Razvoj lika v igrah z RPG pridihom

Vedno sem oboževal igre, ki so omogočale razvoj lika glede na način in želje igralcev (RPG-ji so najvidnejši predstavnik take zvrsti).

Torej igre, ki omogočajo igranje kot dobra, nevtralna ali zla oseba (in vse nijanse vmes).
Poskušam igrati kot največja možna dobričina (sterotipski paladin, ki ga bolj skrbi reputacija kot pa resursi v kaki igri), ki ne more dopustit nobeno zlo dejanje, ki ga lahko prepreči (OK, nimam problema v taki igri tudi kaj vkrast, če nisem kaznovan za to).

Ampak zanimivo - ko sem poskušal tako igro na novo preigrati kot zloben lik, sem to zelo hitro opustil. Čeprav se je šlo samo za igro, se mi je zadeva hitro in dobesedno zagabila.

Kar mi je dalo mislit:
Ljudje ponavadi obsojajo igro, če ta dopušča izjemno nemoralna in kriminalna dejanja. Kar je čista bedarija.

Ne.
Čisto po resnici povedano, pa sem se zamislil nad ljudmi, ki igrajo najbolj evil varijanto v takih igrah. Realistično evil varijanto.

Kot rečeno - sam se sploh ne morem pripravit, da bi čisto za zabavo odigral evil lik (za to raje pogledam kak posnetek z Youtuba). In po resnici rečeno - ne vem kaj bi si mislil o osebi, ki uživa v realističnem (ali globokem) uživanju ob igranju takšnega lika - z evil odločitvami.

So razlike:
GTA serija meni ni nikoli bila realistična in igra ti ne daje vtisa realnosti. Občasna vožnja po civilistih in podobno mi tukaj občasno zapaše. Zvezdice tukaj delujejo skorajda pozitivno. Ampak ob redni igri se zopet izogibaš civilnim žrtvam.

Če pa naspram tega dam kak The Suffering, imam pa pomisleke. Ne nad samo igro, da ti daje evil možnost - ampak nad ljudmi, ki jo "iz zabave" uporabijo.
Recimo The Suffering ti že od začetka daje vedeti, kam bodo privedle tvoje evil odločitve. Z evil varijanto aktivno ustvarjaš lik, ki je namerno ubil svojo ženo in otroka. Namerno mučiš in pobijaš nedolžne ljudi. Niti ne zaradi denarja ali česa drugega - zgolj zaradi zabave in tega, da bi bil še bolj evil. Da kakem civilistu iz hira odstreliš glavo. Da ne pomagaš nedolžnemu otroku itd.

Ne vem.
Ne vem kakšni so to ljudje, ki aktivno uživajo v igranju takšnega lika (realistično evil - ne kvazi pozerstvo brez večjih posledic zaradi kul goth izgleda in obnašanja lika).

Vem da bom deležen kritik, ampak upal bi si reči, da imajo takšni ljudje rahel problem z empatijo (govorim o odraslih ljudeh, ki vedo kaj pomenijo posledice določenih dejanj - ne o otroških kavbojcih in indijancih).

Problem niti ni "biti evil", ampak biti brezbrižen pri tem.
I don't get that.

Lep pozdrav,

samo eno kratko vprašanje tebi Saladin ali vidiš razliko med igranjem igre in resničnim življenjem!?

Zakaj naj bi odrasla oseba čutila nekaj do nekih ničel in enk!?

Upal bi si celo reči, da ima oseba, ki nekaj čuti do računalniškega karakterja problem z zaznavanjem razlike med realnostjo in virtualnim svetom!

Se strinjam s Saladinom.

Sam sem preigral igro Overlord, kjer imaš pravtako možnost, da greš na dobri ali pa slabi poti. Na začetku sem poskušal igrati kot neka zla duša, vendar pa v trenutku, ko sem se moral odločiti med princesami, sem se namesto črnelaske odločil za rjavolasko (oz. svetlolasko). No, od tu naprej se tvoj lik kritično razvija na pozitivni strani.

