Razvoj lika v igrah z RPG pridihom

V bistvu ljude tule govorijo večinoma o igranju iz dolgčasa. Se pravi, testirajo igro in je ne "igrajo".
Preveč krša oz. poplava iger je naredilo svoje.

Kdor pa igra en špil kot se spodobi in pri tem počne to, kar tule muči Saladina. Pri takemu velja biti pozoren, sploh ko real-life nima več omejitev oz. dojame, da ga sankcije moderne družbe ne bodo dosegle (Eksperiment anyone?). IMO res niso vsi koleščki na pravem mestu.

Izi je recimo fino povedal glede igranja in razvoja slabih likov.

z mačeto mu glavo odsekal,al pa ko si z motorko jih pokilav.

Tis mau kilav ja... pejt se z rufa skenslat...

Torej, če igra ni zelo realistična in grafično nazorna nimaš nobenih težav pobijati vsega naokoli in gaziti civiliste, medtem pa če je, se ti zdi to moralno sporno? Se ti zdi razlika pobiti "dojenčke", ki jih tako zelo rad omenjaš v kakšnem MUDu ali pa v neki super grafično nazorni igri, četudi bi obe imeli isto zgodbo?
Jaz menim da bolj kot je nazorna igra, težje se distanciraš od igre zato pač tudi težje izvajaš nekaj česar drugače nebi, četudi bi bilo skladno s tvojim likom. Da pa še odgovorim na tvoje vprašanje, verjetno nebi izvedel pokola nad "dojenčki" ker navkljub vsem trudom da se distanciram od lika vedno pride nek del mene v ta lik.

Recimo da ti teh 100 mrtvih dojenčkov (ki si jih ti ubil) leži skozi celotno igro nekje na ulici, da neprenehoma hodiš zraven njih in da te to ne moti.

Če si zgolj sprobal, potem boš reloadal in nadaljeval na čisto. Edino vzrok, zakaj bi pustil situacijo takšno je, da se ti to zdi kul ali smešno.

Ali bi igral igro kjer bi videl 100 mrtvih "dojenčkov", ki jih nisi pobil ti? Pa recimo da je igralnost zelo dobra. Ali te moti prikaz teh dojenčkov ali neki opomin, da si v neki stopnji igranja izvedel masaker, v kolikor bi ga ti izvedel?

Bi izvedel masaker nad "dojenčki", če bi s tem pridobil neke drugače nedosegljive moči v igri?

edit: samo malo spremenil zaporedje

Pomoje vi to malo preveč resno gledate :)
Kak pa te lahko igralci ponazarjajo največje zlobneže na svetu platna in vseeno živijo s sabo? :P
Dejansko jaz ko igram na evil ne gledam na to kaj bi jaz naredil, ampak, kaj bi naredil moj lik, ki je brezdušna zloba...

Glej doben nebo šel pobijat dojenčkov razen psihopat, rasist in sovražnik te rase, v igri nekateri sprobajo zaradi radovednost ali dolgočasja, kot je zgoraj napisano, če pi dodali v igre pokol otrokov bi igra dobila višji rating in manjšo prodajo pa še sporna bi bil pa kdo bi takšno igro igral? koga zanimajo pokoli otrok?(razen tistih ljudi na onem britanskem otoku, spovnite se). takšnih iger doben ne dela in jih tudi nebo, razen kakšne res nore skupine podobne tistim ko so delali ppostal pa manhunt.

Glej doben nebo šel pobijat dojenčkov razen psihopat, rasist in sovražnik te rase

Jaz sem pobijal cele vasi v Fable, kjer so tudi bili otroci
Je pa res da sem takrat se odločo igrat "the worst motherFucker around".
Moj argument je ta, da je v igri sprejemljivo vse, če je to v okviru lika, saj ta ne ponazarja tvoje psihe ali karkoli.
Tako kot sem podal primer filmskih in drugih igralcev. Ti tudi "delajo" nezaslišano grozo. In dejansko se morajo po moje bolj poglobit v lik kot pa povprečen igralec iger. In jih je večina čist vredu :)

Priznam pa da je včasih težko igrat pure evil. Mene ponavadi zgrabi ko imam možnost izbire odkupit neki predmet od starca/ke, ali pa ga ubit in ukrast predmet (se mi je zgodilo v KOTOR)

Ljudje smo si pač različni. Kar pa nas dela različne v primeru poistovetenja z liki v knjigah, filmih in računalniških igrah, je to, da imamo različno razvito stopnjo selfcheckinga.

