraj pol manj. Hkrati, če bi ob nespremenjenem brutu delavec plačal manj davkov in prispevkov, delodajalec pa več, potem bi delavec seveda domov odnesel večji neto. Delodajalec pa bi imel nekoliko višje stroške dela. Ampak, ker se država na vseh področjih gleda podjetjem skozi prste(obdavčitev dobičkov je efektivno okoli 13 (!) procentov, marsikatero podjetje plačuje še manj; dividende so obdavčene po 25% stopnji, medtem ko zaposleni marsikdaj plačujejo večje procente za svoje osebne dohodke; in nenazadnje tudi prispevki delodajalca na plačo so rekordno nizki v regiji), pač pobira toliko več od ljudi.

Zdravstvo je pred kolapsom, razni Akrapoviči pa iz togote igrače mečljejo ob tla samo ob omembi kakšnih dodatnih davkov za podjetja/podjetnike.

MrStein je 13. sep 2018 ob 17:02 izjavil:

Še enkrat: kaj je razlika, če delavec da državi 600 EUR, podjetje pa 400, napram če oba data 500? Ali en 100, drug pa 900?
V vseh primerih vsi dobijo čisto enako.

A gre le za mentalno akrobacijo?

Jaz ne vem, kaj pri tem ni jasno. In spet sem v dilemi, ali se zajebavaš, ali pa resno ne razumeš?

Ne govorimo o delodajalčevem brutu. Ta seveda ostaja enak, če se pogovarjamo zgolj o tem, da delavcu znižamo prispevke, delodajalcu pa jih v enaki meri zvišamo. Ampak ne govorimo o tem.

(Potencialni) zaposleni se s podjetjem pogaja o svojem (ne delodajalčevem) brutu oziroma o svojem netu. Če se delojemalec in delodajalec dogovorita za bruto plačo cca 1.600 EUR (rang povprečne plače), bo zaposleni od te plače odvedel skoraj 600 € in dobil izplačano cca 1.000 € neto plače. Delodajalec pa bo na omenjeno bruto plačo plačal še slabih 300 € za skupen strošek 1.900 €.

Če bi se zakonodaja spremenila in bi se delavca razbremenilo na račun delodajalca, bi se zgodilo eno od naslednjega:
* slovenski delavec bi se še vedno pogajal za enako bruto plačo, ker pa bi bil njegov prispevek manjši, bi dobil izplačano višjo neto plačo Npr. 1.200 €. Hkrati bi strošek delodajalca narastel (v enaki meri, torej 200 €) na 2.100 €.
* slovenski delavec bi še vedno želel imeti isti neto. Za tak neto bi tedaj ustrezal nižji bruto, denimo 1.400 € bruto. Obremenitev delodajalca bi se sedaj relativno gledano povečala, vendar ob nižjem bruto znesku to pomeni tudi nižji delodajalčev bruto = nižji stroški dela. Za naš primer, če bi delodajalec imel zdaj za 400 € prispevkov, to pomeni 1.800 € stroška dela.
* V praksi bi verjetno prišlo do kompromisa: delavec bi terjal višji neto, delodajalec pa bi želel nižje stroške dela, zaradi česar bi se neto plače lahko nekoliko povišale.

MrStein je 13. sep 2018 ob 17:02 izjavil:

> Kar seveda ni res.
Kako ni, če graf jasno kaže točno to. Smo v prvih deset. Nismo rekordni ampak v zgornji "polovici".
Recimo naslednji imajo krepko (10% pa tudi še več) manj: Nova Zelandija, Švica, Izrael, Koreja, Irska, Anglija, Kanada, Japonska, Poljska, Nizozemska

Zelo preprosto je: gledaš graf TAX WEDGE, ne pa graf stroškov dela.

Navaden fizikalec v Avstriji hoče imet 1.200 NETO plače, pri nas ga lahko delodajalec plača trenutno 643 € neto. Davki in prispevki v Avstriji so še nekoliko višji kot pri nas, torej je strošek dela v Avstriji za takega fizikalca bližje 2.500 €, pri nas pa dobrih 1.000 €!

Podobna situacija je v vseh poklicih in vseh panogah.

