Audiofili...ali samo mnogo preveč denarja na računu?

Zanimiv filmček...
Filmček

LP

Keri psihiči.

Interes trgovcev je tu jasen. Se strinjam z njimi: tko voli, samo nek izvoli. Kdor je tako tup, naj kar plačuje za zgoraj navedene blesarije.

BTW: še vedno mi ni nihče (kajne, Glinik) v hi-fi oddelku pojasnil, kako in zakaj so presneti CD-ji slabši od originalnega. Sam se npr. za foro 10x presnel CD oz napravil 10. kopijo (kopijo kopije od kopije od kopije...) audiofilskega CDja, pa na sistemu za 5k EUROV ni bilo IMHo trohice razlike.

Vse, kar ste izdavili v tisti temi je, da nimam dobrih ušes. Razlage pa nobene, seveda. Double blind test seveda tudi ne.

Torej: če bi naredil 1000. kopijo, bi bilo že neposlušljivo?

Še vedno se mi zdi da so večinoma t.i. audiofili v resnici bolj fetišisti (tudi tevi na posnetku). Zakaj? Ker porabijo gore denarja za nakup komponent, predelava prostora pa jih ne zanima preveč. Kupovanje dragih komponent je bržkone bolj razburljivo in omogoča instanto gratifikacijo - v potrošniškem duhu. Ampak prostor zelo vpliva na zvok. Vsekakor bolj kot neka čista elektrika ali diamantno-zlati kabli.
Vzporedne stene so najslabše za akustiko. V najboljšem primeru boš imel zelo omejen prostor kjer se bo slišalo "dobro". Če se boš premaknil za pol metra pa bojo basi bobneli ali pa jih bo zmanjkalo.
Tega se ljudje, ki služijo na račun pristne reprodukcije zvoka, dobro zavedajo. Zato kvalitetni studiji izgledajo nekako takole:

(Površina sten verjetno sploh ni iz betona ampak iz bolj akustično primernih materialov. Kvaliteten akustični prostor se ponavadi gradi s tem namenom že od začetka.)
Podobno je tudi v kvalitetnih prostorih za poslušanje glasbe v živo, v gledališčih ipd.

Prava definicija avdiofila pravi, da je avdiofil tisti, ki se navdušuje na high-end predvajalno opremo in high-end posneto glasbo.

Ta korelacija med zadnjima pojmoma je precej ohlapna, ker je prva odvisna od tega, kakšne finančne zmožnosti imaš, druga pa dejansko od tretje osebe (producenta in sound inženira). Če poenostavimo - kupiš si lahko vse, posnetka pa ne moreš spremeniti.
Zapravljanje nekih velikih vsot denarja za takšne stvari je nesmiselno. Lahko povem s svojega stališča (sam se sicer ne štejem med avdiofile, ampak bolj v segment ljudi, ki poslušajo glasbo tehnično, razvedrilno in "s srcem").
Več kot predvajalna oprema (recimo mu hi-fi) je pomembno to, kdo se k posnetku spravi zraven in kako potem to tudi izpelje. Če imaš hi-fi vrhunske kvalitete, le-ta pride do izraza pri zares kolosalni produkciji, kjer so posnetki spucani do maksimuma, vsi lepo zlimitirani, skompresirani dovolj, da je zadosti šusa in čim manj izgub itd. Zadeva se polarizira, saj obdelovanje avdio posnetka ni enako temu, da se vsedeš v fotelj in si zavrtiš nek favorite CD. Produkcija zahteva čas in delo, poslušanje pa samo kako prosto uro.
Jaz osebno sem bolj "reven", kar se tiče high-end opreme (če izvzamemo studijske potrebščine). Za predvajanje mi služi rahlo zmodificiran marantzov hi-fi (čisto običajno stolp), star 11 let. Tega hi-fija sem praktično vajen, saj sem več kot 10 let odraščal z njim. Točno vem, kakšna je njegova specifika zvoka, razpon. Takih specifikacij se ne smemo zavedati po številkah, ampak po ušesu. Jebiga, vsi niso priučeni tega, da bi bili zmožni slišati vsak detalj. Kar samo po sebi sploh ni slabo, saj se nikoli ne obremenjujejo s tem, če je kje kakšna sekvenca šla narobe.
Poleg tega svoji nalogi še pridno služijo malce boljše slušalke Sennheiser, ki so samo monitoring zadeva za clipe.
Kvaliteta predvajanja je v prvi vrsti veliko bolj podrejena produkciji in masterju, ne pa toliko temu, kakšne komponente uporabiš.
Zvočni posnetek se da lepo obdelati, če imaš znanje, in se tudi lepo sliši na povprečnem avdio setu. S tem pa da nekega posnetka slabše kvalitete (tu seveda ne govorimo o zares slabi kvaliteti; tisti slušni ...) ne moreš slišati bolje, pa naj imaš še tako drag set. Osebno imam raje bolj muddy/dirty posnetke kot pa tiste zares spucane/kompresirane.

