Koliko se razumete s fotri (uni bliz 30)

?
sploh tisti, ki zivite se doma iz takih ali drugačnih razlogov

moj se recimo prav trudi, da nima nič opravka z mano (ne spregovori po več mesecev), sestra je pa zlata (ne zivi doma, ni pa nek biser by far, tut bolj kolericna do mat recimo -- ce bi bila dlje casa doma, bi bilo verjetno tut zanimivo s fotrom).
ko se kaj spičiva (ponavadi kaj okol tega, kaj nič ne govori z mano oz. kaj je brezbrižen....) pa zna bit fajn kolerik.
pa ko kaj dela in pridem še jaz, mi reče, kaj hodiš za mano (in kaj hujšega), naj grem kar počivat..., kdaj drugič pa, da me nikoli ni silil delat (za razliko od njegovega fotra, sam ne vem kaksna je resnica. nekje vmes pomoje, je pa dedek pravil, da doma ni hotel kaj preveč govoriti z njima. pa mislim da ma neko zamero do babice). sam po drugi strani ma pa bajto zraven te od starih pa mat mi je pravila, da sta se bolje razumela, tko da tko hudo ze ni blo.
je bil pa truck driver.

se pa včasih sprašujem kaj mu gre po glavi, da mi reče tist, kar mi kdaj (si ne zapomnim, mi pa ostane v podzavesti večinoma, ampak vse mozno ocitanje, trma, tut outright laži, sam da bi me prizadel).

sem mu sicer tut dost očital včasih, sam izviralo je spet iz tega, da mi je pravil, da sem neuporaben ipd. alpa ker sva bla tuk odtujena pač.

zdaj pa kaj, ne zivis vec doma?

drgač pa BUMP, gremo no. 90 ogledov, 0 sporočil.

@OP:

Jst mislim, d ne bi bilo nič lepš, če bi bil fotr skoz doma v tvoji mladosti. Bi bilo že takrt isto sranje. Če človk ne zna z ljudmi, je bolj, da je odsoten kot da se neki weird pasivno-agresivno obnaša in je edini pogovor najedanje. S sestro imata verjetn boljši "odnos" ravn zato, ker nimata kontakta. Ker da fotr otroku govori, da je neuporaben, je itak bolj ali manj slovenski standard, se mi zdi. Boljš, da se čim manj "ukvarja" s tabo na tak način. Drgač kot tako se jih pa itak večina ne zna ukvarjat s kom.

No, s tem ni nič narobe. Če zna še to kulturno povedat, mu človek ne more zamert.

-nisem brezposelen
-bolj je problem ego in zamera z moje strani

tisto dvoje sicer pri meni delno je ja pomoje. problem je pa, k grejo dostkrat besede v obratno smer. sploh on prek trme in ega.
ko sem ga pustil na miru, ni bilo razlike.

Pa vendar je za družino skrbel, verjetno ima tudi vse člane enako rad, vendar stika enostavno ne znajo vzpostavit

mah dost vpitja je blo, pa tko manj oz. nic z mano govori ze zadnjih 10 let vsaj. sedaj bi se rad mal pobotal, ko starost = lim 30.
saj pozneje je mel svojo firmo in je bil naceloma vsak dan doma (ko sem bil v sš). sam me pa niti spraševal ni, kakšne so ocene (pa je mel priliko) oz. se je takrat začelo.

jaz rad predvsem pobotal z njim
nocem da bi bilo tko cel lajf, samo ignoriranje drug drugega in vpitje.

neki urejevalnik ne dela.

za terapevta si upam reči, da bi bilo jurja koj.
mel je tut firmo sicer, sem pozabil povedat.

sam me pa niti spraševal ni, kakšne so ocene (pa je mel priliko) oz. se je takrat začelo.

Eni pa fotrom zamerijo, ker se preveč vtikajo v njihovo življenje in hočejo vsak dan sproti vedeti, kakšne ocene si dobil. Ljudje so različni, tako fotri kot otroci, in velikokrat ni krivda za slabši odnos samo pri fotru (čeprav se otroku zdi, da je vedno kriv fotr).

O.