Nekateri imamo to stalno vklopljeno in nekako ne moremo drugače, kot da svoja dejanja in dejanja drugih kritično ocenjujemo.

So pa ljudje, ki jim ni noben problem te funkcije izključiti in tako lahko gledajo na določena dejanja precej indiferentno.

Gre za stopnjo (samo)zavesti, ki ni pri vseh ljudeh, oziroma skozi vse življenje, enako analitična.

Jest teh iger sicer ne igram, lahko pa povem na primeru filmov. Recimo danes se mi zdi gledat eno grozljivko podobno sprijeno, kot se tebi Saladin zdi igranje evil likov. Pa sem včasih grozljivke zelo rada gledala. Vendar mislim, da me je h grozljivkam pritegnila predvsem napetost, ki jo povzročajo - nekakšna adrenalinska odvisnost, ki te potem vleče. Če razumsko analitično pogledam neko grozljivko danes, potem se vprašam isto kot se sprašuješ ti. Enostavno ne razumem, v čem se da pri gledanju grozljivke uživati - razen že omenjenega adrenalinskega šoka.

o+ nevone

Recimo danes se mi zdi gledat eno grozljivko podobno sprijeno, kot se tebi Saladin zdi igranje evil likov.

Ker rad gledam grozljivke moram dati reply:

Na kratko rečeno imaš dve vrsti grozljivk - eksplicitne grafične in psihološke.

Ugotavljam, da pri eksplicitnih grozljivkah ljudje niti niso toliko prestrašeni (kar bi moral biti namen grozljivk) temveč so radi šokirani. To in firbec sta privedla, da sem tudi sam videl najhujše eksploatacijske filme. Ampak ob tem nisem užival - to je bil test vzdržljivosti.
Tako kot ti bi resno podvomil v psiho tistega, ki se ob takem filmu lahko smeji in "uživa".

Psihološke grozljivke pa uporabljajo grafično nasilje (če sploh) kot dodatno orodje (in ne edini cilj) za prestrašenje gledalca.
Tam obstaja zgodba in namen za nasiljem. Cilj te ni grafično, temveč psihološko pretresti. Dobra (psihološka) grozljivka je zame končna nadgradnja starogrške tragedije (drama, triler in ultimatno grozljivka).
Njen namen je, da te prestraši in psihološko pretrese "v kontroliranih razmerah" ter da doživiš katarzo (osebno rast iz videnega, nepreprečljivega trpljenja).

Pa tudi drugače obstaja velika razlika - pri filmu si nemočen opazovalec, v igri pa si aktivno vpleten. Dejanja pri slednjem imajo veliko večjo težo.

Dejanja pri slednjem imajo veliko večjo težo.

