Universalove čeri v varnem pristanu

Hollywood Reporter - Universal Music Group (UMG), največja svetovna glasbena založba, ki je v lasti francoskega medijskega konglomerata Vivendi, se je zapletla v še eno zlorabo sistema za odstranjevanje piratskih posnetkov na portalu YouTube.

Kako? Floridski raperski duet After the smoke, še brez založbe, je lani avgusta na portal naložil svojo lastno pesem One in a million, ki sicer ni bila deležna kakšnega posebnega zanimanja, vsaj dokler ni sredi tega meseca nenadoma izginila zaradi "kršitve avtorskih pravic založbe Universal". Avtorja sta vložila pritožbo (DMCA counter notice), a ju je YouTube zavrnil in napotil na sodišče.

Kaj se je v resnici zgodilo? Fanta sta prvotno spisala zgolj melodijo (beat) dotične pesmi in jo skušala prodati, med drugim skupini Yelawolf, za katero sta ob priliki nastopala kot predskupina. Yelawolfu je bila melodija všeč, vendar končnega izdelka niso nikoli izdali, vmes pa je z njimi podpisal pogodbo Universal. Ob podpisu založniške pogodbe so vse pravice na svojih skladbah prepisali na založbo, med drugim tudi na svojem še nekončanem delu.

V začetku januarja je Yelawolfov še neizdan komad "Far From A Bitch", ki je narejen prav na beatu od After the Smoke, ušel (leakal) na več glasbenih blogov, potem pa še na YouTube. To je očitno zmotilo nekoga pri založbi Universal, zaradi česar je bila pesem hitro odstranjena. Obenem je Universal vnesel zvočno matrico pesmi v sistem Content ID, ki jo je analiziral, shranil in primerjal z matricami iz baze. Tako je samodejno našel avgustovsko objavo dueta After the Smoke in Universalu predlagal rešitve. Te so tri: 1) umik posnetka, 2) postavitev svojih oglasov ob posnetku ali 3) nič. Pri založbi Universal najverjetneje niso niti preverili ali imajo potrebne avtorske pravice za zadevno matrico, izbrali pa so prvo možnost. Kot partner portala YouTube, z dodatno prednostjo posebne tajne pogodbe iz časov sodnega spora Viacom-Google, je bila njihova beseda vredna več od malega floridskega rap dueta.

Universal je svojo zablodo ugotovil šele, ko je duet za pomoč prosil par vplivnih žanrskih blogov. Iz sistema Content ID so umaknili matrico in s tem sprostili blokiran posnetek, opravičila ali odškodnine pa za zdaj niso podali.

Veliko blogov je dogodek komentiralo z besedami, da se je našla napaka v postopku za umik vsebine portala YouTube. Kar pa ni res. Proces deluje točno tako, kot je bil zastavljen v zakonu DMCA in kasnejših pogodbah med Googlom in založbami. Založbe predložijo svojo glasbo, YouTube jo analizira in potem briše vse, kar ostali (majhni) uporabniki naložijo, če vsaj približno ustreza vzorcu vsebin založbe. Content ID prepozna celo odlomke, predelave in posnetke znatno slabše kvalitete. Vse skupaj je nastavljeno tako, da v veliki meri favorizira velikane v industriji na škodo vseh ostalih.

Kot rečeno v uvodu, to ni prva vprašljiva poteza Universala na to temo. Lani decembra so na isto vižo odstranili promocijski filmček za Megaupload, čeprav za to niso imeli prav nobene avtorskopravne osnove. Ko jih je Megauploadov odvetnik opozoril na napako, so se branili, da imajo pogodbo z Googlom, ki jim omogoča brisanje poljubne vsebine z YouTube, neodvisno od posedovanja avtorskih pravic. Verjetno ni pretiranega dvoma, da si oni tako razlagajo stvari, je pa Google izdal pojasnilo, da to ne drži. Edina dodatna pravica, ki naj bi jo imel Universal, je namreč odstranjevanje živih YouTube posnetkov. Kaj je res in kaj ni, ne vemo, ker je pogodba med Universalom in Googlom tajna, sodišče pa je za zdaj ni želelo razkriti, niti na izrecno zahtevo Megauploadovih odvetnikov.