Okapi je 4. okt 2014 ob 23:01 izjavil:

sam me pa niti spraševal ni, kakšne so ocene (pa je mel priliko) oz. se je takrat začelo.

Eni pa fotrom zamerijo, ker se preveč vtikajo v njihovo življenje in hočejo vsak dan sproti vedeti, kakšne ocene si dobil. Ljudje so različni, tako fotri kot otroci, in velikokrat ni krivda za slabši odnos samo pri fotru (čeprav se otroku zdi, da je vedno kriv fotr).

O.

itak da ni, je tut pr men
pomaga pa tut ne

ne nebi. pa tut ce bi, nebi mel volje za to.
ne pizdim na pretekla dejanja, sedaj (danes konkretno tudi) se obnaša kot da me sploh ni. verjetno ve, da je to moja šibka točka.
ponos je problem pomoje predvsem.

o nevtralnih stvareh sem se včasih trudil govoriti, nazaj sem pa dobival tko po 1-2 besedi.

fajn je, ce taki mal napisete, kuk ste stari zdaj
kuk se ti pa kaj pozna, demon

eh to je druga oz. ti pretiravaš
ko boš prišel s faksa bo že drugače. vecji problemi so pri 25-30 generaciji.

EDIT: čak a sta se ločila al kako

jaz sem razumel, da si sel na faks, sori.
neugodna situacija, bi bilo pa verjetno pri nas isto. trma je trma.

Jz pa tudi opažam izredno slabo zastopanost očetov zgodnje babyboom generacije v družinah. Je pa pri modernih očetih bistveno, bistveno bolje. Poznam dejansko več otrok, ki je bolj navezanih na očeta kot mamo.

P.S. Sožalje Pithlit.

Jaz na ta problem gledam iz dveh strani; kot oče in sin. Moje mnenje je, da očetje s sinovi ne komunicirajo večinoma zato, ker so sinovi "prepametni", da bi poslušali očetove nasvete (pa nobene spoštljivosti ni več). In ker jih ne poslušajo res nima smisla, da bi govorili. Vmes med vzgojo pa vskakujejo še mame, ki fotru sekajo kontra, in efekt je spet ta, da je stari tiho.

gruntfürmich je 5. okt 2014 ob 10:45 izjavil:

tipična slovenska družina torej.

za spremeniti torej ni kaj, le ti poskrbi da ne bo tvoja takšna...

Pa dokažeš, da si drugačen in ti ne počneš enakih oz. podobnih stvari :).

Pishološko po 20 letu se vez fotr sin pretrga, to je znanstveno dokazano, neki s hormoni in temi zadevami, tko da ne računat na to. Potem je odvisno od vaju da postaneta prijatelja in pač furata zadeve kot prijatelja. Tako kot prijateljem pustiš da nekaj nalagajo, čeprav te mogoče ne zanima, tako kot vidiš da oni blefirajo čeprav pol ni res...

Tako da, edina pot ti je da se osamosvojiš in poskušaš živeti svoje življenje. Vsake toliko časa prideš domov na kosilo in greš dalje :)

Moški v preteklosti so bili pretežno socialno neprilagojeni

zakaj pa?

vostok_1 je 5. okt 2014 ob 12:54 izjavil:

Dober starš bo znal narediti otroka samostojnega enkrat ko doseže 18 let in pri tem ohraniti človeški odnos.

Si kar zadel bistvo. Večina pri tem pogori.

Moj foter pa ni slab foter, se mi zdi, da v moji mladosti je bil odličen. Veliko ukvarjal zmano itd. problemi so se začeli pozneje s časom.
Očitno sta čas in okolica naredila svoje.

Problemi so zaradi tega, ker smo vsi skupaj živeli pri babici in dedeku, ki sta boljkone "šefa".
Babica je zelo manipulativna in celotna posest, hiša vse je pod njenim imenom. Foter je imel mene že pri 24em letu, brez nekega konkretnega prihodka. Tako da je edina opcija bila se podrediti babici. Pa da sploh ne rečem, kako je šele mama izkoriščena, psihično posledično tudi fizično (naporno delo itn.)