Niti ne. Mogoče se zadnje čase to malček spreminja - ravno v RPG igrah - a na koncu koncev tvoja dejanja v veliki meri vplivajo le na neke statistike igralčevega lika, torej številke. Nisem še videl igre, v kateri bi te, če si ubil dojenčka/otroka/najstnika "javnost" raztrgala, mediji bi poročali o tebi, da si grozna grozna pošast in podobno. Tudi na koncu igre ni veliko razlik, le tisti famozni "alternativni konec" lahko uzreš,od katerega pa kaj več od predpripravljenega filmčka niti ne pričakuješ. Največ, kar razvijalci storijo v smeri realističnosti so razne represivne metode - bodisi policija, bodisi stražarji, plačanci, najemniki in podobni. Dokler te ne bodo najprej ulovili, potem strpali v pripor, privedli pred sodnika na zaslišanje, nato pa še sodili, z vsemi sodniškimi praksami (recimo pritožbe) in na koncu jeli obelodaniti še samo obsodbo, torej, da boš za svoja dejanja temu primerno kaznovan, mi bo katerakoli smrt v katerikoli igri pomenila manj kot pasji drek na cesti. Nasploh se mi ne zdi najboljši argument ta, da bi dogajanje v igri kar preslikali v težave v resničnem življenju. Recimo, daleč tega so bile priljubljene razne ploščadarice, kjer skačeš gor in dol in včasih padeš nekam v luknjo, kjer umreš. Če je bil špil kolikor toliko zajeban, se je to dogajalo venomer. Če bi uporabil tvoj način razmišljanja bi rekel: Aha, tolikokrat si že padel v luknjo in se fental, zato lahko iz tega sklepam, da imaš samomorilske težnje in se hočeš ubiti s tem, da skočiš nekam v globino.
Oprosti, ne kupim.
Roko na srce, v čem je sploh razlika med umorom dojenčka in genocidom nad tisočimi hobiti, deratizacijo trilijona orkov ali pobojem vesoljskih marincev?

Že na prvi post bi odgovoril:
Folk špila in dojema igre na različne načine. Eni ne padejo notr, če ni prvoosebna drugi le, če je RPG, enim pa je itak vseeno :) . "past notr" v tem kontekstu pomen se poistovetit z likom - nekateri tega sploh nočejo oz. ne zmorejo in tisti brez problema koljejo nedolžne cutey ovčke. Primira bi dal dva (kontrast):
- Kolega ne ubije žive muhe. Ne more, noče, ker je nedolžna. Njegov lik postane on in obratno, v takm primiru ga tud ni izza PCja cele dneve.
- Drug znanc špila vse kot eno arkadno ploščadno zadevo. "Sprostitev" pravi. Njegov lik, je lik iz filmov (bedgaj, goodguy .. whatever mu paše) Pobije vse kar leze, pa je drgač skuliran človk, normalnega obnašanja in moralnih vrednot.

Bistveno je vprašanje: "ali obstaja povezava med človekovim Jazom in načinom igranja iger". Moj odgovor je: Kakor za koga. Kot večina predalčkanja v povezavi z psihologijo človeka, je le-to zelo okorno in netočno. Opazovati bi bilo potrebno vsakega posameznika. Ne rečem pa, da ni mogoče povleči ven nekih rdečih niti, ki bi veljale za neko večinsko skupino.

Kaj je igral oni japanec, kose je z kombijem zanalasc zapeljal v ljudi pol pa jih je 18 z nožem pobil, pa baje se je zgodlo v bolj zabavno elektronskem centru al četrti.
Sem pa nekaj ugibal, da če igram igre kjer si specialec ali skupina terosrističnih specialcev , ko vdereš v hišo in pred seboj držiš kakšen mp5 al pa m4, pri vdoru dobim nekakšen občutek brezčustvenega ubijalca, vsi so sovražniki , in mi ni blo težko v hitri akciji ubit otroke in žensko (all civilist),za mene so bli kot sovragi niso bli oboroženi, pa sam ratata. Očitno mi je domišljisko stopila vloga specialca v glavo, al pa vse razen ekipe in sotrpinov jemlem v igrah kot sovražnika, isto je blo pri delta force bhd, da sem kr pobijal se civiliste zraven teroristov.

Sicer pa sam redno( zaj bolj redko) se streljam z kolegom z airsoft, boljše bo pozimi ko ni tak vroče. Sicer se streljam bolj na samem, saj nerad nosim repliko in jo razkazujem drugim ljudem, ti starejši nekateri jemljejo airsoft kot igračo in da ni zame. Seveda sem sam vedno mislil prej da so namenjene mlajšim, sam pol sn vido da morš bit 18+ pa sem mnenje kr spremeno.

Ja pa nea jih vse postreli če vedo natančno kdo je civilist pa terorist, poleg tega jaz v živo ziher nebi kr pobijal, čeprav igrah to počnem, saj kot je saladin napisal, če kaj čutite ko ubijete otroka za brezveze, pa zakaj bi to naredo.