Nič drugače ni, če nas primerjaš s Švedsko. Ali Norveško - kljub nižji obdavčitvi so tam plače toliko višje, da so stroški dela na koncu še vedno višji! Očitek slovenskih gospodarstvenikov pa je, da smo nekonkurenčni tudi zaradi visokih davkov. Ja, nemara res, kolikor se tudi gladina morja poviša, ko se jaz uščijem vanj.

solatko je 13. sep 2018 ob 11:40 izjavil:

Mato989 - Si pač malo mlajši in ne pozanš prav dobro razvoja sindikalizma v državi. V prejšnjem sistemu tam nekje v 60-ih - 88-ih si bil avtomatično član sindikata, takoj, ko si oddal delovno knjižico v podjetju. Plače je direktorju določal delavski svet za celo firmo. Sestanki delavskega sveta so bili podobni sestankom hišnih svetov in se je v glavnem govorilo o tem, da micka-snažilka ne pospravlja v pisarnah dobro, da pušča smeti v koših in podobno. Člane delavskega sveta se je imenovalo take, ki so čim manj kompliciral.
Sindikalni sestanek je bil enkrat letno, po navadi takrat kot zbor delavcev in najpomembnejša točka je bila - dobiček, kdaj in koliko. Sicer pa se je sindikat ukvarjal z vsem drugim samo s sindikalnim delom ne, saj mu tudi ni bilo potrebno, razen pri kršitvah delovne discipline na disciplinskih komisijah - pijančki, plavi, zamujanja,... kakšen fizičen kontakt, v glavnem pa z novoletnimi zabavami, ugodno prodajo svinjskih polovic, članarina, ki je ostala v podjetju pa je služila za pripravo vsakoletnega piknika. Sindikalni zaupniki so bili večinoma taki, ki se jim ni ljubilo opravljat rednega dela in so sindikat izkoristili za lenarjenje in pohajanje okoli v delovnem času, drugega pa tako niso imeli.

Ko je Markovič sprejel nov zakon o podjetjih, je bil prvi, ki je določil - tako kot je prav, da se za plače pogaja z direktorjem izključno sindikat podjetja. Ob inflaciji, ki je takrat bila od 25-40%-ov mesečno, je bilo v podjetjih vse odvisno od predsednika sindikata v podjetju, saj je trend razmišljanja direktorjev težil k realnemu znižanju plač, tako da so v večini podjetij inflacijo lovili nekje do polovice, kar je pomenilo za slovensko delavstvo realne padce plač za polovico in več v nekaj mesecih. Tu so v nekaterih podjetjih na hitro zamenjali sindikalne zaupnike s takimi, ki so se upali z direktorji pogovarjat bolj konkretno in v teh firmah plače niso občutno padale, vendar se večina delavstva v tem času ni zbudila pa tudi pozneje ne, ko je vrag odnesel šalo in bi res rabili dobre kadre v sindikatu.
Istočasno so se začele zbujati tudi novo nastale politične stranke in ker so bili ustanovni člani večinoma preizkušeni partijci, so vedeli, da morajo za svoje lažje delo ustanoviti tudi v to smer nastrojen sindikat - najbolj popularen v tem času Tomšič in njegov sindikat Neodvisnost, ki je na sindikalnem področju naredil največ škode, saj je delavstvo razdrobil, namesto, da bi oba največja sindikata delovala za delavce z roko v roki, so se šli sindikalne politične igre o delitvi sindikalnega premoženja. Po mojem prepričanju je bil Tomšič trojanski konj za lastninjenje.

Takrat so že počasi pričele težnje po odcepitvi, lastninskem preoblikovanju podjetij (markovičev zakon je celo predvidel odkup podjetij z odpovedovanjem delu plač, kar je naš parlament pozneje spremenil v certifikatsko prihvatizacijo in nekaj firm se je olastninilo po markovičevem zakonu (BTC, Avtotehna,......), je pa večina podjetij v tem času pričela z znanmi reorganizacijami, kar je bila priprava za poznejša menedžerska lastninjenja večin slovenskega gospodarstva - torej kraja in uničenje.