Enostavno si nisem "upal" odločiti ne negativno varianto. Ker se mi ne bi dopadlo, da bi imal v dvorcu izobešeno črno zastavo. In manjko svetlobe. Enostavno nisem tak tip. Čeprav imam temo rad v realnem življenju (bizarno, ne?).

Mene pa nasprotno šansa da igraš evil razveseli, npr. v lotr bfme 1,2 in dodatek witch king, v tej igri sem bil rad evil, saj, mi je najedala vedno da so prijazni manj številčni in močnejši pa vedno zmagajo, evil ma šanso po uničevanju in po ubijanju. Poleg tega bi pa rad igral enkrat igro ko si ti tisti uničevalec sveta in kakšne civilizacije, tečno je da v večini iger braniš pred hudobnim. Dobra stran mi najeeda!!! Poleg tega pa evil junaki brez omahovanja koga ubijejo, dobri pa odlašajo in še zamišlajo če je to prav ali ne.

tr33k zate je pol postal serija lol :D

Bom povedal sceno iz The Suffering:

Imaš enega zaporniškega paznika Ernesta in njegovo ženo Consuelo, ki enostavno hočeta pridit skupaj in preživet to nočno moro.

Lahko jih jih pustiš za sabo, lahko jih spraviš skupaj, lahko pa oba namerno ubiješ.

Nekdo iz enega foruma je to tako opisal:
Ernesta sem vodil z sabo do enega velikega napada, kjer sem pustil da ga pošasti pri živem zakurijo, potem pa sem mu dal milostni strel v glavo.

Kasneje ko nabašem na Consuelo, pa sem jo tudi ustrelil, saj nima več moža, h katerem bi se vrnila (hehe).


I don't get it.
Od kje tukaj zadovoljstvo?

Najbolj neusmiljena igra je tak god of war 2, pobiješ vse kaj ti pride pod roke,...drugač pa pr gta 4 ko morš izbirat če boš kilno al ne sn jih pol pusto, ker so se mi zasmilli:)

Jaz sicer ne jemlem čist resno varianto evil sam, všeč pa mi je evil kr takšnih iger na splošno primankuje in prinesejo nekaj novega npr. ta nov star wars ko nisi prijazen jedi ampak vajenec evila, kr je ži good preveč prežvečen, pojdi tja in pobij vse teroriste ter reši talce pa onesposobi bombo......,nemce moramo pobijat ker so hudobni naciji nič druga...., pobij pošasti kr si prijazen in one hudobne...., preveč takšnih iger obstaja. Zakaj ni iger ko bi bil nemški vojak med ww2, al pa japonec? al pa bil terorist in se boril proti Zda, proizvajalci hočejo ti dat vedno občutek da si junak in rešuješ svet, da si good, nemce in terroriste pa posašti jemlejo kot nekaj hudičevega in negativnega zato igralec nesme to bit kr še lahk sraje naredi v real life, npr. mannhunt.

Oh, če bi moral biti kaznovan za vse hudobije, ki sem jih storil v Postal Ni lepšega kot politi malo bencina po šoping centru in spustiti med ljudi gorečo mačko, nakar nastane cel kaos, kričanje, streljanje med obiskovalci, povsod nedolžna in zoglenela trupla

Ja jaz uživam recimo ko sem hudoben v igri pa sovražniku nastavim hudo past al pa ambush pa se ta niti ne zave , v bistvu evil se neboš počutil nikoli ko boš sovrage pobijal ampak boš mislil kak ga boš lažje ubil, al pa boš zatopljen v igro in takrat čustva izginejo, razen pri filmah je drugače. Sicer pa v manhuntu najlažje doživiš evil karakter, prav razmišljaš, al boš mu odžagal glavo in jo dal v vrečko al ga boš do onemolgosti tolkel z sekiro kot psiho.

Aye, Lawful Good aligned!

Jaz sem probaval v EVE Online igrati kot pirat. Sva z bratom sestrelila enega reveze, ki je nic hudega slutec privandral naokoli, tam kjer bi se lahko pocutil relativno vanrnega in sem imel po tem taksnega moralnega macka, da sem mu skoraj sel kupiti novo ladjo. :)))

Tale the suffering morem probat.pa kaj to sta 2 dela??pa keri je bol brutal?

