Ko se ti piše

Pišeš. Napišeš.
Ni bistveno, če/da je komu všeč.
Ni pomembno, če/da nihče ne razume.
Velja le - da je tvoje.

Prideva

Izmakneva se
nadzoru nekih utrujenih, preplačanih čustev in
poskrijeva sence ki nama določajo utripe.
Zbeživa pred varnostjo in tistim kar nisva.
Slečeva razcapano vsakdanjost, zdrgneva zasušeno nesnago in
si nadeneva trenutke ki žarijo.
Žogava se z dotiki in verjameva, da je sonce najina last.
Tiho drobiva poljube in
jih shranjujeva za dni, ko bova ostala brez vsega.
Zasledujeva aromo bežečih hipov in
omamljena stezava roke po še.
Ko se vesolje potopi
v svoj nasvetlejši konec
se zaveva.
Nisva pozabila da sva
zgubljena in
bolj svoja kot kdajkoli.

Govorim - povem,
nihče ne razume...
Pišem - napišem,
nihče ne razume...
Kažem - pokažem,
nihče ne razume...
Rišem - narišem,
nihče ne razume...

Pejte vsi skup nekam!

Da veš

Oglaša
se kričeča
noč.
Ni mi mar
/
ali se
bodo
nebesa
ovesila
z
zlatnino
ali pa
bo
pekel
pojedel
še tisti
preostanek
črne.
Ni mi mar
/
če mislijo
da je
zavesa
iz
besed
že rahlo
izgubila barvo
-
da so
poljubi le
ujeta
črta
ljubezni
-
dotiki pa
razglašen
obraz bližine.
Mar mi je
/
ko rečeš
da je slow food
veliko prijaznejši
za želodec
in se
prekleto glasno strinjaš
ko s tvojega tiča
ližem
čokoladne mrvice.
Mar mi je
/
ker se
upreš znani tezi
da obilje hrane
zvečer
otežuje spanje
in tako prekleto
brez reda
privoščiš
muci
aktivno preživljanje
prostega časa.
Mar mi je
/
ker veš
da sem
zjutraj
vedno hudo lačna
in mi zato serviraš
omamno dišeč
orgazem
dva tri
pet
-
-
-
-
-
in je
potem vse kar lahko rečem
-
se motiš
če misliš
da bova izpustila kosilo.

Nekdo je napisal:

"Dež zunaj joče."
To pišejo samo čudaki.
Tega nihče noče,
jočejo namreč oblaki.

SloPoeti.com
v mislih se mi poraja dvom,
da ta tema dolgo bo živela,
saj kmalu polna bo plevela.

Kaj plevel je, zveš takrat,
ko te žena pošlje regrat brat.
Pravijo da regrat ni solata,
je plevel, ti pa copata.

Povedal post nam je ta prvi,
"Velja le - da je tvoje."
Jype pa ima to v krvi,
da objavljati zna sam' dvoje:

Ali folku skoz teži,
ali pa objavlja,
kar njegovo ni!

Prazno

V cesti ležijo neznani svetovi. Pozlačen nasmešek se igra z zdravjem.
Neumorno lebdijo včerajšnji pomisleki, zažgane preglavice si zatiskajo ušesa.

Konjsko rezgetanje, prepih nasmeha.
Suh kašelj se pozibava med umetno ustvarjeno priljudnostjo.

Z vseh vetrov kaplja znanje, njegova uporaba spominja na grotesko.
Neinteligentna raba tujk naznanja neznanju naj se ne boji miroljubnih podgan?

Piši kakor govoriš se oglaša izza domoljubnih vogalov.
Po potrebi, na silo, se hehetajo uporabljeni jeziki.

Koščene roke snujejo sanjske poraze.
Izumetničenost dosega rekord za rekordom.

Preplah in zarote lezejo iz ust vedno optimističnih lažnivcev.
Navidezno ustvarjen red si z nesmiselnim jokom polni dneve.

Gruča brezpravnih izmenično straži svoje slaboumne misli.
Prijetno domač in piten je prijateljev strup.

