Forum » Zvok in slika » Osnove avtoakustike
Osnove avtoakustike
Tero ::
Torej našel sem zanimiv članek o avtoakustiki in mislim da ga lahko priepim sem, če napišem avtorja in vir.
Osnove avtoakustike
Avtor: Vojko M. (Mobisux.com)
Vsi, ki se količkaj spoznate na akustiko, ste verjetno kaj hitro po slavnostnem dogodku – testnemu poslušanju svojega vgrajenega prvega stereo sistema v avto, prišli do zaključka: AVTO JE NAJSLABŠI MOŽNI PROSTOR ZA DOSEGANJE DOBREGA ZVOKA. V dnevni sobi si lahko vsakdo, z nekaj znanja o akustiki in ustreznim stanjem na transakcijskem računu ustvari dober zvok. Redki pa so tisti, ki imajo dovolj volje, znanja in potrpljenja, da premagajo vse ovire ki jih dobremu zvoku postavlja okolje avtomobila – vibracije (takšne in drugačne), hrup, omejen prostor in še bi lahko naštevali.
V vodiču bomo poskušali predstaviti glavne ovire, ki jih mora avtoakustični navdušenec premagati, da bi sistem zvenel kar najbolje. Kajti pomembno je vedeti, da za dober zvok v avtomobilu niso dovolj dobre komponente, ampak je še mnogo faktorjev ki odločilno vplivajo na zvok. Kajti neustrezno vgrajene dobre komponente lahko zvenijo zelo "poceni" primerjavi z ustrezno vgrajenimi cenejšimi komponentami. S tem bomo hkrati poskušali tudi laikom prikazati, da so z nakupom radia, ojačevalca, zvočnikov in kablov naredili šele prvi korak na dolgi poti do dobrega zvoka v avtomobilu. V naslednjih tednih bomo tako obdelali sledeče moteče elemente:
* hrup iz okolja,
* enosmerno napajanje,
* električne motnje,
* zvočniške škatle,
* resonanca in tresljaji,
* omejenost prostora,
* vibracije med vožnjo,
* odbojne in vpojne površine,
* zvočne nepravilnosti in različna oddaljenost zvočniških enot,
* varnost in tatvine,
* temperaturne razlike in vlaga.
1. Hrup iz okolja
Hrup je v avtomobilu vedno prisoten, ne glede na to ali se peljemo ali stojimo. Seveda, če je avtomobil parkiran z ugasnjenim motorjem, hrup z okolja ne predstavlja velikega problema, čeprav je še vedno treba vedeti, da že zaradi same zgradbe avtomobila (pločevina in steklo) hrup iz okolja zlahka prodre v avto. Da bi lahko resnično kritično ocenjevali zvok sistema, bi morali parkirat nekje, kjer je okoljskega hrupa kar najmanj.
Dosti večji pomen pa ima hrup iz okolja med vožnjo. Tedaj imamo pet glavnih virov hrupa:
* hrup motorja (narašča z obrati motorja; ponavadi prihaja od spredaj),
* hrup izpušnega sistema (narašča z obrati motorja; prihaja ponavadi od zadaj),
* hrup pnevmatik (narašča s hitrostjo; prihaja z vseh strani),
* piš vetra (narašča s hitrostjo; žvižganje zraka ko zadane brisalce, ogledala, spojlerje...),
* mehanični hrup (hrup iz podvozja, rele smernikov, hrup ventilatorja...).
Kot lahko vidimo, imamo med vožnjo opravka s hrupom različnih frekvenc iz različnih izvorov, kar nam vsekakor ne olajša uživanja ob poslušanju glasbe.
Vzemimo za primer avto z nizkoprofilnimi, širokimi gumami, športnim izpušnim sistemom in osnovno izolacijo potniške kabine (s kakršno pride iz tovarne), bo hrup iz okolja med vožnjo z 80 km/h nekje med 85 in 90 dB. Za primerjavo dajmo drug avto z "normalnimi" gumami, serijskim izpušnim sistemom in dodatno izolacijo potniške kabine bo hrup iz okolja pri isti hitrosti nekje med 70 in 75 dB. Kar se tiče poslušanja glasbe sta oba avtomobila hrupna, je pa vseeno evidentna precejšnja razlika med prvim in drugim. No, kot dodatno "oteževalno okoliščino" lahko omenimo še to, da tudi kvaliteta ceste vpliva na hrup. Za premagovanje vsega opisanega hrupa vsekakor ne škodi, če ima naš stereo sistem na zalogi nekaj wattov.
