Stari objektivi doživljajo drugo pomlad

Okapi je 9. dec 2015 ob 12:07 izjavil:

Se pravi ga je precej tvegano kupovati.

Na srečo je bil to eden najmanj tveganih nakupov. Jutri da lahko prodam lomo otrokom za 10x.

Okapi je 9. dec 2015 ob 12:07 izjavil:

Storage

Color films, particularly false-color films such as AEROCHROME Infrared Films, are usually more seriously affected by adverse storage conditions than normal color or black-and-white films. Color infrared films are extremely sensitive to variations in temperature and relative humidity. Storage conditions affect the three image-forming layers in different degrees, causing a change in color balance as well as a change in overall film speed and contrast. In the case of AEROCHROME Infrared Films, the infrared-sensitive layer is most affected, causing a loss in infrared sensitivity and a resultant color balance drift toward cyan.

Unexposed Film

The keeping characteristics of unexposed color infrared films are such that they must be kept in a freezer or refrigerator. It is possible to store the unexposed film up to 14 days at temperatures not exceeding 35°F (2°C). Best infrared sensitivity is maintained by storing these films at 0 to -10°F (-18 to -23°C), in their original sealed container.

Ja, če me spomin ne vara nekaj zelo podobnega piše v spec sheet-u...

Razvil ga bom sam (če ne veš, če bi ga poslal v navaden E-6 lab, bi ga uničili). Rezultat pa zagotovo NE more biti blizu optimalnemu. Če bi hotel rezultat, ki bi bil nekako blizu (in še vedno sensitiometrično DALEČ od optimalnega), bi moral kupiti rolo za 50+ EUR in dobit filter, ki ga nihče več ne dela.

Še vedno sem pa mnenja, da je zanimive FF objektive natikat na minijaturne senzorje zguba časa (verjetno pa tudi $$$). Sem pojasnil zakaj. Ampak, hej, vsak zgublja SVOJ čas in denar.

Ja, vsak hobi je za nekoga "izguba" časa, za nekoga drugega pa velik užitek. Tinkering z objektivi, fotografija s prečudnimi filmi, čisto podoben šmorn.

Lepo, da se pojavljajo take teme na Slo-techu, v poplavi trolovskih umotvorov (hm, mogoče je pa trolanje tudi hobi..?) so pravo olajšanje.

Nekje v omari se mi skriva Minolta A1, ki mi je svoje čase prinesla kar nekaj užitka ob novem spoznavanju digitalne fotografije (prejšnje orožje je bil klasičen Kiev), pa tudi določen odpor do majhnih CCD senzorjev. Takrat sem bil nad njenim 7x zoom objektivom (1:2.8-3.5, 28-200 mm equiv.) čisto navdušen. Minoltin oddelek za foto aparate je pojedel Sony, in v njihovih modernih aparatih še vedno vidim dobro zapuščino A1 in prejšnjega 7Hi...

Nekje v omari se mi skriva Minolta A1,

Stare digitalce, s katerimi nimaš več kaj početi, vredni pa trenutno tudi niso praktični nič več, se lahko recimo poskusi predelati na IR (ko že ravno infra-rdečo fotografijo omenjamo). Če ti ni škoda časa

no comment je 9. dec 2015 ob 15:19 izjavil:

Sej sem že zgoraj povedal, da itak nikoli nisem štekal čemu bi kdo za domačo rabo slikal IR ali s fishem.

Kar pa še ne pomeni, da drugi, bolj kreativni, ljudje ne najdejo uporabe za te špase, ki so bili sicer razviti z drugim namenom.

Recimo, tule mi je bil všeč razlog zakaj je uporabil fish-eye (ne bom povedal time pointa, ker je cel video vsekakor vreden ogleda). Pretty hardcore.

Tole je verjetno poznano, če pa kdo še ne pozna... A rožnata pristaja masakrom?

V predalu se mi že zelo dolgo praši foto-legenda. Pravzaprav celo dve. In sem ju nataknil na fotoaparat, da vidim, če še znata slikati A pojdimo lepo po vrsti.

Vivitar je dandanes samo še blagovna znamka, pod katero družba Sakara International prodaja različne bolj ali manj cenene OEM kitajske fotografske izdelke, nekoč pa je bil cenjena fotografska firma. Korenine Vivitarja segajo v 1938, ko sta Max Ponder in John Best ustanovila firmo Ponder & Best, ki je uvažala najprej nemške in po vojni tudi japonske fotoaparate in drugo fotografsko opremo v ZDA. V 60. letih sta začela japonske objektive prodajati pod blagovno znamko Vivitar, firma pa se je začela ukvarjati tudi s samo konstrukcijo objektivov, ki so jih potem zanje izdelovali različni japonski proizvajalci, recimo Kino Precision, Tokina, Cosina in še kdo.