Takrat se je v državi pričelo pogajanje za kolektivne pogodbe, ki jih je predpisoval zakon in pogajali so se gospodarska zbornica in vse zveze sindikatov, ki so v tem času nastale.
Prva splošna pogodba za gospodarstvo je bila ogromno razočaranje za večino delavcev, saj je postavila I. tarifni razred tako nisko, da dve plači nista zagotovili preživetja družine, kar je absurd v kolektivnih pogajanjih v svetu. Temeljile so pač na firmah, ki so imele nizko dodano vrednost in po mnenju GZ nebi preživele večje osnove.
Ko je bila narejena generalna pogodba, so se začela pogajanja za panožne, ki pa zopet zaradi močne zbornice in skreganih sindikatov ni v panogah prinesla kaj dosti višje osnove, poleg tega so imele vse določilo o možnosti dodatnega nagrajevanja od prvega do petega tarifnega razreda v višini 10% od osnovne plače I. tarifnega razreda od tam naprej pa ležečo osmico, kar pomeni v neskončnost.

Potem so v nekaterih podjetjih pristopili k pogajanjem za podjetniške pogodbe in to praviloma v firmah, kjer so sindikaliste pravočasno zamenjali.
Od vseh firm v Sloveniji, je uspelo najboljšo pogodbo sklenit v ljubljanske Indos-u, kjer je bila za dodatno nagrajevanje določena vzporednica od I.-IX. tarifnega razreda, kar je pomenilo, da je razlika v plači med povprečnim delavcem v prvem in povprečnim delavcem v devetem tarifnem razredu 1:4,75 enaka tudi med odlično ocenjenimi delavci. To je pomenilo, da je kvalificirani delavec, ki je bil ocenjen odlično, dobil višjo plačo, kot povprečen inžinir v VII. tarifnem razredu.
To se je v tem podjetju tudi v praksi izvajalo, pa tudi lastninjenje so v tej firmi sindikalisti preprečili, šele pozneje je šla firma politično v stečaj (zahteva župana Ivančne gorice, ki je bil v SLS, direktorica pa je bila v LDS), kljub temu da je imela odličen proizvod (edini viličar, ki je bil certificiran za živilsko industrijo) in niti ene DEM dolga pri slovenskih bankah.

Vse to kar si tako lepo in verjetno tudi pravilno napisal, ne spremeni enostavnega dejstva, da odkar spremljam sindikate zasebnih sektorjev niso zame naredili nič kaj dosti ali vsaj ne dovolj da bi si zaslužili moje dajatve oz. ti. članarino...

Mato989 je 14. sep 2018 ob 09:15 izjavil:

Vse to kar si tako lepo in verjetno tudi pravilno napisal, ne spremeni enostavnega dejstva, da odkar spremljam sindikate zasebnih sektorjev niso zame naredili nič kaj dosti ali vsaj ne dovolj da bi si zaslužili moje dajatve oz. ti. članarino...

Kako to ves, da je niso zasluzili, ce nisi zraven, ko sedijo za mizo s predstavniki podjetja? Zadeve so pogosto lahko tudi slabse. Naceloma lahko tudi sam kandidiras v sindikat, kjer gelde na to, da okoli mnenja dalec nisi osamljen ne bi smel imeti tezav pri izvolitvi, kjer ne smes podceniti pogajalski sposobnosti ter pogajalske moci podjetij.

Ukiniti sindikate zaradi predpostavke premale ucinkovitosti bi se lahko izkazalo za veliko napako, dokler obstajajo, tudi ce so slabi, jih lahko zamenja kdo, ki bo to spremenil. Ko jih ni vec si sam proti direktorju in ceprav se zavedam, da vsak zase misli, da je superstar je direktor pogosto superstar z vsemi aduti v rokah. Vecina ljudi se pred vodstvom dobesedno trese in ponavlja neko mantro, ki pa se jo hitro dematira. Ce si med tistim odstotkom, ki zmore, pa zastopaj tudi ostale, bos placan... ;)

TheBlueOne je 14. sep 2018 ob 09:25 izjavil:

Mato989 je 14. sep 2018 ob 09:15 izjavil:

Vse to kar si tako lepo in verjetno tudi pravilno napisal, ne spremeni enostavnega dejstva, da odkar spremljam sindikate zasebnih sektorjev niso zame naredili nič kaj dosti ali vsaj ne dovolj da bi si zaslužili moje dajatve oz. ti. članarino...

Kako to ves, da je niso zasluzili, ce nisi zraven, ko sedijo za mizo s predstavniki podjetja? Zadeve so pogosto lahko tudi slabse. Naceloma lahko tudi sam kandidiras v sindikat, kjer gelde na to, da okoli mnenja dalec nisi osamljen ne bi smel imeti tezav pri izvolitvi, kjer ne smes podceniti pogajalski sposobnosti ter pogajalske moci podjetij.