Če bi si ogledali hrup iz okolja, ki prodira v povprečen avto na spektralnem analizatorju, bi videli, da se hrup večinoma prične pojavljati pri frekvencah nižjih od 1.000 Hz, največ pa ga je pri okrog 100 Hz in nižje. Kar pomeni, da se večina hrupa pojavlja na frekvencah, ki jih pokrivajo sub-wooferji in bas enote sprednjih sistemov. Cesta nam torej odžira "najpomembnejše" frekvence. To pa pomeni tudi to, da bo zvočni sistem v avtomobilu lahko zvenel perfektno ko bomo stali na mestu, ko pa bomo speljali, bomo ugotovili, da je del basa enostavno zginil. To lahko sicer premostimo s povečanjem moči na sub-wooferju, ne moremo pa vplivati na dejstvo, da bodo v tem primeru moški glasovi, bas kitare in bobni pomešani.
Da bi se tem težavam kar najbolj ognili, bi bilo dobro upoštevati sledeče nasvete:
* zagotoviti je treba dovolj veliko zalogo moči sistema;
* vrata, po možnosti pa tudi tla je dobro obložiti z izolacijskimi materiali;
* uporabiti pnevmatike, ki proizvajajo kar najmanj kotalnega hrupa;
* obdržati tovarniški (tišji) izpušni sistem (težka bo!);
* uporabiti ločeno kontrolo glasnosti za sub-wooferje;
* poskrbeti, da bodo vsi mehanični deli dobro pritrjeni
* pospraviti morebitne rožljajoče predmete , ki ležijo po avtomobilu.
2. Napajanje
Ena od največjih razlik med domačim stereo sistemom in stereo sistemom v avtomobilu je gotovo omejenost sistema v avtomobilu z napajanjem. 12V enosmerne napetosti je gotovo slabost v primerjavi z 220V izmenične napetost, ki "napaja" hišni stereo sistem. Sicer pa težava ni toliko v nizki napetosti kot v načinu zagotavljanja le-te.
Avtomobilski akumulatorji so viri električne energije z relativno visoko notranjo upornostjo. V osnovi so izdelani za zagotavljanje velikega električnega toka za kratek čas (npr. za start avtomobila), reakcijski čas pa v tem primeru ni tako pomemben. To pa predstavlja težavo za ojačevalnik, saj je potreba le-tega po toku zelo dinamična, potrebuje pa nenadne velike tokovne sunke (npr. udarec bas bobna ali tresk činel). Če želimo ohraniti verno reprodukcijo zvoka, mora biti ojačevalec preskrbljen s takimi tokovnimi sunki. Tu se pa pokaže slabost avtomobilskih akumulatorjev – namreč zaradi visoke notranje upornosti so sposobni visokih tokovnih sunkov, a ne hipoma. Tako se zgodi, da je, ko akumulator od sebe odda tak tokovni sunek, glasbena pasaža, ki je zahtevala tako velik tok, že odigrana. Kot rezultat dobimo pomanjkanje definicije zvoka, jakosti in zvočnega ambienta. K sreči lahko to težavo v veliki meri premostimo z uporabo kondenzatorjev, ki dopolnjujejo sistem napajanja. Kondenzatorji imajo namreč zelo nizko notranjo upornost, tako da lahko tok oddajo zelo hitro in s tem zadostijo ojačevalnikovo potrebo po toku takrat, ko ta nastane, ne pa, ko že mine. Na ta način je tudi akumulator sam v kritičnih trenutkih manj na udaru , kar bo opazno kot manj utripanja luči.