Posledice so, da zadnjih 10 let razmišlja kot babica. Noče razmislit kaj se splača in kaj ne, ampak samo to kar babica reče.
Pozneje zaradi šihta in dejavnosti na kmetiji, jaz in sestra v srednji je prišlo do veliko problemov, ker časovno niso šle stvari skozi tako, kot si je to starešina zamislila.

Ker je babica bog i batina, vse njeno, foter nima nič, mama tut ne itn. še vedno, je svoje frustracije začel izlivat na meni in sestri.
Potem smo mu parkrat na samem povedali, da se naj že enkrat upre babici.

Enostavno ni in ni šlo. Taka trma, da v življenju nisem srečal tako trmastega človeka in nikoli ni bil ambicijozen človek in od prekmurja dalje ga nič ne zanima.
Je razgledan in ve kakšno je življenje na drugi strani mure, ampak enostavno noče stopiti iz tega. Ne more, zaradi babice, ker še vedno živi in tečnari.

No in potem smo se enega lepega dne tako skregal, da sem se jaz umaknil od doma v MB, nismo več govoril. Meli smo je "zdravo" in "adijo" kontakt.

Aja skregali smo se na dan sestrinega maturantskega plesa. Bila je edina punca, ki ni imela plesalca.
Vzrok ni bil to, da si je grda ali kajkoli, ampak to, da ji kot oče nikoli ni pomagal pri poznavanju ljudi, ji nudil prevoz na kako fešto, ni ji omogočil in dovolil nikamor.
Ko živiš v vasi z ene par prebivalci in je najbližja civilizacija daleč 25km in vsi drugi sošolci in ostalo. Je edina opcija prevoz.

Jaz sem mu na ta dan vse očital. Čisto vse.

Čez 2-3 leta mi je sestra rekla, da se je včasih pomenil znjo in so se mu začele solzit oči.

Zdaj mu je žal, ampak še vedno ostaja problem "babica". Žal mu je, da se je več posvečal babici in ustregel njenim komandam, kot pa otrokom. Žal mu je da nima vez in ima oba otroka brez vez, brez služb, brez vizije in oba sta iz najbolj revnega kraja slovenije: prekmurja.

Zdaj sva bolj v odnosu Delodajalec/delavec. Jaz pridem domov, opravim delo, ki ga je treba in grem. Nič stika ali kajkoli.

Sem pa opazil, da je letos poskušal vzpostaviti pogovor tu pa tam in sva mogoče se kaj pomenila, ampak to je blo max 5 minut in potem tišina.

Pač, jaz zdaj poslušam pomagati sestri nekako, da nadoknadi duševni razvoj. Stara je 22 let in šele zdaj spoznava prijatelje, hodi ven in se druži. Pač to kar bi mogla počet že 7 let prej.

Zadeva je ful komplicirana, meni je tudi žal da se je tako izteklo, ampak tak pač je.

Okolica, finance, družba zelo oblikujeta človeka, ki dela po 10ur na dan, da zadovolji svoje starše še vedno pri starosti 40-50 let.

Da dodam, ker sem se rodil, kot prvi otrok 4 leta prej imam določene prednosti, napram sestri, več so se ukvarjali zmano in se seveda veliko boljše znajdem v življenju.
Pri sestri pa je stvar za 180 stopinj obratna.

Mah denar ni bil nikoli problem, kar se tiče mene in sestre. Vse korektno, plačano sva mela sve kaj sva rabila.
Problem je bil, ko se je celoten družinski prihranek zmetal v obnavljanje babičine bajte, v stroje za obdelovanje babičinih njiv, popravljanje vsega možnega itn. Na koncu pa dobiš prst v rit, ker teta ki živi na samem je angelčel v učki babice, ker jo pride enkrat na dan za 10 minut pogledat.

Predstavljal si še to, da od 6. leta težiš fotru, če bi šli na morje z družino pa NIKOLI nismo šli, ker ali je trebalo ravno takrat nekaj doma delat "komanda starih" al pa pač ni dobil dopusta.
Heh nikol v življenju nismo šli nikamor, samo to kar je blo "potrebno" in kao "nujno". Finance niso bile problem. Lahko bi šli zarad mene samo za vikend v portorož pa prespal v šotoru.