Ukiniti sindikate zaradi predpostavke premale ucinkovitosti bi se lahko izkazalo za veliko napako, dokler obstajajo, tudi ce so slabi, jih lahko zamenja kdo, ki bo to spremenil. Ko jih ni vec si sam proti direktorju in ceprav se zavedam, da vsak zase misli, da je superstar je direktor pogosto superstar z vsemi aduti v rokah. Vecina ljudi se pred vodstvom dobesedno trese in ponavlja neko mantro, ki pa se jo hitro dematira. Ce si med tistim odstotkom, ki zmore, pa zastopaj tudi ostale, bos placan... ;)

Enostavno vem... ne morejo bit slabše, če v kolektivni pogodbi ki so jo izpogajali sindikati piše za prodajalčev tarifni razred plača 680€ bruto (zdaj je malo več) medtem ko minister določi minimalca 842€ bruto... torej je minister naredil zame več kot sindikat... Dokler ne bo tarifna lestvica kolektivnih pogodb napisana in sprejeta tako da bo tarifni razred I = minimalcu tako dolgo so sindikati bolj nesposobni kot minister v vladi... pa že minister ni kaj prida, kaj to pove o sindikatih?

Mr.B je 14. sep 2018 ob 09:26 izjavil:

damirj79 je 14. sep 2018 ob 09:17 izjavil:

Kako torej navaden fizikalec v Avstriji ustvari vsaj 2500 bruto bruto, da pokrije svoje plače, v Sloveniji pa komajda zmore 1000€? Oba delata 8ur, oba naredita enako, vsaj nekih raziskav, ki bi trdile, da ne naredita enako izdelkov, ni. Pa ne mi o več vrednem izdelku govorit, ker hladilnik od Boscha stane približno enako kot od Gorenja (+-20%), razlika v ceni ni 150%.

To vejo samo Sindikati, te se spogajajo z vlado, kaküne so plaöe glede na opravljeno delo v posamezni panogi in glede na potrebno znanje le tega ...

Torej hočeš povedat, da ima avstrijski delavec več znanja kot slovenski? Tudi če, kaj ima to direktno s plačo, ki jo prejme, oziroma stroškom dela, če gledamo s strani delodajalca?

Mato989 je 14. sep 2018 ob 09:29 izjavil:

Enostavno vem... ne morejo bit slabše, če v kolektivni pogodbi ki so jo izpogajali sindikati piše za prodajalčev tarifni razred plača 680€ bruto (zdaj je malo več) medtem ko minister določi minimalca 842€ bruto... torej je minister naredil zame več kot sindikat... Dokler ne bo tarifna lestvica kolektivnih pogodb napisana in sprejeta tako da bo tarifni razred I = minimalcu tako dolgo so sindikati bolj nesposobni kot minister v vladi... pa že minister ni kaj prida, kaj to pove o sindikatih?

Minimalna placa je v sloveniji kocljiva tema, ker s sabo potegne celoten sistem. Kako pa ves, da ni klonil pod pritiskom sindikatov? Naceloma je njihovo stalisce, da bi morala biti minimlana placa visja.

Sindikati zaradi tega niso nesposobni, ker oni ne morejo spremeniti plac, minister jih lahko, torej ni teoreticnega scenarija, kjer bi minimlano placo spremenil sindikat, jo bo vedno minister, kar pa ne pomeni, da mu je to vsec ter da je bil to del njegove strategije.

Mato, ne me razumeti narobe, se strinjam s tabo. JS ima podobno lestvico, pa naj bi imel oh in sploh sindikat. Samo argumentacija, da sindikati na splosno nimajo smisla zame ne drzi vode. Dokler se njihovo vodstvo lahko zamenja je vsako upanje zivo, ko jih ni vec pa lahko imas problem. Ce so trenutno dovolj ucinkoviti pa je zelo tezko sodit.

Zakaj sedaj penzijo-pokojnino vlečeš noter? Delavec, ki dela, dobiva plačo in ne penzijo.

Mato989 je 14. sep 2018 ob 11:49 izjavil:

Itak pa imamo v SLoveniji najbolj neumen sistem ever... to da imaš lahko na pogodbi o zaposlitvi napisano BRUTO plačo ki je nižja od zakonsko določenega minimalnega izplačila za polni delovni čas je verjetno unikum brez primere...

