vir: Wikipedia
Šlo je za skupino oboroženih roparjev, ki je v začetku l. 2011 na nasilen način okradla več prodajaln mobilnih telefonov. Ameriška zvezna policija (FBI) je nekatere od storilcev uspela identificirati in tudi aretirati, a je sumila, da so nekateri še na prostosti. Zato je zasegla telefone od aretiranih in preko sodišča zaprosila za izpiske njihovih klicev, vključno s podatki o tem, preko katerih baznih postaj so bili opravljeni ti klici. Na ta način so uspeli identificirati še enega člana skupine, Carpenterja. Z izpiski lokacij njegovega telefona v času ropov so nato uspeli pokazati, da je verjetni sostorilec, ter na ta način dobili nalog za njegovo aretacijo oziroma za preiskavo njegovega stanovanja. Carpenter je na koncu zaradi svoje vloge kot pomagač pri vseh teh ropih dobil nekaj čez 100 let zapora (njihova pravila za izračun skupne kazni so "nekoliko bolj stroga" kot naša).
Carpenterjeva obramba se je koncentrirala na (ne)zakonitost pridobitve telefonskih izpiskov od njegovih pajdašev. Kot je znano, se v ZDA prometni podatki niso šteli za zaščitene v okviru pravice do komunikacijske zasebnosti, saj naj bi jih storilec vedoma (in s tem tudi hote) zaupal tretji osebi, tj. operaterju (t.i. third party doktrina, zadeva Smith v Maryland, 1979). Posledično naj potem več ne bi mogel računati na to, da policija do teh podatkov ne more priti brez sodne odredbe, oz. še točneje, brez izkazanega utemeljenega suma, da je oseba, čigar podatke zahtevajo, povezana z določenim kaznivim dejanjem. Ameriške policije so tako prometne podatke redoma pridobivali brez takšne, "polnovredne" sodne odredbe (search warrant). Včasih so podatke zahtevali kar sami (t.i. administrativna zahteva), včasih (in tudi v tem primeru) pa so operaterja preko sodišča zaprosili, da naj jim posreduje t.i. transakcijske podatke. Za tovrstno odredbo (court order) pa niso rabili izkazati utemeljenega suma, ampak zgolj, da naj bi bili zahtevani podatki relevantni za njihovo preiskavo. To je bistveno nižji standard, saj jim ni treba izkazati verjetnosti, da je Carpenter tudi dejansko bil član zadevne kriminalne združbe.
Vrhovno sodišče je pritrdilo Carpenterju, in se postavilo na stališče, da prometni podatki, ki so shranjeni pri tretji osebi (torej operaterju), uživajo enako varstvo zasebnosti po 4. amandmaju, kot tisti, ki jih hrani obdolženec osebno. S tem so pritrdili zagovornikom zasebnosti v ZDA, ki se že dolgo borijo proti že opisani domnevi, da se posameznik v trenutku, ko svoje podatke zaupa tretji osebi, odpove tudi njihovi zasebnosti.
Razsodba je strašno zanimiva tudi za našo pravno ureditev. V Sloveniji policija za pridobitev prometnih podatkov resda rabi sodno odredbo, vendar za njeno pridobitev (prvi odstavek 149.b člena Zakona o kazenskem postopku) ne rabi izkazati utemeljenih razlogov za sum zoper osumljenca (naša "ustreznica" ameriškega utemeljenega suma), ampak zgolj razloge za sum, da se je zgodilo kaznivo dejanje, in da so prometni podatki, ki jih zahteva, relevantni za preiskavo tega dejanja. To v bistvu pomeni, da pridobi prav takšen court order, kot so je v Carpenterjevem primeru FBI. In očitno to torej ni dovolj. Da je razlika med obojim očitna, priča dejstvo, da je prisluhov pri nas le nekaj 100, izpiskov prometnih podatkov pa več tisoč, dostikrat tudi za več oseb ali telefonskih številk naenkrat. Kar pomeni, da bo pri pripravi naslednje novele ZKP potrebno ponovno razmisliti, da bi se ta dokazni standard za pridobitev prometnih izpiskov dvignilo na nivo 150. člena, torej na utemeljene razloge za sum zoper ciljno osebo.