Če vemo, da je električna moč enaka produktu električnega toka in električne napetosti (P = U x I), potem vidimo, da ima v primerjavi s hišnim ojačevalcem, avtomobilski ojačevalec za doseganje iste nominalne moči na voljo precej nižjo napetost. Nižjo napetost mora torej premostiti z večjim tokom. Več toka pomeni več segrevanja, zaradi česar je pomembno uporabljati napajalne kable z odgovarjajoče velikim presekom. Velik presek napajalnih kablov je potreben, da zdržijo velike tokove, ne da bi se pretirano segreli - stopili. Z debelimi napajalnimi kabli se pojavijo tudi težave, ki nas lahko v najslabšem možnem primeru stanejo avtomobila. Najprej se je treba namučiti z zvijanjem debelih kablov po raznih kotih in najti primerne luknje v požarni steni avtomobila, da kabel sploh spravimo iz motornega v potniški prostor. Pri večini avtomobilov pa je akumulator v avtomobilu spredaj (v motornem prostoru), ojačevalci pa v prtljažniku, kar pomeni, da imamo opravka s 3 do 5 metri kabla. Vemo pa, da daljši, kot je kabel večje so izgube. Največjo nevarnost pa predstavlja možnost kratkega stika, če kablov ustrezno ne položimo in pritrdimo in se na kakšnem ostrem robu predre izolacija. V takem primeru kaj lahko pride tudi do požara.
Tudi uporaba šasije avtomobila za ozemljitev je lahko kočljiva situacija. Dostikrat pozabljeno dejstvo je, da pri enosmerni napetosti tok dejansko teče od – proti +, kar samo dodaja na pomenu trdnim in močnim ozemljitvenim povezavam. Na žalost pa tudi avtomobilska šasija ni iz enega kosa pločevine. Razni deli so lahko točkovno privarjeni ali pa lepljeni na školjko avtomobila. Če se kateri od teh "dodatnih" delov uporabi kot točka za ozemljitev, se lahko pojavijo problemi s prevodnostjo, zato ne škodi malo preučiti sestavo avtomobila in testirati prevodnost med predvidenimi ozemljitvenimi točkami. Konec koncev pa je pomemben tudi način pritrditve ozemljitvenega kabla na šasijo avtomobila, predvsem je treba paziti, da je stik kar najbolj trden in pritrditveno mesto očiščeno in zbrušeno.
Najbolj nadležen problem, ki pa ga imamo z napajanjem, pa je, da je v veliki večini primerov napajalni sistem našega stereo sistema hkrati napajalni sistem vseh ostalih porabnikov v avtomobilu. Vse je v redu, dokler smo parkirani in po možnosti ni vklopljen noben drugi tokovni porabnik v avtomobilu. Kakor hitro pa avto vžgemo in se odpeljemo, pa se na sistem napajanja priključi še mnogo drugih porabnikov, ki lahko tudi znatno vplivajo na zvok našega stereo sistema. O teh težavah pa naslednjič.
Da bi imeli kar najmanj težav z napajanjem stereo sistema v avtomobilu, bi bilo idealno:
• Uporabiti akumulator(je) z visokim kratkostičnim tokom;
• Uporabiti ločen akumulator za napajanje stereo sistema;
• Čim bližje ojačevalcem dodati v električni sistem kondenzator;
• Zagotoviti primerno velike preseke napajalnih kablov;
• Uporabljati pozlačene konektorje, da bi preprečili korozijo;
• Zbrusiti, trdno pritrditi in zaščititi pred vlago ozemljitvene točke;
• Vse kable položiti tako, da so pritrjeni in ne more priti do predrtja izolacije;
• Uporabiti kar najkrajše napajalne/ozemljitvene kable.