Pod namazom lepote sikajo prežvečene zgodbe, možganom ni do laži. Ne vrnejo pogledov, ne zanima jih monotonost razmazanega pudra.
Ujetniki svobode brez svobodne izbire se dušijo v lastnih zmotah.


Živi in ljubi!

Nekdo je imel burno noč za sabo.

Pika na i je 30. sep 2017 ob 09:57 izjavil:

Unknown_001 je 30. sep 2017 ob 09:45 izjavil:

Nekdo je imel burno noč za sabo.

Prvoosebno opisovanje mi gre bolje od rok. In ni nujno, da sem glavni junak
Trezna sem. In ne perem.

Lepo.

Saj itak Beko / Candy / Bosch / Gorenje... pere namesto tebe :3

21-st century ftw.

Planerja

Vedno sem mislila da je nedelja dobila ime po odsotnosti kakršnegakoli delanja dela in tega sem se uspešno držala, vse dokler se nisva srečala.
Začudena in rahlo nesrečna sem prvič poslušala tvoje sobotne plane, ki so vključevali nedeljsko vstajanje v mraku.

Ampak ljubezen je tako ali tako slepa in ji je popolnoma vseeno kdaj vstaja, ker ne potrebuje dneva da se zbudi, sem premišljevala v začetkih najine izjemne romance.

Pet in petnajst nedelje so mi tudi zajtrke čisto zasvinjale.
Slabo mi je bilo, ko sem te gledala kako se bašeš z jajci, meni pa je komaj uspelo popiti skodelico čaja. Priznam da sem se spraševala, kako moreš prazen želodec tako zgodaj obtežiti, zraven pa meni razlagat da mi kava ne bo naredila dobro. Ampak, če sem že trpela zgodnje metanje iz postelje, ti zaupam zdaj, da sem med tvojim dvajsetminutnim posedanjem na školjki imela ravno dovolj časa, da sem si v vrtni uti skuhala kavo.

Čiščenje tvojega prelepega avta je bil naslednji nedeljski štos, ki me je zelo kmalu minil. Nisem se znala vključiti v nekajurno glancanje že zdavnaj čistega avta in sem na svojo pobudo raje izbrala obisk maše. Vesel si bil in strinjal si se z mano, da mi bo okolje vseobsegajočega nudilo primerno zaščito pred tedenskimi neumnostmi.

Predstavljam si da bi te vrglo na rit, ko bi vedel kako se je moja pot vsakič končala daleč od cerkvenih vrat in je bila najbolj božja stvar takrat, angelsko pospravljanje sladoleda na vrtu najinega sladoledarja.

Kosilo se je moralo začeti točno opoldne in recept je bil vedno enak, ampak meni nikoli ni uspelo zadovoljiti tvojih kriterijev in po njem si se znerviran zložil na kavč in zasmrčal za par ur.

Zdaj, ko ni več nobenih razlogov za prikrivanje, ti povem, da je bil to vedno moj najljubši del nedelje, ker sem se končno lahko posvetila svojim planom.
Nikoli ne bom izvedela kaj bi se zgodilo z najinim dvojčkanjem - če bi se ti o njih vsaj malo sanjalo.

Pain at the core

Fix yourself floating somewhere above the primordial soup. Or if this is too much of a stretch, just play the first stage of Spore, observing primitive single cell organisms developing into more and more complex multicell creatures, gradually adding fins, senses, jaws and claws and grow in size.

Now think of how should such a creature behave, if there were no deus ex machina, namely you, behind its controls. You could devise some rules, like search for food, eat, fight, flight, fu.. err ... mate, and even some arbitrage which rule to use in which circumstances.

But you should go to an even more primitive level, let's try to think, how for example the rule eat should look like. The most simple rule would be if something floats by, that smells edible, take a bite. Now let's say your creature has mighty jaws, is carnivorous, large enough and able to bite its own tail. So it might happen, that using this simple mechanism, it could simply bite its tail off. Not a good idea. How do we prevent that? Let's make a change to our creature and amend the rule, that it should bite anything edible, which is not itself.