Rešil me jededek, ker je imel možgansko kap in mi prepistil avto, ko sem dobil izpit in takrat sem dobil ta pravi stik z civilizacijo in zaživel.

Meni se je zamerila babica, foter, tako zelo, da jih niti nočem več videt. Tolko o tem. Seveda je zaradi tega tudi mama prikrajšana posledično.

Ma nč, zdaj so se še začeli zdravstveni problemi s tastarimi in še bolj čoravo vseskup. Najbližja klinika spet 25km. Parkrat na leto zvečer budnice in letet v zdravstveni dom ipd.

m0LN4r je 5. okt 2014 ob 14:12 izjavil:

Mah denar ni bil nikoli problem, kar se tiče mene in sestre. Vse korektno, plačano sva mela sve kaj sva rabila.
Problem je bil, ko se je celoten družinski prihranek zmetal v obnavljanje babičine bajte, v stroje za obdelovanje babičinih njiv, popravljanje vsega možnega itn. Na koncu pa dobiš prst v rit, ker teta ki živi na samem je angelčel v učki babice, ker jo pride enkrat na dan za 10 minut pogledat.

Predstavljal si še to, da od 6. leta težiš fotru, če bi šli na morje z družino pa NIKOLI nismo šli, ker ali je trebalo ravno takrat nekaj doma delat "komanda starih" al pa pač ni dobil dopusta.
Heh nikol v življenju nismo šli nikamor, samo to kar je blo "potrebno" in kao "nujno". Finance niso bile problem. Lahko bi šli zarad mene samo za vikend v portorož pa prespal v šotoru.

Rešil me jededek, ker je imel možgansko kap in mi prepistil avto, ko sem dobil izpit in takrat sem dobil ta pravi stik z civilizacijo in zaživel.

Meni se je zamerila babica, foter, tako zelo, da jih niti nočem več videt. Tolko o tem. Seveda je zaradi tega tudi mama prikrajšana posledično.

Ma nč, zdaj so se še začeli zdravstveni problemi s tastarimi in še bolj čoravo vseskup. Najbližja klinika spet 25km. Parkrat na leto zvečer budnice in letet v zdravstveni dom ipd.

Sej to je to. Slabi vzorci se dedujejo. Babičini starši so vrjetno imeli svoje komplekse, ki so jih prenesli na hčer. Ta na tvojega očeta...in, upajmo, da si dovolj čustveno in intelektualno odrasel, da ne boš ti na svoje prenesel kake take reči.
Break the vicious cycle.

BorutO je 5. okt 2014 ob 14:21 izjavil:

Jaz se s fotrom razumem zelo dobro ... problem je mati, ki ji nič ne paše nikoli. Kar koli naredim, ji ni prav, če delam kaj, ji ni prav, če me ni zraven ji ni prav itd ... Ne vem, ali me nalašč jezi ali ne, ampak včasih je za popizditi. Z mamo ne govorim že par mesecev, pa tudi ne vidim nobene potrebe po tem. Pač je bila enkrat že na zdravljenju zaradi živcev, ampak kaj ji naj. Nisem robot, ki ne bi imel čustev, ko vedno nekaj ni v redu.

Zadnje cajte pa je problem, da ata pač more z njo držati, kaj pa drugega, zato si pač iščem še vedno stanovanje.
Tudi moj brat živi že zase. Dokler je doma živel, smo se nonstop nekaj kregali, od kar se je odselil, je zlata vreden za njiju ... pa nič mu nikoli ni treba pomagati, ko kaj rabi, pride pa dobi ... Vedno je bilo tako, pa bo, mladi pa stari niso za skup. Če je le možno se čimprej odseliti daleč stran, tako daleč, da te bodo pogrešali že zaradi razdalje, kaj še le zaradi tega, da se boste samo parkrat na leto vidli ... Jaz se hočem izseliti daleč stran, pa verjetno se več nikoli nazaj vrniti, vsaj trenutno sem takega mnenja.

