ARRS dileme

Da ne bomo smetili po novicah ( Na Wikileaks objavljen predlog multilateralnega sporazuma o intelektualni lastnini), odpiram tole temo, pa nadaljujmo tukaj.

Matthai:

Hmm, ti povem praktični primer kako je to urejeno sedaj?

Sedaj recimo ARRS razpiše neko raziskavo. Avtorji (znanstveniki) se prijavijo, izvedejo raziskavo in napišejo poročilo. Vse materialne avtorske pravice prenesejo na ARRS.

Potem želijo na podlagi poročila napisati članek. Ali pa poročilo objaviti na svoji spletni strani. In to naredijo, čeprav nimajo avtorskih pravic in bi jih teoretično ARRS lahko tožil za to.

Potem pa pride NUK, in želi to poročilo vključiti v svojo digitalno knjižnico. Pa ga ne more, če z ARRS ne sklene ustrezne pogodbe, s katero ARRS dovoljuje da NUK to poročilo daje na voljo javnosti.


Pa še en zelo svež primer. Za eno ministrstvo sem pred kratkim pripravil eno predavanje. Po predavanju (! v bistvu bi morali pogodbo skleniti prej, ampak OK) so mi dali za podpisat avtorsko pogodbo.

Pogodba je bila klasična, sestavila oz. fotokopirala pa jo je AAS (Avtorska agencija za Slovenijo). Za to, da so fotokopirali klasično avtorsko pogodbo in notri vtipkali moje podatke so si zadržali nekaj odstotkov. To je po moje kriminal in nepotrebno prelivanje javnega denarja v zasebne roke (AAS je zasebno podjetje), saj AAS nudi tako osnovne tipske pogodbe, da bi ministrstvo tako pogodbo lahko sestavilo samo. Ampak ni problem samo v enem ministrstvu, pač pa imam enake izkušnje tudi z nekaterimi drugimi in tudi s slovensko vojsko.

No, te tipske pogodbe nisem hotel kar podpisati, ker svoja predavanja praviloma vedno izdajam pod CC licenco, ta pogodba pa vsebuje določilo, da avtor na naročnika prenese vse materialne avtorske pravice za vse primere in za vedno.

Gospe, ki mi je dala pogodbo v podpis (pravnici!) sem (sociolog!) skušal razložiti kaj so CC licence in kaj pomeni, če na naročnika prenesem vse materialne avtorske pravice. Moram reči, da je bila precej zmedena in mi ni prav dobro sledila. Se je pa strinjala z mano, ko sem ji začel citirati ZASP.

Na splošno je bil odgovor, da vsi podpisujejo te pogodbe in da se noben ne buni, oni pa tudi ne, če se kdo od avtorjev potem ne drži določil take pogodbe. Enkrat sem za foro od šolskega ministrstva hotel aneks h pogodbi, s katerim bi mi dovolili neke moje prosojnic eobjaviti na moji spletni strani. Dobil sem odgovor, da aneksa ne morejo skleniti, naj pa kar objavim, saj mi zagotavljajo, da me ne bodo tožili. Pa sploh ni bil point v tem, pač pa v tem, da sem hotel zadevo urediti na načelni ravni. ;-)

No, na koncu sva v pogodbo vstavila klavzulo, da je prenos materialnih avtorskih pravic neizključen. Po moje večini od tam prisotnih ni bilo čisto jasno kaj to pomeni, so pa bili zadovoljni, ker sem pogodbo končno le podpisal. :-))

Tako to funkcionira v praksi.

Aja, pa še odgovorim na tvoje prejšnje vprašanje. Sem član skupine, ki se je prijavila na tisti zgoraj omenjeni razpis za izdelavo licenc.

Če bomo na razpisu uspeli, bomo v poročilu definitivno poudarili, da mora biti prenos neizključen oz. da mora imeti avtor pravico vsaj v neki meri soodločati kako bo z dostopnostjo njegovega dela.

Ampak to bo strokovno priporočilo. Kaj bo pa sprejela država je pa drugo vprašanje...

gzibret:

> Sedaj recimo ARRS razpiše neko raziskavo. Avtorji (znanstveniki) se prijavijo, izvedejo raziskavo in napišejo poročilo. Vse materialne avtorske pravice prenesejo na ARRS.

Ne vem, kako je v družboslovju, ampak v naravoslovju v tisto poročilo naklamfaš neke neumnosti. Itak jih nobeden ne prebere.

Mi nikoli ne dajemo not podatkov. Napišemo nekaj v stilu - odvzeli smo toliko in toliko vzorcev, ugotovili te in te težke kovine, kjer je bil normativ prsežen tolikokrat. Objavili smo članek. Raziskave so zelo pomembne za svetovno znanost, vendar je ostalo še veliko odprtih vprašanj, nekatere od teh bodo predmet naslednje prijave . Basta.

Matthai:

Hja, potem se ne čudim, da je tako kot je. Naša poročila so vedno zelo kvalitetno in skrbno napisana. Ne glede na to ali jih kdo prebere ali ne. Imamo pa tudi predstavitve za naročnike (recimo za vojsko). Če stojiš za svojim delom, se pač potrudiš.

Naravoslovna porocila so pravtako kvalitetno in strokovno napisana, vecinoma pa res niso to znanstveni clanki, ampak... wait for it... porocila.