This is the exact moment, where you as an experienced demiurge need to decide whether you want to inhale something called soul into this poor creature, that will include some unfathomable (to the creature) sense of self, or to design some preventive mechanism, that would stop the creature before it bites its tail off.

Being at least as ingenious as experienced in the matters of creation, you decide for a bit more general early warning mechanism, that will detect, whenever you get hurt physically, like for example something, anything biting your tail. Then you also modify the activity arbitrage so, that whenever biting of tail is signaled you should immediately abandon your current activity, and seek next best course of action, which is in your experience ususally: run away as quickly as possible. Proud of your work, you meditate for a while, how you should call your invention, using your favorite mantra, which has given you inspiration countless of times: aaayy beee emmmmm. And then decide for PAIN, which is of course (you being trained and educated in an engineering school) an acronym for Preventive Arbitrage Induced by Nerves (Nerves, being crucial part of this design, are of course also an acronym, but let's not digress too much).

Either by inhaling soul, or by designing pain, the creature now won't bite its tail off anymore. And it will even run like hell if something else tries to bite its tail off, or perhaps even fight back. But with many other creatures around, there will be lots of figting and running going on, and many tails will still be bitten off and you will ask yourself: this is wasteful, can I somehow improve all this?

The creature needs to distinguish what exactly is going on around it, and perhaps perform some evasive action, you might think. So let's give it some pattern recognition. When something with big enogh jaws comes around, let our creature flee like crazy, way before these jaws bite its tail. But that won't help if the damn thing has better fins as well as bigger jaws. Let's build into it also the change of direction or grouping and some other similar preventive measures.

But with food running away before the big-jawed creature reaches it, the later will probably starve to death, if not also superior in speed and dexterity. With jaws this big that would need to be a hell, or perhaps better a shark of a design. And then only sharks would survive and chase each other around. And that would be boring. So let's give it perhaps some Creature Orientation and Navigational Sensual Coordinated Interaction Ordering Utilizing Self-aware Nonlinear Emergency and Security System a.k.a. CONSCIOUSNESS. Nah, not yet, I alwas forget we need more headroom to be able to cram in all that junk. Let's try with the MIND first, the Multipurpose Interaction and Navigation Dynamics.

Mind is a system designed to do nothing, letting the previously mentioned simple rules like feeding and figting and fu ... err ... mating control the action, unless something unexpected or undesired comes up, then it takes over and tries to bring things down to a situation, where it does not have to do shit anymore. That is a pricipal difference to much more resource hungry consciousness, where some action is generated all the time and for no real reason whatsoever. That, apart from the headroom, is another reason why not everybody decides to use consciousness.

But to conlude for today, there should have been some lessons learned:
1. Mind and consciousness have probably developed from and around simpler systems, pain being a very good candidate.
2. Even to a demiurge, beauty is something to appreciate and too much work something to evade.
3. I have a headache. This probably means that I do not have a soul, or else my soul would ache or shine or darken or whatever it is, that souls do. And that probably just because the designer was lazy and he rather reused the already built simpler stuff.
4. Mind is a wonderful thing to waste.
5. Consciousness is sometimes just a pain in the ass.

Poveš na kratko, jebe se mi sladko.

Prišla je gola pod oblekico.

Prijel sem jo za roko, pa je rekla, da sem peder,
odpel sem hlače in potegnil ven meseni sveder.

Ženini otroci spočeti iz sosedove sperme bogoslovi župnik.

imagodei je 4. okt 2017 ob 00:05 izjavil:

In zakaj je Prešeren tako čislan.

Saj ni.

bambam20 je 4. okt 2017 ob 00:26 izjavil:

imagodei je 4. okt 2017 ob 00:05 izjavil:

In zakaj je Prešeren tako čislan.

Saj ni.

Mnenje neizobraženih plebejcev, ki se jim višek kulture zdijo pesmi Moja brizgalna brizga ter Tu odspodaj podpis dodaj, tu ne šteje.

Ko se mi filozofira, filozofiram, ker če ne bi filozofiral bi blefiral in tako smisel filozofiranja v sebi demoraliziral.

bambam20 je 4. okt 2017 ob 20:09 izjavil:

Ho,ho. Nisem vedel, da imaš tako zanič glasbeni okus. Moje sožalje. Potem je razumljivo, da ti je Prešeren top izbira.