Saj pravim. Vedno bolj spoznavam, da mnogi starši dejansko imajo resne duševne bolezni, ki jih zaradi okoliščin pač kategoriziramo kot..."značaj človeka". V resnici so to enostavno duševne motnje/bolezni.

Teorija pravi, da če ne obvladaš sebe, ne niti imet otrok. Praksa je sicer drugačna in ne nujno vedno z negativnim izidom. But still...

Jaz sicer dobro poznam vse te značaje tako iz prve kot druge roke, ampak prišel sem do takega mentalnega stanja, ko mi je intuitivno totalno nerazumljivo. Ne razumem zakaj starši jemljejo otroke kot materialno lastništvo ali kot embalažo za enkratno uporabo. Kot trofeje ali razstavne eksponate. Kot ničvredne ali nesposobne...
Intuitivno tuje mi je. I don't get it.

Razumem nezadovoljstvo staršev, če je recimo otrok bolan in mu ni pomoči. Ampak, če je otrok vsaj povprečen, če ne več...where's the problem.

Vrjemte...v zadnjem tednu sem slišal toliko družinskih zgodb, ki mi niso niti najmanj jasne.

Heh, zgleda da nekatere stvari ostajajo pri vseh fotrih enake. Jaz sem mojemu precej zgodaj rekel, da ga imam dosti (najedanje in nerganje cele dneve), našel šiht in se odselil (pa da ne bo nesporazuma, nisem prej živel 10 let doma in se prekladal iz kavča na kavč, konec faksa, gremo ven). Po nekaj letih sva se super štekala, šla skupaj kdaj na pivo, hodila v hribe, skratka odnos, ki bi si ga načeloma želel od fotra. Je pa res, da si predstavljam, da pa pri nekomu, ki ne dela nič, ves čas gnjavi kako ni sluzb in za povrh še hoče vse pravice tega sveta ter "žepnino", fotri doživijo nek lahen vzgib, da se ptiča nauči leteti z metom iz gnezda in verjetno imajo kar prav.

Tody je 5. okt 2014 ob 20:55 izjavil:

Sisemen sej to sem jaz napisal, ratala sta prijatelja in sta enakopravna :) V vsem.

Sem pa že študiral, da vprašanje, če jim ne stopi na psiho nekaj drugega, ne toliko to, da so pač vzgojeni v težake ampak bolj to, da niso bili sposobni narediti iz svojega sina dovolj sposobnega in uspešnega človeka, da bi si le ta bil sposoben svoje življenje. To, da se cele dneve valijo po kafičih, cele večere žurajo (itd.), za zraven pa si ne morejo dobiti neke normalne službe, je treba gledati tudi iz drugega zornega kota, za njihove spomine iz otroštva je to nekaj nepredstavljivega (no glede tega da ne morejo dobiti dela se strinjam, vedno lahko dobiš nekaj za delati, vprašanje je samo ali hočeš delati) in mogoče sami sebe žrejo, potem pa reflektirajo to na svoje otroke. Ko se enkrat odseliš, osamosvojiš, vidijo, da niso zajebali in te lahko začnejo obravnavati taksnega kot si in ne taksnega kot si v svojih strahovih nafilmajo.

bobby je 5. okt 2014 ob 21:47 izjavil:

Presel se od doma,.. potem pa po nekaj časa, se boš začel čudežno bolje razumeti s starci :)
vsaj pri meni je bilo tako,..

enkrat ko pa prideš nazaj, je pa še slabše vse skup
recimo ce izgubis sluzbo, si pa v najetem stanovanju.

Jst živim v isti bajti je pa moj flet ampak da pri starcih. S fotrom se čist razumeva obe minuti ko ga vidim na teden:) Imam pač srečo da imam zlate starce. Problem je še vedno da imam službo in plačo ki ni čist delavska pa še vedno ne sfolgam nov avto kupit ali stanovanja:) Vsak ima svoj life style in če nisi sposoben vzdrževat ga ...ga pač ne. V vsaki odločitvi (človeka ki pač ni norec) je pretehtano kolk si nekaj želi. Če si ne želiš zadost močno pač ne greš. Shortly: What bajsibajsi said