Leta 1975 so predstavili prvi objektiv Series 1, s katerim so se namenili konkurirati najboljšim zum objektivom tistega časa. 70-210 mm f3,5 je bil takrat nedvomno najboljši zum neodvisnega proizvajalca, in eden boljši zumov sploh. Bil je precej drag, a je imel vseeno verjetno najboljše razmerje cena/kakovost od vseh takratnih zumov. Pri Vivitarju so se hvalili, da je računalniško načrtovan v ZDA, izdelovali pa so ga na Japonskem. Prvo serijo teh objektivov je izdelovala firma Kiron (oziroma bolje rečeno Kino Precision - Kiron je bila njena ameriška izpostava), kasneje pa je za Vivitar ta objektiv v nekoliko spremenjenih različicah izdelovala tudi Tokina, Komine, Cosina in mogoče še kdo, kakovost pa je zlasti s peto različico začela precej upadati.

Prva različica je imela enako največjo zaslonko 3,5 prek vsega obsega zuma (kasnejše različice so imele od 2,8 do 4.0), in posebno nastavitev za makro, s katero je bilo mogoče doseči povečavo 1:2,2. Med drugim sem se zanj odločil prav zaradi dosega v makro-območju, ker sem precej slikal žuželke, kuščarje in podobne zadeve. Od vseh je bila prva različica tudi najtežja (moj primerek tehta malce manj od 1 kg), uporabljala pa je filtre premera 67 mm (kasnejše različice so imele 62 ali 58 mm filtre).

70-210 mm Series 1, zlasti prva različica, ima danes že tako rekoč legendaren status, ali, kot je na netu zapisal nekdo,

The Vivitar 70-210mm Series 1 is the classic of classics of third-party lenses

Podnaslov nekega drugega zapisa o tem objektivu je

The cult classic lens

Vivitar Series 1 70-210 mm, prva različica, je bil tudi moj prvi zum. Kupljen pred kakšnimi 35 leti v Gorici in pretihotapljen v Jugo. Takrat sem uporabljal še Praktico (z vzhodnonemškimi objektivi Pentacon 29mm, 50 mm in 200 mm), zato ima moj primerek 42mm navoj. Kasneje sem kupil še adapter za Pentaxov bajonet K. Preživel je marsikaj, naredil kar nekaj uporabnih fotk, dokler ga sčasoma ni povozil čas, oziroma objektivi s samodejnim ostrenjem.¸
Nov je bil videti takole:


Ob upokojitvi pa tako:

Slikati še vedno zna, čeprav se seveda s sodobnimi zumi ne more prav enakovredno kosati. Včeraj sem z njim na Ljubljanici ujel ne ravno pogostega gosta, čopasto črnico.


Gremo naprej.

Vivitarjev širokokotni zum Series 1 24-48mm f3,8, ki so ga v prvi različici prav tako delali pri Kino Precision, ni bil tako zelo priljubljen oziroma razširjen, kot 70-210, ima pa med poznavalci podoben legendarno-kulti status, na ebayu pa dosega 3x višje cene od 'daljšega' brata. Kupil sem ga par let kasneje, ko sem že slikal samo še s Pentaxom. Skupaj s 70-210mm me je spremljal na marsikaterem potovanju, koncertu, žuru ... Najprej na Pentaxu ME Super, potem pa tudi na Z-1.


Je konkreten kos steklovine, tehta dobre pol kile in ima od vseh objektivov, ki jih imam, največjo sprednjo lečo - filtri morajo imeti premer 77 mm. Na sliki je v primerjavi z Olympusovim zumom 14-42 mm za mikro 4/3 sistem.


Tudi širokokotni Vivitarjev zum (ki na mikro 4/3 seveda ni več širokokoten, ampak deluje kot 48-96 mm), še vedno zna slikati. Zvečer sem ga peljal na sprehod in na hitro pritisnil par fotk. A če bi mu lahko to, da je treba ročno ostriti in nastavljati zaslonko še lahko oprostili, pa je zaradi velikosti bolj ali manj neuporaben za kakršnokoli dejansko rabo, vsaj na majhnih brezzrcalnih fotoaparatih.


Tako, legendi sem obdelal, zdaj bosta pa lahko naprej počivali v predalu

Si pa kar precej falil. Namig, na levi je tržnica.