Prvi del ima boljše vzdušje, drugi del je bolj akcijski.

Kolikor vidim pa Manhunt ne omogoča umora civilistov (ali se motim)? Spet - eliminacija legitimnih nasprotnikov v igri ne spada pod te dileme (ali nekoga zadaviš ali ustreliš ima iste posledice).
To ni "evil".

Evil pa je recimo naslednja malenkost:

Baldur's gate 2.
Drow city.
Nabašeš na enega nedolžnega otroka-sužnja, ki ga kot šport na smrt lovi ena skupina. Ko pride ta skupine do tebe, te vpraša, kam je šel otrok.
Lahko jim poveš resnico ali lažeš.
In to je to - nobene posledice v igri, nikoli ne zveš, kaj se zgodi z sužnjem (oz. lahko si misliš, če lovcem poveš resnico). Ena čist kratka, "nepomembna" scena.

Kaka oseba se zdej zamisli nad to odločitvijo, se nasmeji in pošlje skupino za otrokom?

So pa na srečo igre večinoma narejene tako, da ti največjo korist prinesejo dobra dela. Ker če bi bilo obratno mi igra verjetno ne bi bila všeč

Kake veze ima to, da ti igra omogoča zla dejanja, če te pa ne sili v njih?

Da pa največjo korist ekonomsko prinesejo prav dobra dela, pa se meni v igrah prav nič ne dopade.

Dobra dela naj bi v RPG svetu pomenila manj denarja, zahtevnejše naloge, pazljivost na obstranske žrtve,...
Podobno kot v realnem svetu.

Zla dejanja so ponavadi hitrejša, enostavnejša in bolj dobičkonosna.
Tako kot v realnem svetu.

Čar dobre RPG igre je sam sebe prisilt v dobra dejanja, čeprav bi koristi zleh bile veliko večje.

Aye, Lawful Good aligned!

Chaotic Evil

Igra je igra!

Življenje je pa življenje!

A ni bolje, da recimo lahko tepeš, streljaš policaje v GTA IV, kot pa da izvajaš v resničnem življenju.

Lepota iger je glih v tem, da s tvojimi dejanji nasrka le kup enic in nul.

Tako, kot nekdo, ki igra recimo Gran Turismo, NFS ali kaj podobnega, ter v igri z veseljem krši predpise, zrine ljudi s ceste ipd. v resničnem življenju je pa lahko kulturen voznik!

Morda je taka oseba celo zaradi tega, ker se "zdivja" v igri, bolj kulturen voznik v resničnem življenju.

Morda, bi se bilo treba bolj bati osebe, ki sočustvuje tudi z navideznimi junaki in se tudi v igri ne "zdivja".

Morda taka oseba posledično samo zbira in zbira negativne misli in bo enkrat eksplodirala, ter šla "postal".

Tako, da je celo mogoče, da ima oseba prikrite psihične probleme, če ne uživa v igranju Manhunta :P

Lik ki ga ustvarim nisem jaz, pač pa samo en lik ustvarjen v moji domišliji. In če želim ustvariti zloben lik ga bom pač ustvaril. Se pa za razliko od tebe ne poistovetim s tem likom, zato tudi nimam težav potem izvajati zlobnih del v igri, ker je nenazadnje to del zlobnega lika.

Se pa za razliko od tebe ne poistovetim s tem likom, zato tudi nimam težav potem izvajati zlobnih del v igri, ker je nenazadnje to del zlobnega lika.

Torej če igra, npr. omogoča namerno dolgotrajno mučenje in uboj dojenčka, bi to storil?

Ne razumem te lagodnosti in "uživanju" pri tem. Ne gre se za zloben lik "per se" (zloben si lahko tudi na druge načine) ampak res igranje maksimalne možne nehumanosti in potencialno uživanje pri tem.

Imaš možnost mučit in ubit nedolžnega dojenčka v igri - ampak povej mi, zakaj bi to storil? Iz kakšnega vzgiba? Kje je zabava v tem? Kje je "coolness evila" tukaj?

zakaj bi to storil? zato, ker je to IGRA, in v IGRI pač delaš, karkoli si želiš, brez da komu res kaj storiš

Torej bi v igri namerno dolgotrajno mučil in ubil dojenčka zgolj zato, ker lahko?