Če se vrnemo pol leta nazaj v lanski avgust, se je dalo veliko brati o izginotju Bieberjevih posnetkov z YouTuba, vključno z #1 YouTube hitom vseh časov, Baby s skoraj 700 milijoni ogledi (mimogrede, Bieberjeva založba je Island, prav tako v lasti Universala). Sprva se je ugibalo, da je nekdo vdrl v YouTubove strežnike, kar seveda ni bilo res. V resnici je nekdo zoper Bieberjev VEVO račun podal serijo očitno lažnih zahtevkov za odstranitev vsebine na podlagi DMCA, nakar je YouTube v skladu s svojo politiko suspendiral račun in umaknil vse njegove posnetke. Zmeda je trajala slaba dva dni, a razen večjega števila užaloščenih oboževalcev Justna Biebra ni imela nobenih posledic. Založbam je celoten proces preveč pisan na kožo, da bi ga v čimerkoli spreminjale, še najmanj pa omejevale možnosti za "zlorabo", ker jih potem tudi same ne bi več imele.

Čeprav ni dvoma, da je sistem v stilu zahtevkov za odstranitev vsebine na podlagi DMCA v današnji "družbi" skoraj nujen, je istočasno tudi res, da je uporaba postopka znatno presegla pričakovane okvire in vodi v številne zlorabe. Predvsem so na slabšem YouTube uporabniki, ki niso imeli nobenega namena kršiti tuje avtorske pravice oz. niso vedeli, da jih kršijo, zdaj pa imajo suspendiran račun in morajo začeti znova. Potem je tu veliko primerov vsebin, ki ustrezajo izjemi proste uporabe, npr. v interesu satire ali informiranosti, pa so vseeno deležni umika, ker je nekdo vložil zahtevek. Enake tegobe ima glasba pod prostimi licencami(cc); v njeno veljavnost občasno prav arogantno podvomijo tudi organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih pravic. Dobra rešitev naj bi bila uporaba starejših del, ki so že v javni lasti, če jih ameriški in evropski zakonodajalci le ne bi vračali pod avtorskopravno zaščito za naslednjih nekaj generacij, založniki pa izigravali sistema s ponovnimi izdajami.

Spletna stran chillingeffects.org, ki zbira zahtevke DMCA, jih ima že krepko čez 80.000, od tega 40.000 za Twitter (ki jim redno poroča), ostalo pa pretežno za Googlov spletni iskalnik. Znatni delež zahtevkov se nanaša na povezave na strani z domnevno piratskimi kopijami filmov, glasbe, TV in športnih prenosov. Gre za izredno lep primer praktičnega delovanja "varnega pristana" - gostitelj uporabniških vsebin (Twitter, Google, idr.) za kršitve, storjene z gostovanjem teh vsebin, ne bo odgovarjal, če jih na podlagi zahtevka DMCA po hitrem postopku odstrani. Gostitelj sicer lahko zavrne zahtevek, vendar v tem primeru izgubi imuniteto in tvega morebitni pravni spor s prijaviteljem. Prijavitelj bo še vedno moral dokazati, da je nastala kršitev (kaznivost povezave, da je lastnik vsebine na drugi strani povezave, avtorsko zaščito vsebine, omejitev izjeme proste uporabe, idr.) in potem še, da je gostitelj sam aktivno in vedoma sodeloval pri objavi sporne vsebine (doktrina sekundarne odgovornosti za kršitve avtorskih pravic). Seveda se veliki večini ne da ubadati s tovrstnimi primeri, niti ne bi bilo praktično, glede na število primerov oz. množico različnih držav, iz katerih prihajajo. Kazni za zavestno lažnivo podajanje zahtevkov DMCA sicer so predpisane, vendar skoraj nikoli niso bile izrečene, saj je sistem naravnan tako, da je ena stranka založba z dobro pravno službo, druga pa pač uporabnik interneta; gostitelj je zgolj "posrednik". Vsaj taka je bila ideja v devetdesetih, ko je bil DMCA pisan v ZDA (oz. direktiva o avtorskih pravicah v EU). Žal so se ji pirati uspeli v znatni meri izogniti - bodisi z rabo p2p omrežij, kjer gostitelj ni podjetje, bodisi s selitvijo svojih strežnikov ven iz ZDA, na ti. oblačne gostitelje (lockerje). Pregon te napredne zalege je predmet kasnejših zakonov in mednarodnih trgovinskih sporazumov, o katerih zadnje čase precej beremo (PRO-IP, ACTA, SOPA), njihovo ekonomsko bistvo pa nesorazmerno poenostavljen in poceni način brisanja vsega, kar zabavni industriji ni všeč, na čimbolj mednarodni ravni.

***

V prilogi so izvorni After the smoke komad, Yelawolfova verzija (Universal), razlaga sistema Content ID in širša kritika zakona DMCA.