3. Eektrični hrup/šum/motnja
Žalostno dejstvo je, da v serijskih avtomobilih stereo sistem ni edini porabnik, priključen na akumulator. Zakaj žalostno? Če bi narisali skico električne napeljave v avtomobilu, bi bila še najbolj podobna preveč okrašeni novoletni jelki. Alternator, smerniki, klimatska naprava, motorčki brisalcev, bencinska črpalka, razdelilnik , računalnik, luči in še tako rekoč stotine drugih tokovnih odjemalcev je priključenih na iste električne kable, kot radio in ojačevalci, vsak od teh porabnikov pa pusti v električnem tokokrogu svoj podpis – šum, ki se bo z največjim veseljem prikradel do zvočnikov. To je tiste vrste šum, hrup ali kakorkoli ga bomo že imenovali, kot na primer, če doma gledamo TV, nekdo pa vklopi sesalnik. V avtomobilu pa še toliko lažje pride do tega fenomena, saj je problem z ozemljitvenimi točkami in oksidacijo kontaktov, glede na število porabnikov priključenih na tokokrog je lahko že iskanje porabnika, ki povzroča motnje in odpravljanje vzroka motenj lahko pravi podvig.
Težavo predstavljajo tudi dolgi signalni kabli, ki potekajo od radia do ojačevalca in zvočniški kabli, ki potekajo od ojačevalca do zvočnikov. Vsi ti kabli se srečujejo in križajo z napajalnimi kabli za najrazličnejše tokovne porabnike v avtomobilu, pa naj bodo to komponente stereo sistema ali drugi porabniki. Glede "pobiranja" motenj so najbolj občutljivi signalni kabli (RCA, činč kabli), ki prenašajo neojačan signal od izvora (radio, CD) k ojačevalcem, pa tudi zvočniški kabli niso imuni na "dogajanje" v okolici. Teh kablov ni priporočljivo napeljati po avtomobilu skupaj z napajalnimi kabli, saj bodo lahko pobirali motnje, v primeru signalnih kablov, pa se bojo te motnje preko ojačevalnika še ojačale. Da bi se temu neljubemu fenomenu izognili, je pomembno napeljati signalne in zvočniške kable po eni strani avtomobila, napajalne pa po drugi.
Nenazadnje pa se v avtomobilu pojavlja tudi tako imenovani termični šum. V osnovi gre za šum, ki se pojavlja zaradi toplote, izognili bi se mu le pri absolutni ničli (-273 C). Popolnoma odpraviti se tega šuma ne da. Je pa to tisti "hssssssssssss", ki ga je slišati iz zvočnikov med nemimi pasažami glasbe ne glede na to, kako zelo smo se trudili z odpravljanjem šumov, ki jih povzročajo ostali porabniki in ne glede na to kako dober stereo sistem imamo. Seveda pa bo ta šum dosti bolj slišen pri začetniškem sistemu, kot pa pri profesionalno vgrajenem sistemu visoke kvalitete. Zato je pomembno, da znamo razločiti, kaj je termični šum, kaj pa ni, saj se lahko s tem izognemo kakšnemu glavobolu.
Da bi nam električni šumi povzročali kar najmanj preglavic, bi bilo idealno:
• znati razločevati razliko med termičnim šumom in ostalimi šumi,
• napeljati napajalne kable po eni strani avtomobila, zvočniške po drugi, signalne kable pa po sredini,
• napeljati signalne kable po avtomobilu tam, kjer se bodo kar najmanjkrat približali ali križali z napajalnimi kabli ali tokovnimi porabniki,
• če se signalni in napajalni kabli že morajo križati je najbolje, da se križajo pod kotom 90 stopinj, ne smejo pa se prepletati,
• prav nasprotno pa je celo priporočljivo, če se prepletata + in – napajalna kabla,
• nastaviti najvišji možni gain (izhodni signal) na izvoru zvoka in kar najnižji gain (vhodni signal) na ojačevalcu,
• ozemljitev celotnega stereo sistema izvesti na eni dobro pripravljeni točki,
• poskrbeti , da je električni sistem (še posebej kabli razdelilnika) v dobrem stanju.