Kolikor jaz razumem tebi ARRS da dnar za izvedbo nekega poskusa, raziskave... Ti moras na koncu njim opraviciti stroske in napisati porocilo kaj si sploh naredil. Rezultati raziskave ali celo zakljucki, ki si jih dobil iz rezultatov pa IMO niso stvar za v porocila.
Je pa tudi res da osebno nimam veliko izkusenj z ARRS birokracijo (in upam da jih nikoli ne bom imel), tako da je cisto mozno da kotalim buce.

V bistvu je ARRS posrednik za naročnika (govorim o CRP raziskavah), ki je nek državni organ. Ta organ, npr, vojska je naročil raziskavo. In njemu moraš seveda predstaviti poročilo z rezultati, ki ga zanimajo.

Drugače pa mene osebno moti, da se uporabljajo enaki kriteriji za vodjo projekta tako za naravoslovje, kot tudi za družboslovje.

Trenutni kriteriji so namreč (bom povedal bolj na pamet) približno takšni, da so morali raziskovalca v zadnjih 5 letih citirati vsaj dvakrat. Štejejo pa citati v SCI člankih in sicer zgolj citati SCI člankov.

V čem je problem. Problem je v tem, da nekateri znani tuji sociologi, ki so recimo napisali zelo pomembne knjige, ki so citirane v SCI člankih - ne izpolnjujejo kriterijev. Štejejo namreč citati SCI člankov - v SCI člankih. (Seveda - to je najbolj enostavno "meriti", zato so to vzeli kot edino merilo).

Poleg tega me moti, da se daje poudarek izključno na SCI člankih. Kaj če bi recimo med merila uspešnosti namesto števila člankov dali število objavljenih monografij? V tem primeru bi "odpadla" večina naravoslovcev, ker je tam način znanstvenega publiciranja pač drugačen kot v družboslovju. Res me zanima, kaj bi bilo, če bi družboslovci svoj način publiciranja vsiljevali kot najpomembnejše merilo.

Poleg tega v nekaterih tujih državah SCI publikacijam ne dajejo takega pomena kot pri nas. Bom povedal eno (resnično) zgodbico.

Pred kratkim sva s kolegom napisala en sociološko-pravni članek. Kolega je članek pokazal direktorju enega zelo uglednega tujega raziskovalno-pravnega inštituta in ga vprašal, če bi hotel napisati še eno poglavje.

Ta oseba je članek prebrala in izrazila interes za sodelovanje. Postavilo se je vprašanje kje naj članek objavimo. Ta oseba je predlagala neko ugledno tujo revijo. Vendar pa jaz kot prvi avtor za habilitacijo potrebujem SCI objavo in najin odgovor je bil, da bi želela objavo v SCI reviji.

No, ta oseba se ni mogla načuditi kako to, "ko pa je vendar veliko boljših revij kot te SCI revije". Na koncu smo prišli do tega, da če pač vztrajava naj bo.

V bistvu pa sem se znašel v resni dilemi (članek trenutno še "pilimo", v objavo pa ga bomo poslali v kratkem). Ali zadevo objaviti v ugledni in kvalitetni reviji, ki jo bere strokovna javnost in bo članek zato imel določen odmev, ali pa objaviti v ravno tako ugledni a manj kvalitetni reviji, ki pa je v SCI zgolj zato, da bom izpolnil habilitacijska merila.

Tukaj se torej postavlja dilema ali na prvo mesto postaviti znanost (in objaviti v najboljši možni reviji), ali svoje osebne interese (in objaviti tam in tako, da bom izpolnil neka slabo premišljena merila). Dilema je na prvi pogled morda precej banalna, če pa razmisliš malo globje pa je to resen problem - in to problem celotne slovenske znanosti (v podobnih situacijah se znajdejo tudi moji kolegi).

Poleg drugih stvari je to tudi eden izmed pomembnih razlogov zaradi katerih resno razmišljam, da bi v kratkem zaključil svojo akademsko kariero in si poiskal zaposlitev izven univerze.

Fotokopiranje lastnih clankov v vec revijah je grdo pocetje... Sicer sklepam da je v pravnih mejah, prav gotovo pa ni v znanstveno-eticnih mejah.

Amapk tukaj gre za drug problem in to je ocenjevanje raziskovalcev. Ce hoces vec tock rabis stancat vec clankov, kar na koncu pomeni da je raziskovanje v slo podobno vecini MMOjev: grind do cilja. V MMOjih se vecinoma grinda SPje in denar, tukaj pa tocke za pridobitev naslova.

Potem pa zdravem dodamo se vse kar je gzibret napisal in zlicico vegete in imamo specialiteto!!!

No saj o tem govorim. Iz lastnih izkušenj sem prišel do tega, da te silijo da se ukvarjaš z vsem drugim, samo z raziskovanjem ne, hkrati pa se namesto za kvaliteto poteguješ za točke.

Je to torej znanost?

In če je - se splača biti del tega sistema?

Ja, samo z odhodom v tujino nastopi problem v točno tistem trenutku, ko imaš tukaj družino in šoloobvezne otroke. Sam svojo socialno mrežo lahko raztrgaš, otrokom jo pa bolj težko...