To je razlog?

drugače pa, koliko iger je sploh zunaj, kjer lahko mučiš dojenčke?

Hočem pokazati point.

Torej bi v igri namerno dolgotrajno mučil in ubil dojenčka zgolj zato, ker lahko?

ja, because it doesnt' hurt annyone

Saj mene ne zanimajo tvoja dejanja v resničnem svetu, ampak tvoje stanje uma. Da storiš zgoraj omenjeno premišljeno in namerno "zgolj ker lahko", pa pove nekaj o tvoji psihi.

jaz pač igre jemlem kot igre, ne kot moralne izbire

Pa četudi to gledaš samo tako - zakaj bi omenjeno storil?
Ne razumem tega "zakaj" ali celo pomanjkanje "zakaj-a".

zakaj pa tega ne bi storil?

zakaj pa pri gtaju ne bi gazil civilistov?

včasih paše biti malo zloben

Omenjeno ni "malo zloben" ampak skrajno, sadistično, pokvarjeno in neusmiljeno zloben. Zavoljo jasnosti se drži omenjenega primera.

zakaj pa nek pisatelj v knjigi umori neko osebo (po možnosti otroka), ko pa mu tega ne bi bilo potrebno

Tam se ta situacija objektivno pojasni: pokaže se trpljenje upletenih in vzgibe/cilj morilca. Morda pokaže celo uvid v stanje duha morilca, ampak nikakor ta knjiga ne brani tega morilca ali se poistoveča z njim (če se gre za racionalnega, uravnovešenega sociopata).

Skoraj vse se da nekako pojasnit: umor in mučenje za denar, moč, maščevanje, norost, nesreča,...

Ampak v mojem primeru nimaš absolutno nobene koristi ali vzroka, da bi škodoval temu otroku - ampak ti se vseeno jasno in zavestno odločiš da ga boš mučil in ubil.

Čemu?

recimo pri bioshocku: lahko si pobil one deklice in dobil več adama (al česa že), lahko pa jih nisi in si dobil manj le-tega, ampak pol so te big daddyi prefukali :D

Jst ko igram RPG čist padem noter. Se poistovetim z likom in zato vedno igram goody 2 shoes. Pred kratkim sem pa igral Star Wars in izbral Dark side, ker je bolj kul etc. in sem mel probleme izbirat evil odločitve ker so se mi enostavno zdele wrong.

V igrah kot je Manhunt res ne vidim smisla, ampak takih iger je malo. Še te redke poznamo samo zato, ker se zaradi kontroverznosti pojavljajo v vseh mogočih medijih. Če pa igro prepovejo, je pa zaradi tega še bolj zanimiva. Kontroverznost se prodaja, pa še reklama je zastonj.
Mislim, da se take igre prodajajo predvsem zaradi človeške radovadnosti. Podobno, kot če vidiš prometno nesrečo, pa opočasniš da bi si bolje ogledal. Ali če otrok mrtvo žabo žoka s palico.
Dojenčka bi po mojem mnenju večina mučila samo parkrat, toliko da potešijo svojo radovednost glede mehanike v igri. Večje zadovoljstvo bi čutila le peščica, ki so v realnem življenju že malo psihopatski. Vseeno pa je bolje, da to storijo v igri kot v realnosti.

Glede airsofta je nek 20 al 22 letnik streljal v mariboru z okna po mimojdočih. Sicer pa obstajajo ljudje, ki bi ubijali, pretepalli brez čustev, brez kakšne vesti, nekateri se raje znašajo v igrah, in svojo agresijo raje usmerjajo tam in se tak potešijo drugi se žal iživljajo resnično. Poleg tega ni nevem kašen problem ubit otroka v igri , jaz bi probal iz radovednosti al pa kr tak, saj je itak skupek kod, pol bi pa itak pozabo, al pa šel load game, zato pa v resničnem življenju ne delam neumnosti( ni loadinga XD ).