4. Zvočniške škatle
Če si za zgled vzamemo vrhunske zvočnike namenjene uporabi doma, lahko občudujemo lepo oblikovana lesena ohišja v katera so nameščene zvočniške enote. Ponavadi pa je občudovanja vredna tudi cena takih zvočnikov. Ti zvočniki stanejo kolikor stanejo in zvenijo tako kot zvenijo zaradi mnogih ur načrtovanja in preizkušanja, da se najde najboljše ravnovesje med zvočno omarico in zvočnikom samim. Za primerjavo poglejmo zvočnike, namenjene uporabi v avtomobilu. Z izjemo subwooferjev ne najdemo nobenih zvočnikov, ki bi imeli izdelano ohišje (razen seveda tistih, ki so namenjeni postavljanju na zadnjo polico, ampak tam so ohišja plastična in izdelana izključno zaradi tega, da ni treba rezati luknje v polico). Ostalih zvočnikov pa proizvajalci ne dobavljajo vgrajenih v ohišja, ker se avtomobil kot tak uporabi za ohišje. Ne preostane nam drugega kot kupiti te zvočnike brez ohišja in sami izdelati kar najboljši približek v avtomobilu. To pa ni lahka naloga!
Da ne bo pomote. Ko poslušamo glasbo, ki prihaja iz zvočnikov poslušamo zvok, ki ga definira zvočna enota, pa tudi zvočna omarica (ohišje). Težava v avtomobilu je, da so razpoložljiva ohišja daleč od idealnih. Najpogostejše lokacije za vgradnjo so sprednja vrata, armaturna plošča in zadnja polica. Če pomislimo, iz česa so ta "ohišja" izdelana, vidimo da ni to niti približek domačih zvočnih škatel. Avtomobilska vrata so npr. narejena iz točkovno varjene pločevine (ki rada vibrira in krade energijo zvočniški enoti), v vratih najdemo tudi velik kos stekla (ki se trese in oddaja neprijetne zvoke) in drenažne špranje na dnu vrat (luknje v zvočnih omaricah niso koristne razen če so preračunane – bas refleks). Na srečo je večina zvočnih enot za avtomobile izdelana za "infinite baffle" uporabo, kar pomeni, da natančna velikost zvočniške omarice (škatle) ni odločilnega pomena. Še vedno pa je pomembno, da je zvočno valovanje sprednje strani popolnoma izolirano od zadnje strani in da je zvočnik vgrajen v trdno podlago. To dvoje ponavadi zahteva zatesnitev in strukturno ojačanje vrat, da se zvočnik vgrajen v vrata lahko lepo razigra. Da je zadeva še slabša, imajo pločevinasta vrata, v primerjavi z domačo leseno zvočno omarico, katastrofalen odmev, ki obarva proizvedeno zvočno sliko. Avtomobilska vrata se lahko celo napihujejo in krčijo pod vplivom zvočnega pritiska, kar bo povzročilo pri določenih frekvencah znatno oslabitev signala, spet pri drugih pa se signal lahko ojači. Če povzamemo, brez truda v avtomobilu ne moremo doseči niti tako enostavne zvočniške konfiguracije kot je "infinite baffle".
Problemov pa še vedno ni konec. Tovarniško predvidene lokacije za vgradnjo zvočnikov in smer, v katero bo zvočnik poravnan ali nagnjen, so v veliki večini primerov bolj podrejene prihranku prostora kot pa dobremu zvoku. Zvočniki, vgrajeni v vrata, so ponavadi usmerjeni naravnost, torej igrajo v smeri sredinskega grebena ali pod kotom 90 stopinj na poslušalca. Zvočniki, vgrajeni v armaturno ploščo, so ponavadi usmerjeni naravnost v vetrobransko steklo, prav tako zvočniki, vgrajeni v zadnjo polico. Steklo pa služi v tem primeru kot razpršilec zvočnih valov, tako da kot rezultat dobimo razmazan in neusmerjen zvok. Najuspešnejši način za izogib tem oviram je vsekakor izdelava primernih panelov, ki omogočajo, da so predvsem visokotonski pa tudi srednjetonski zvočniki vgrajeni in obrnjeni v smeri, ki je všeč poslušalcu. Z izdelavo takih panelov (kick-paneli, vrata, A-stebriček) lahko dosežemo linearnejši in mehkejši frekvenčni prehod med zvočniki pa tudi širšo in natančnejšo zvočno sliko. Je pa seveda tudi mnogo faktorjev, ki jih je treba upoštevati pri izgradnji takega panela (naj bo lesen ali iz poliestra), da bo izdelan zvenel lepo in ne bo motil normalne uporabe avtomobila.