Ti ne veš, o čem se tu debatira. Verjemi, škoda tvojega časa, da ga zapravljaš s to temo.

Ojej ta tema pa je polna peciklistov.

W

sto in ena pika
pa če se premikajo še tako skladno
ne sestavi dalmatinca
s kosmatimi prsmi in gostimi lasmi

zelene črte, ki jih vlečeš
od antike do srednjega veka
ne dišijo po baziliki
tudi ko upodobijo svetišče

eppur si muove
of all the words
of tongue and pen
iz koščkov luščiš nov pomen

žalost je večja od orehove lupine vesolja
in tvoja domišljija rabi superuniverzalni kvantifikator
ali kakšnega boga, da mu pomeriš neizmerljivo brado
in mu ob boku posnameš še kak selfie

vendar verjameš tudi
da lahko želje
misli, besede in občutke
stisneš v objem

Haiku

mala mucika
se smuka med bučami
krulež v abdomnu

Kireji reže
zlogi so prav prešteti
in kigo veže

potem je tukaj rima
za čas ko pride plima

Feminist

"Poslušaj, punči", je rekel stari patriarh v zanj značilnem pokroviteljskem tonu:"tega nisem povedal še nikomur, ampak ti se res trudiš narediti vtis. Pusti pri miru mojo zadrgo. Raje poj. Zase in za svoj užitek. Jaz pa bom kolateralna škoda. Prestar sem, da bi naskakoval vsako, ki se mi ponuja; ne telo, ne status tega ne potrebujeta več. Po dolgih letih sem se s trudom uspel naučiti tega, kar je nekaterim primerkom vašega spola položeno že v zibko: za kaj več me moraš ganiti, saj veš premakniti nekaj v meni, tisto nekaj nedefiniranega in neopisljivega in neponovljivega. No, no, ne kremži obrazka, tega ne maram. Pravzaprav imam najraje takšne, ki me ne rabijo preveč, take, ki me bolj svobodbno izberejo. Veš, že v puberteti so mi bile bolj erotične črnobele fotografije Helmuta Newtona, kot praktično vsak pornič, ne toliko za drkat, za tisto so bili takrat porniči čisto ok, kot to, kaj si predstavljam pod partnerjem. No pa sem potem res našel par izbranih primerkov. Moja prva žena je bila karieristka, šole in omrežja in ambicije in pozicije so bile tisto, za kar se je pripravljala od mladih nog. Spodneslo mi je tla, ko je rekla, da bi pustila vse to, da bi imela otroke z mano. Pa seveda ni in nisva našla časa za otroke, namesto tega se je v najino hišo raje najprej vselila njena mama in vsem vicem o taščah sem se lahko samo grenkokislo smehljal. Druga je zgledala resnično seksi na tistem gromozanskem žrebcu med njenimi nogami, brihtna in raje bi se dala raztrgat, kot da bi se pustila kot komu komandirat. Dokler nisi prišel malo bližje in je od vsega skupaj ostala samo popolna nepopustljivost v vsakem prepiru. And yes, there were sexual problems. Tretja žena je bila tako vpeta v različne institucije in verovanja, da je bil zanjo zakon zakrament, nekaj podobnega kot ko te škof klofne po licu. Brez tega bi lahko živela čisto srečno življenje. In težko se je primerjati z raznimi božanstvi, ki nimajo potreb in so neskončno ljubezniva. Jih znam izbirat, anedaja? No in ti bi menda rada zažigala? Imaš lep glas, trenutno najboljša izbira po mojem mnenju je, da zapoješ."