Ja, tega večina ljudi sploh ne vem...

Zakonsko je določen samo znesek minimalne plače., ki mora biti nakazan na TRR.

Pač luknja v zakonu .

Zato ljudem z nadurami, nočnimi in ostalimi dodatki še vedno piše "dodatek do minimalne plače" na plačilni listi. Pa vsem se fajn zdi, ker mislijo, da to časti država...

Ahm, kolikor vem razlike ne placa drzava, razen v JS.

Seveda od delodajalca. :)

solatko je 14. sep 2018 ob 13:51 izjavil:

V tej debati se vidi, da nimate pojma o sindikatu. Vzrok za take kolektivne pogodbe leži v prvi pogodbi za gospodarstvo, kjer je bilo zaradi pritiska GZ (izguba trga, lon posli, ki ne dovolijo višjih plač, praviloma delavcev I.tarifnega razreda) o propadu slovenskega gospodarstva (kar se je pozneje zaradi prihvatizacje tako ali tako zgodilo). Seveda so sindikati pritiskali za več, vendar že zaradi njihovih intrig in prestrašenosti delavcev, niso bili sposobni speljat resno generalno stavko slovenskega gospodarstva.

Od takrat se je ogromno spremenilo in splošna kolektivna pogodba bi se morala postavit popolnoma na novo (večino slabo produktivnih firm je propadlo, na žalost tudi veliko takih, ki bi bile lahko danes velik nosilec gospodarstva, vmes smo menjali denar, preživeli krizo,...), vendar GZ niti slučajno ne bo pristala na to, da se prvi tarifni razred dvigne za nekaj € preko minimalne plače, saj bi to pomenilo dvig plač za več kot 50%-ov, odvisno od panoge. To pa je pač prehud udarec na dobičke, zato tega ne bo dosegel niti sindikat s stavko, niti minister z dekretom.

Verjetno je prispevek, ki je potreben do izplačila minimalne plače, brez prispevkov in se doda k netu, po izračunu vseh prispevkov.

Če bi bilo vse obdavčeno, verjetno GZ nebi nasprotovala glede popravila teh absurdov.

In ker niso sposobni opogumit delavcev in speljati potrebnih reform si ne zaslužijo naših članarin lol... Vedno pridemo nazaj do tega da so sindikati pač nesposobni. Če bo večina podjetij propadla če se 1. tarifni razred dvigne na minimalno plačo (ki se itak defakto mora plačat tudi če si pod) potem je bolje da zapremo Slovenijo in jo jutri prodamo na Ebayu najvišjemu ponudniku =)

solatko je 14. sep 2018 ob 14:31 izjavil:

Zdej se moraš pa počasi odločit ali je bilo prej jajce ali kura. Ker vas večina razmišlja v to smer, bo sindikat vedno slabši pogajalec in za delovce vedno slabše razmere, namesto, da bi se zbudili in se začeli pogumni postavljat v ospredje, najprej v firmah, pozneje pa po lojtri vedno višje, ter s tem naredili sindikat enakovreden sogovornik državi in delodajalskim zbornicam.

Glede na vse, situacija še ni tako slaba in boste počakali, da bo.

Poglej, bilo je tako, delavci so se borili za pravice BREZ sindikatov, delavci so ustanovili sindikate, sindikat se po naročilu delvca bori za zaposlene, nov delavec pride na trg dela in pogleda delo sindikata zadnjih nekaj let, se odloči ali je to delo in ti uspehi VREDNI članarine in se odloči ali jo bo plačeval s pridružitvijo... žal uspehi sindikatov v zadnjih 5-10 letih niso koristili delavcem ali pa zelo malo (premalo) in niso vredni članarine... in delavec raje ubira drugačne poti(delo na črno, izkoriščanje bolnišk itd...) Samo pri prvih članih sindikata in sindikalistov je veljalo to kar ti govoriš da oni delajo boljše zase in za zanamce, vse od takrat, se pogleda kaj je sindikat naredil da privabi člane in spodbuja članstvo, ampak za spodbuditev članstva potrebuješ uspehe, in ker so članstvo že imeli uspehov pa zelo malo zdaj folk pričakuje prvo uspehe potem bo pa članstvo =)

Če sindikat zrihta povišanje plač za 500EUR neto verjemi da bo vsak ocenil delo sindikata kot vredno članarine =) Ampak ker ne pa....

damirj79 je 14. sep 2018 ob 09:17 izjavil:

Kako torej navaden fizikalec v Avstriji ustvari vsaj 2500 bruto bruto, da pokrije svoje plače, v Sloveniji pa komajda zmore 1000€? Oba delata 8ur, oba naredita enako, vsaj nekih raziskav, ki bi trdile, da ne naredita enako izdelkov, ni. Pa ne mi o več vrednem izdelku govorit, ker hladilnik od Boscha stane približno enako kot od Gorenja (+-20%), razlika v ceni ni 150%.