Naj povem še nekaj glede studiev. Karakteristike rec-boothov so različne. Za stene se uporabljajo materiali, ki imajo nižji zvočni odboj (beton vsekakor ne), ampak omogočajo, da bo posnetek še vseeno zajel nekaj okolja. Temu se žargonsko reče wet reverb efekt, ki je lahko tudi naknadno dodano (VST-ji podpirajo dokaj dobre realnočasovne simulacije prostorov). Delež okolja je seveda odvisen od žanra in producenta. Je pa res, da se običajni posnetek, ki je bil posnet v prostoru, ki nima velike avdio kompatibilnosti, sliši zelo, ampak res zelo, suho.
Največ je pa odvisno od mikrofonov, ki jih uporabljaš. Namreč, studijska glasba se snema z mikrofoni (in to niso taki, ki jih dobiš zraven k fisher-priceovem otroškem karaoke kitu). Ti mikrofoni imajo različno specifike glede na to, za kaj se uporabljajo. Njihov frekvenčni razpon je ozko omejen, zato se delijo recimo na mikrofone, ki so samo za snare, samo za kitare, samo za kick, samo za tome itd. Na koncu ugotoviš, da če želiš vzpostaviti nek soliden studijski sistem, vrednost mikrofonov in kablov najmanj enkrat preseže vrednost preostale opreme (računalnik, mišpult, monitoring ...).

To, kar je pokazal neres (slika iz studia), je za marsikoga izmed nas nedosegljiv ideal. S slike je razvidno, da je to studio, ki snema na magnetne trakove. Takšen princip je danes že precej velika redkost (ob navalu mackieja, steinberga ...), oprema pa je draga kot žafran. Bi se ga splačalo imeti v lastni režiji? Ne, ker je finačni zalogaj vehementen. Je pa seveda najbolj zanesljiv (ker so magnetni mediji "večni") in ni nobene možnosti za izgovor "disk je crknil".

Just for the record: če imate čas, poslušajte Rage Against the Machine (album: Rage Against the Machine). To je fenomenalna produkcija, kjer se sliši tista prava organskost posnetka. Njihova karakteristika je bila, da so cele albume snemali v živo v ločenih rec-boothih, na koncu pa samo nekaj fines nasneli. Če posnetek poslušaš pazljivo, opaziš raznorazne "napake" (govor, snare mrežica se trese, ojačevalci imajo brum, včasih so zamenjane input faze), ampak vse to je vsebina in ideja. In ja, vse to je bilo posneto leta 1992, ko o kakih digitalnih studijskih principih noben izmed stare klase producentov niti ni hotel slišati. Navsezadnje je bil support še v povojih, oprema pa draga (kar je danes povsem obratno).

Ja, samo nike frekvence je treba obcutit. Ne tisto zbijanje, ampak lepi basi, ki se med seboj razlikujejo.

jype:

Se podpišem pod tole. S senheizercami se mi redno dogaja:

- če v filmu kakemu od junakov zazvoni GSM, se začnem nervozno ozirat po mizi, da pravočasno najdem to čudo

- se mi je že zgodilo, da je pač v filmu med prizorom v stanovanju kdo pozvonil, pa sem snel slušalke in šel odpret.

Ni ga čez dobre slušalke, vsaj zame. Z njimi dobim kakovost, ki jo rabim. Imajo svojo ceno, ki pa je v primerjavi s solidnimi boxi naravnost prdec, kakovostno gledano pa jim vsaj za moje pojme nobeni zvočniki ne pridejo blizu, že zaradi akustike prostorov, če drugega ne.

Kar se ostalih komponent tiče, že davno niso več problematične in ne vidim ravno velikega vzroka za vlaganje velikih denarjev, vsaj za potrebe navadnih smrtnikov, tudi zahtevnih.

mte> Hmnja..večina posnetkov ni posebej prilagojena za slušalke. Slušalke ti v tem primeru sicer dajo detajle, ne pa prostora.

To je res. Za "realistično reprodukcijo zvoka" je treba pravilno posneti. Za slušalke običajno zadostuje kvaliteten stereo mikrofon (spet bom navijal za sennheiser, ker so edini, ki sem jih uporabljal, drugih ne poznam).

Imam tudi 5.1 čudo s kvalitetnimi zvočniki, ko mora film/muziko slišati še kdo poleg mene, ki se super obnese, ampak zadeva je v primerjavi s slušalkami slabša (predvsem zaradi akustike prostora).

Še nekaj slikic za sline cedit: Listening room