Penetracija

Ime mi je Sebastian Kurz in sem najmlajši diplomat na Imperijalnem in Kraljevem zunajenm ministrstvu. Tole je najnižja točka moje poklicne karirere, kar je še diplomacije, jo opravljajo starejši kolegi, sam pa sem bil imenovan za začasnega upravitelja Friaula, potem ko so naši fantje ta teden naredili pravi čudež pri Karfreitu. Tako sem zdaj na poti v Weiden in naredil sem še dodatno napako, da sem ukazal šoferju, naj me zapelje skozi Tolmein in Karfreit, da bi videl kje so potekali te boji, sedaj pa se cijazim največ pet kilometrov na uro za kolonami vojaštva, municije in živeža in si lahko ogledujem predvsem ranjence in vojne ujetnike, ki potujejo v drugo smer. Ravno sva prevozila Karfreit, kjer še vedno ni najbolj zdravo se potikati po jarkih, ker lahko naletiš na ostanke plina in zato še niso do konca počiščena številna trupla. Naša kolona je zatem zavila v ozko dolino in začuda pospešila, kot reka, ko pride v tesnec, ali pa morda v veselem pričakovanju, preden se vse to moštvo pri Östrichu razlije na plodno italijansko ravnico.

Noč sem prespal v Tolmeinu, kot gost Obersta Meisterjahna, ki tam skrbi za nemoten pretok blaga in opreme in njegove žene Nadje, ki je, uradno sicer bolniška negovlka v lazaretu, vsej hierarihiji in vojaški disciplini navkljub daleč najvplivnejši človek na tistem odseku fronte, kljub temu, da nima ničesar opraviti z vojaškimi operacijami. Slovi po tem, da je kriva za nepotrebno smrt več mladeničev, kot tisti italijanski general Cadorna. Nekaj v bolnici, nekaj pred strelskim vodom in veliko poslanih v prvo bojno vrste in nesmiselne napade. Moštvo Obersta Meisterjahana je vidno utrujeno, že tedne delajo brez predaha, na tem mestu jim vsaj živeža ne primanjkuje, edini počitek, ki si nihče niti ne upa zamuditi, so večerje pri gospe Meisterjahn, ko se vsi oficirji zberejo ob točno 19h. In tej ženski prav gledajo kurci iz oči, še nikdar nisem bil priča čemu tako očitnemu. Imel sem srečo, da nisem bil edini gost, sicer bi me požrla že skoraj pri večerji, tako pa se je morala posvetiti obisku cele palete generalov, ki so bili pomembnejši od mene in mi je lahko večino časa samo od daleč vrgla kakšen pogled s katerim me je dobesedno požirala. Pričakoval sem, da ponoči ne bom imel miru pred njo, vendar so me zaradi obiska nekega generala pred spanjem preselili v drugo zgradbo, v skromno sobico, kjer sem namesto prodiranja v globočine ženske nenasitnosti lahko kvečjemu sanjal in razmišljal o ženskah.

Misli so mi ušle v prelepa predvojna leta, preden so nesposobni politiki in norci, ki so si ne vem zakaj prav želeli vojne, zakuhali to norijo. Čez mejo v Venedig, kjer sem služboval kot mlad diplomatski pripravnik. Bližje so mi bili čolni in maske, kot dunajske kočije in bali, čeprav je bilo v obeh mogoče zaznati slutnjo razpada, je bilo tam mogoče slutiti vročičnost in krče malarije, ki pa se vlečejo skozi leta, medtem ko je bilo v Wienu vedno slutiti neko usodnost in finalnost bubonske kuge. Predvsem skozi vedenje ljudi, ki je bilo v Venedigu sicer lahko razvratno kaotično in hkrati spletkarsko premišljeno, doma pa prej samozatajujoče ali pa prav noro in destruktivno. Ali pa morda zato, ker so se v Venedigu ljudje z nekaj izjemami bili prisiljeni pomešati in srečevati na ulicah, ali pa so si to med karnevalom celo izbrali, medtem, ko so bile konjske riti in pa ljudje v hierarhiji družabnih dogodkov praktično vse, kar si videval. Zato so ljudje množično bežali v kurorte, kjer so se spet srečevali in pogovarjali s sebi podobnimi, za potešitev intimnih potreb pa vsaj moški praviloma šli v najbližji Kurbenhaus. Nikoli nisem izvedel, kam so hodile ženske.