Saj ne ustvarita samo 1000 oziroma 2500 € bruto bruto. Ustvarita precej več. Treba je plačat komplet razvoj, režijo, designerje ...

Pravo vprašanje je, zakaj fizikalec v Avstriji lahko podjetje stane 2,5x več kot v Sloveniji, pa podjetje kljub temu ne crkne. Ugibam totalno, ker nisem šel gledat številk, ampak po moje prvenstveno zato, ker Bosch npr proda 10x (100x ?) več hladilnikov kot pa Gorenje. Tesno za tem razlogom sledi še en, namreč, da gospodarstveniki v Sloveniji natolcujejo o tem, kako delovne sile ne morejo bolje plačati, ker stroški dela, pa firma v stečaj, pa odpuščanja... Da bi si pa lastniki (in managerji) odrezali manjše kose pogače, to pa seveda ne gre.

To dvoje, in pa lastniki in managerji poslujejo v okolju, ki jih prisili k drugačnemu delovanju, vključno z višjimi minimalnimi plačami, striktno zakonodajo in doslednim preganjanjem raznih "balkanskih" praks, kot so neplačevanje prispevkov, izkoriščanje delavcev, ipd.

Mato989 - Za uspehe sindikata je v veliki meri zaslužno ali nezaslužno članstvo, od izbora zaupnikov naprej, do dejanske aktivnosti pri stavkah in shodih. Če tega ni ali je slabo, je sindikat zanič, oziroma ni sposoben doseči več, kot ponudi država preko zakonodaje in delodajalci preko pogajanj.

No in ker je to bilo vedno slabo, je brezveze podpirat "mrtvega konja", ampak je bolje preusmerit denar od članarine v osebno izpopolnjevanje ker boš tako hitreje prišel do konkurenčne prednosti. Kolikor se spomnim je članarina stala dobrih 10€ na mesec... to je cca 130€ letno, 2 leti pa že imaš od članarine prihranjeno za plačilo certifikata kakšnega, nedvomno bolje kot metanje denarja v sindikat glede na zgodovinske uspehe.

Pa da ne bo pomote, ti današnji kvazi sindikati nimajo kaj dosti skupnega z pravimi sindikalisti in njihovim bojem ko so tudi umirali nekoč.... njim bi dal denar, zaradi njih imamo 8 urni delovnik, zaradi današnjim imajo pa recimo prodajalci tarifni razred pod minimalcem =)

Stvari pač potekajo tako, saj ni delodajalca, ki bi prostovoljno bolje plačal delavce, če so ti anemični in po vseh pokazateljih zadovoljni, tako s pogoji dela, kot s plačo.

Saj to je glih tisto, niso anemični, ampak grejo na bolniško jo izkoriščajo, kradejo podjetju, delajo slabo nemotivirano, in mutijo kjer le lahko... to je posledica tega, seveda delodajalci tega ne zaznajo, ker so enodimenzionalni. Oni vidijo excel tabele.

Mato989 - Torej je čas, da nehaš kritizirat organizacijo, katre pripadnik in uporabnik nisi in se začneš hitro izobraževat, da boš postal komercialist, za katerega se bodo delodajalci tepli, tako kot se za najboljše nogometaše in ti nudili v podpis pogodbo o delu, kjer bo 5 ničel, prvo številko boš pa napisal sam.

Čez par let se pa zopet slišimo, ko nam boš razložil, kako si koristno uporabil denar, ki ti je ostal namesto sindikalnega članstva.

