Kaj je router?

Z rastjo organizacije ali podjetja raste tudi lokalno omrežje LAN, zato je potrebno zagotoviti povezavo do ločenih delov podjetja, zagotoviti izmenjavo informacij, aplikacij, elektronske pošte znotraj samega podjetja, prenos podatkov in dostopa do skupne baze podatkov.

Ena izmed metod za zagotovitev tovrstne povezave je vzpostavitev dodeljene point-to-point povezave, kot so T1, osnovna telefonska storitev (POTS), ali pa 56 Kbps povezave med vsakim LAN omrežjem, ki je potrebno za medsebojno komunikacijo. S tovrstnim pristopom lahko omrežje LAN pošlje informacijo na drugo omrežje tako, da preprosto pošlje podatke po "pravilni" povezavi ali liniji in informacija bo prispela na naslovljeno mesto brez težav z naslavljanjem in kakršnegakoli vmešavanja najrazličnejših protokolov. Težava, ki nastopi s tovrstno povezavo je, da moramo zagotoviti veliko število linij, kar je za zelo prostrana omrežja lahko zelo draga rešitev.

Za ponazoritev, število linij, ki je potrebnih za omrežje v katerem je N število LAN-ov je N(N-1)/2. Štiri LAN omrežja bi tako potrebovala šest linij.
Še veliko večji problem nastane pri izgradnji omrežij, ki vsebuje veliko večje število LAN omrežij. Za postavitev omrežja z 30 LAN-i bi tako potrebovali kar 435 tovrstnih povezav. Hitro postane jasno, da je potreben drugačen pristop.

Poglavitna naloga WAN prostranega omrežja je minimizirati število medsebojnih povezav, po drugi strani pa zadostiti potrebam po zanesljivosti, zmogljivosti in cenovni ugodnosti. Vendar pa odstranitev nekaterih direktnih povezav med LAN-i zahteva zanesljiv mehanizem, ki bo znal paket poiskati, ga prenesti mimo vseh vmesnih vozlišč in ga "pripeljati" na končno lokacijo. To funkcijo opravljajo usmerjevalni protokoli.

Skupni cilj usmerjanja, premoščevanja in preklapljanja je dovesti prenašani paket čim bližje njegovemu cilju. Premoščevalniki in preklopniki delajo na podatkovnem linijskem sloju OSI (Open System Interconnection) referenčnega modela in usmerjajo glede na MAC (Medium Access Control) naslavljanje. Najbolj so primerni za segmentiranje dela omrežja, kar zmanjšuje možnost zamenjave naslovov pri naslavljanju paketov.
Na drugi strani pa usmerjevalniki delajo na omrežnem sloju OSI referenčnega modela in svoje odločitve prilagajajo v odvisnosti od naslovov, ki se nahajajo znotraj usmerjevalnih protokolnih nosilcev, kot so IP (Internet Protocol) ali IPX (Internetwork Packet Exchange). Namen usmerjanja je ponuditi učinkovito povezljivost med omrežji v povezavi s potrebno zaščito.

ELEMENTI USMERJEVALNIH PROTOKOLOV

Usmerjevalni protokoli izvajajo dve glavni aktivnosti.
Prva je določanje optimalne usmerjevalne poti skozi omrežje, ki navadno temelji na poteh, po katerih prenašani paket potuje najbolj ugodno glede na zakasnitve in zanesljivost. Navadno je najboljša pot tista, ki vsebuje najmanj zank, vendar pa lahko na odločitev o optimalni poti vpliva tudi visoka prometna zasedenost na enem delu omrežja. Omrežni usmerjevalni protokoli nenehno zbirajo informacije o zasedenosti in prenatrpanosti omrežja ter si na ta način ažurirajo podatke usmerjevalnih tabel o vsakem usmerjevalniku, če pride do prevelikih nihanj med izpadi in velikimi izkoristki v nekem omrežju.

Druga naloga, ki jo usmerjevalni protokoli opravljajo pa je naloga dejanskega prenašanja paketov skozi omrežje. Ko paket prispe do usmerjevalnika le ta v glavi paketa poišče njegov končni naslov in se tako odloči v kateri smeri (skozi katera vrata) bo paket poslal na pot do njegovega cilja. Ta odločitev je osnovana na podlagi usmerjevalne tabele.

Večina usmerjevalnih protokolov lažje komunicira z usmerjevalniki v načinu podajanja podatkov. V splošnem, vsak usmerjevalnik se nauči in ve za prisotnost in odzivnost svojega soseda. Usmerjevalnik pridobljene informacije o sosednjih usmerjevalnikih uporabi za ažuriranje svoje usmerjevalne tabele. Vsak usmerjevalnik pošlje kopijo svoje usmerjevalne tabele vsakemu svojemu sosedu. Ta izmenjava poteka periodično. Skozi ta postopek se vsak usmerjevalnik v omrežju nauči in ohrani celostno podobo omrežja v smislu medsebojne povezljivosti in kvalitete posameznih povezav.

Da usmerjevalni protokol lahko svoje delo pravilno opravi, se mora prenašani paket uskladiti z usmerjanim protokolom. Primeri usmerjanih protokolov so IP, IPX in Xerox Network System (XNS). Veliko usmerjevalnikov lahko dela z večimi protokoli hkrati, vendar pa so zmogljivosti z nekaterimi manjše in upravniki omrežja imajo z njimi več dela.

Ostali protokoli, kot so IBM-ov NetBEUI, protokol za Microsoft's Windows for Workgoups in Digital Equipment Corporation's Link Access Protocol (LAT) niso usmerjani. Problem neusmerjanih protokolov je, da ne zagotavljajo funkcionalnosti znotraj omrežnega sloja. NetBEUI ali LAT lahko sicer še vedno pošiljamo po WAN omrežju, vendar pa jima moramo zagotoviti transparentno prehajanje (tuneliranje) znotraj protokola kot je IP ali pa vzpostaviti premoščevalnik med dvema usmerjevalnikoma. Problem pri premoščevalnikih je ta, da ti uporabljajo koristne informacije usmerjevalnika, kar zmanjšuje zmogljivost usmerjevalnika. Tuneliranje skozi IP je še najboljša možnost, vendar ta skoraj gotovo prinaša zakasnitve pri prenosih zaradi preobremenitve protokola.

to je čisto isto če mas dva racunalnika - prvega mas zato ker ma modem in če drugi hoce met internet - potep se prvi sam poveze v net .....

jaz mam tako doma....


naštiman mam tako da mi prekine povezavo po 2minutah - ce neta ne rabim

ja, za podjetja je ruter cool, sam drago je to....

nekateri pa se zanjdejo....