Pristopila je in ogovorila našega čolnarja, če jo lahko prepelje na drugo stran kanal Grande, saj bi si peš polomila petke, za brodnika pa bi rabila čakati v vrsti na prvi pogled vsaj pol ure, priklicati gondoljera pa ob tej uri tudi ni bilo enostavno. Njena večerna obleka je bila sicer zadržana, toda blago ni bilo ceneno, prej je bilo videti vrhunske kakovosti, tudi pri ličilih ali frizuri nisem opazil kakšnih posebnosti. Vendar je prinesla s seboj povsem svojo atmosfero, nekakšen svoj zrak, ki je nisi mogel spregledati in ki ga marsikatera dama pri nas zastonj poskuša poustvariti s pretirano rabo parfuma. Do sedaj sem že opazil, kako lahko navidez podobne osebe zbudijo večjo ali manjšo pozornost, prvič pa se mi je zazdelo, da je neka oseba lahko kot vstop v nov svet, v drugo vesolje, svoja neskončnost, ki se je nikdar ne naveličaš raziskovati. Ne, nisem se zaljubil, niti besede nisem spregovoril z njo, odšla je naprej, predvidevam da na skrivni zmenek.

In v takšnih samotnih nočeh, kot je ta na poti v Weiden, se navadno spomnim na ta prizor in ti obljubim, moj še nerojeni mali Sebastian, da bo tisti stotisoči spermij, ki se bo izlil v plodno ravnico tvoje matere in bo pregrizel ovoj gamete in se prebil v notranjost, dosegel samo središče mojega vesolja in v njem ustvaril še eno novo ortogonalno mojemu.

Ordinacija

Ne vem, kaj naj s tema dvema. Pijanec ni. Ženska je sicer res precej tečna. Laufata, vse hribe sta preplezala, bereta, se izobražujeta, doktorate imata, samo seksata ne. Ne vem kaj naj jima še predpišem. Prepričan sem sicer, da on postrani obdeluje kakšno študentko ali dve, ni pa mu se selit stran od otrok. Lahko tudi, da je pezdetek, ne pa dec in se samo slini ob kakšni, ampak niti ni tako bistveno. Bi mu rekel, mej tiste študentke, ampak če si zakaj, ženo zapazi in najprej dobro porihtaj. Pa še ne morem, morata sama ugotoviti, kje je njun odnos, si gresta že na jetra, sta samo ravnodušna? To bi bilo kot da njej takoj predlagam, naj si omisli ljubimca. Morda bi potipal, koliko kozarcev vina spije ona dnevno? Tako ne bosta dolgo ostala skupaj, po sprenevedanju in pretvarjanju bodo slej ali prej prišli prepiri, če se bodo še našprej pometali pod preprogo, pa najprej hladna, kasneje pa še morda odkrita vojna. Naj predlagam, da si pogodbeno uredita kohabitacijo, neke vrste stanovanjsko skupnost z otroki, medtem ko bo njuno življenje nekje drugje? In obsodim deco, ki bodo v tem živela na depresivnost ali kakšna nesmiselna uporništva in razvojne deviacije? Pustit tudi ne morem, pride murphy in stvari gredo navadno same od sebe iz slabih na slabše. Bi bil kdo drug primeren zanju? Ne poznam nobenega, ki bi ju spravil do tega, da bi prenehala iskati izgovore in obvoze.

Živet bo treba, draga moja. Saj vas učim, spremljam in priganjam na prvem delu poti. Ampak niste vsi vi Janez Rugelj, Janez Rugelj sem samo jaz, naprej morate pa sami pogruntat, kaj vas veseli in kako boste živeli polno življenje. Z berglami se naredi prve korake, maratona pa vendar ne morete laufati z njimi.

Ampak vseeno bi ju bilo treba spraviti v red. Ordnung und Disziplin ni panaceja, čeprav je kar dober placebo, samo tukaj bo potreben drugačen pristop. Nič, vzamem ju poskusno, za par mesecev. Pišeta naj. Vsak dan. In bereta drug drugega, morda se jima kaj posveti in iskristalizira, preden se zatečeta h kakšnim kristalom ali raztopinam. No, pa povejmo.

Nice