Mr.B - Delo je v A pač ocenjeno realno - tam se nihče ne zgraža, če ima snažilka v dobri firmi 2k€ neto.

imagodei je 13. sep 2018 ob 22:50 izjavil:

MrStein je 13. sep 2018 ob 17:02 izjavil:

> Kar seveda ni res.
Kako ni, če graf jasno kaže točno to. Smo v prvih deset. Nismo rekordni ampak v zgornji "polovici".
Recimo naslednji imajo krepko (10% pa tudi še več) manj: Nova Zelandija, Švica, Izrael, Koreja, Irska, Anglija, Kanada, Japonska, Poljska, Nizozemska

Zelo preprosto je: gledaš graf TAX WEDGE, ne pa graf stroškov dela.

Dajatve so polovica stroškov dela. Ne moreš to kar tako zanemariti.

imagodei je 14. sep 2018 ob 23:47 izjavil:

Praktično vsa Zahodna Evropa ima višje stroške dela kot Slovenija.

Zakaj se torej podjetja iz vse zahodne evrope ne selijo na veliko k nam, če smo tako zelo konkurenčni z nizkimi stroški dela (in poleg tega še nizkimi davki)? Se bojijo, da bi tukaj preveč zaslužili?

Nastopamo na skupnem trgu

Zakaj potem mislite, da bodo podjetniki pri nas pripravljeni plačevati bistveno višje davke kot praktično povsod naokrog?

jernejl je 15. sep 2018 ob 01:31 izjavil:

imagodei je 14. sep 2018 ob 23:47 izjavil:

Praktično vsa Zahodna Evropa ima višje stroške dela kot Slovenija.

Zakaj se torej podjetja iz vse zahodne evrope ne selijo na veliko k nam, če smo tako zelo konkurenčni z nizkimi stroški dela (in poleg tega še nizkimi davki)? Se bojijo, da bi tukaj preveč zaslužili?

Ne vem, to moraš njih vprašat. Jaz ti samo uradne številke berem. Povej mi, kje v teh številkah sem naredil napako?

jernejl je 15. sep 2018 ob 01:31 izjavil:

Nastopamo na skupnem trgu

Zakaj potem mislite, da bodo podjetniki pri nas pripravljeni plačevati bistveno višje davke kot praktično povsod naokrog?

Katere višje davke?!

Pa dejte se že navadit, no, da so važne absolutne številke, ne procenti. Ne, kadar podjetnik šteje, koliko penezev mora plačat za delavca v Avstriji in koliko za delavca v Sloveniji.

janig je 15. sep 2018 ob 01:37 izjavil:

Zakaj se torej podjetja iz vse zahodne evrope ne selijo na veliko k nam, če smo tako zelo konkurenčni z nizkimi stroški dela (in poleg tega še nizkimi davki)? Se bojijo, da bi tukaj preveč zaslužili?

Res mislis, da se bodo, ce damo nizji davek?

Davki vplivajo na dobiček podjetij (po davkih). Zakaj bi mislil, da nižji davki ne privabijo več podjetij in višji manj?

imagodei je 15. sep 2018 ob 01:42 izjavil:

Pa dejte se že navadit, no, da so važne absolutne številke, ne procenti. Ne, kadar podjetnik šteje, koliko penezev mora plačat za delavca v Avstriji in koliko za delavca v Sloveniji.

Ko boš za večerjo plačal toliko kot na Norveškem (saj smo na globalnem trgu, kajne?), bo tudi gostinec lahko natakarja plačal po skandinavsko. Dokler si skopuh, pa mora tudi gostinec skopariti pri plači.

jernejl je 15. sep 2018 ob 01:54 izjavil:

Ko boš za večerjo plačal toliko kot na Norveškem (saj smo na globalnem trgu, kajne?), bo tudi gostinec lahko natakarja plačal po skandinavsko. Dokler si skopuh, pa mora tudi gostinec skopariti pri plači.

Uh oh, it so happens, da prav dobro vem, kako stvari stojijo na Norveškem. Close relatives, pa Skype večkrat na teden... Ful fajn primer si izbral. Kaj pa, če bi npr. raje govorili o trgovcih? Hrana tam je morda malenkost dražja kot v Sloveniji. Cunje nemalokrat cenejše. Da o npr. zimski športni opremi ne govorim. Tehnika? Nič dražja kot tu, včasih cenejša. A nadaljujeva?

Le kje najdejo lastniki trgovin denar, da trgovce toliko boljše plačajo, če pa so cene +/-10% slovenskih?

jernejl je 15. sep 2018 ob 01:54 izjavil:

Davki vplivajo na dobiček podjetij (po davkih). Zakaj bi mislil, da nižji davki ne privabijo več podjetij in višji manj?

Pa saj imamo efektivno okoli 13% davka na dobiček! Že to nas uvršča med davčne oaze, ampak kot da to ni dovolj, lahko podjetja z malo iznajdljivosti plačajo bizarno nizke davke - tudi pod 5%!

Kako nizko pa bi vi še šli?

imagodei je 15. sep 2018 ob 02:08 izjavil:

jernejl je 15. sep 2018 ob 01:54 izjavil:

Ko boš za večerjo plačal toliko kot na Norveškem (saj smo na globalnem trgu, kajne?), bo tudi gostinec lahko natakarja plačal po skandinavsko. Dokler si skopuh, pa mora tudi gostinec skopariti pri plači.

Uh oh, it so happens, da prav dobro vem, kako stvari stojijo na Norveškem. Close relatives, pa Skype večkrat na teden... Ful fajn primer si izbral. Kaj pa, če bi npr. raje govorili o trgovcih? Hrana tam je morda malenkost dražja kot v Sloveniji. Cunje nemalokrat cenejše. Da o npr. zimski športni opremi ne govorim. Tehnika? Nič dražja kot tu, včasih cenejša. A nadaljujeva?

Komot nadaljujeva.

imagodei je 15. sep 2018 ob 02:08 izjavil:

Pa saj imamo efektivno okoli 13% davka na dobiček! Že to nas uvršča med davčne oaze, ampak kot da to ni dovolj, lahko podjetja z malo iznajdljivosti plačajo bizarno nizke davke - tudi pod 5%!

Kako nizko pa bi vi še šli?

Toliko, da bomo postali/ostali konkurenčni. Če že sedaj ob "bizarno nizkih davkih" za podjetja nismo nek biser, čemu bi jih višali?
Akrapovič svoje izpušne cevi mnogo lažje prenese v kakšno ugodnejšo državo kot Norvežani proizvodnjo nafte.

jype je 15. sep 2018 ob 02:51 izjavil:

jernejl je 15. sep 2018 ob 02:45 izjavil:

Toliko, da bomo postali/ostali konkurenčni. Če že sedaj ob "bizarno nizkih davkih" za podjetja nismo nek biser, čemu bi jih višali?

Ker bi bili z višjimi davki brez težav bistveno bolj konkurenčni.

Že zdaj lahko z dobičkom prosto razpolagaš in z njim gradiš ceste, šole in bolnišnice, če želiš. Ne rabiš vsega zapraviti za vilo z bazenom in prostitutke.
Poljubno visoke davke torej že imamo, pa nismo bistveno bolj konkurenčni.

jernejl je 15. sep 2018 ob 02:45 izjavil:

Komot nadaljujeva.

Se pravi, trdiš, da mi moja žlahta laže? Ali da jaz lažem tebi? Ker jaz vseeno bolj kot cenam na tisti strani zaupam njihovem poročilom. Kvalitetne cunje za otroke naročiva kar prek žlahte iz Norveške, ceneje kot v Sloveniji.

jernejl je 15. sep 2018 ob 02:45 izjavil:

Kako nizko pa bi vi še šli?

Toliko, da bomo postali/ostali konkurenčni. Če že sedaj ob "bizarno nizkih davkih" za podjetja nismo nek biser, čemu bi jih višali?

Ja, WTF... Država vseeno stane, zdravstvo stane, šole stanejo, požarna varnost in policija stane... IMF in podobne institucije že počasi opuščajo neoliberalno ideologijo, ti se je očitno še oklepaš?

jernejl je 15. sep 2018 ob 02:45 izjavil:

Akrapovič svoje izpušne cevi mnogo lažje prenese v kakšno ugodnejšo državo kot Norvežani proizvodnjo nafte.

Davčno ugodnejše države zanj v bližnji okolici ni. Z izjemo morda Madžarske. Treba je pa preselit tudi znanje oziroma izkušene delavce. Pa četudi to slednje pustimo ob strani, švasa menda lahko vsak ... Ta trenutek je Slovenija zanj daleč najbolj ugodno okolje v srednji in zahodni Evropi.

Če me spomin ne vara, je zadnja leta plačeval okoli 5% davka na dobiček. Če k temu dodaš še 25% davka na izplačilo dividend, plača skupaj 30% davka, kar je manj kot od svoje plače odvede 3/4 ljudi v Sloveniji.