Da bi nam primerno delovno okolje zvočnika povzročalo kar najmanj preglavic, bi bilo idealno:
* nanesti zvočno izolacijo na pločevino vrat, za zmanjšanje vibriranja in napihovanja;
* uporabiti poliester, les, silikon ipd. za zatesnitev vseh lukenj in špranj (nikar ne zapirajte drenažnih lukenj v dnu avtomobilskih vrat!),
* vgraditi vse bas zvočnike v lesene panele, da imajo trdnejšo podlago;
* uporabiti tesnilo za zvočnike med zvočniško enoto in ohišjem;
* tudi v samih zvočniških škatlah / omaricah dodati absorpcijski material za zmanjšanje odmevov;
* izogibati se lokacijam za montažo zvočnikov, ki so usmerjene naravnost v steklo ali drugo ravno odbojno površino;
* s testiranjem priti do najboljših možnih položajev zvočnikov za doseganje kar najboljšega zvoka.
5. Vibracije in resonance
Avtomobil je sestavljen iz varjene kovinske kletke, delno obdane s steklom in iz stotin premičnih delov, ki so nameščeni zelo blizu drug drugemu. Poglejmo sprednja vrata, v katera so ponavadi vgrajeni zvočniki. Oklop predstavlja precej tanka in upogljiva pločevina, mehanizem za zaklepanje vrat z ključavnico in vzvodi, ki morajo ostati gibljivi, okensko steklo in mehanizem za dviganje in spuščanje le-tega, notranja obloga vrat (ponavadi iz fleksibilne plastične mase), na katero je dodatno privitih ali prilepljenih še več odlagalnih poličk, bočno vzvratno ogledalo z vzvodi za nastavljanje in še vsi kabli razpeljani po vratih, ki so bolj ali manj fiksno pritrjeni na notranjo stran vrat. Rezultat ne more biti nič drugega kot nočna mora polna brenčanja, donenja, ropotanja, vibriranja in resonanc, ki nikakor ne pripomorejo h kvaliteti reprodukcije glasbe.
Če imate radi glasbo, še posebej base, v avtomobilu glasno boste prej ali slej naleteli na take vrste težave. Običajno se vibracije in s tem povezano šklepetanje pojavljajo na eni ali več od sledečih lokacij: sprednja vrata, zadnja polica in pokrov prtljažnika. Vzrok temu je, da so ti deli avtomobila najbližji vgrajenim zvočnikom, ali pa celo služijo kot zvočniške škatle ali podlago, v katero se zvočnik vgradi.
Šklepetanje in ostali neželeni z vibracijami povezan ropot se ponavadi pojavi zaradi vibracij premikajočega dela, ki udarja ob karkoli je tisto, kar ga zadržuje (npr. zapiralni mehanizem prtljažnika ali vrat, mehanizem za zapiranje okna) ali zaradi vibracij dveh povezanih fiksnih delov (npr. notranja obloga vrat in notranja stena vrat, tretja zavorna luč in zadnja polica). Če pomislimo, kako je avto sestavljen, ugotovimo, da je dobesedno stotine potencialnih izvorov neželenih vibracij.
Težava ali pa mogoče izziv je v tem, da ima velika večina pristašev avtoakustike omejen proračun in tudi, da si ne more privoščiti, da bi ostali brez avta za kakšen teden ali dva, da bi lahko nanesli zvočno izolacijo na vse notranje površine avtomobila. Če ni časa/denarja za takšno celotno obdelavo avtomobila, se lahko zadovoljimo tudi z zvočno izolacijo tistih delov, ki najbolj vibrirajo in jih na ta način vsaj utišamo, če že ne moremo odpraviti motečih zvokov. Za ta postopek pa je treba imeti čas in voljo, da s preizkušanjem pridemo do zadovoljivih rezultatov. Kruta realnost je, da ne bo noben avto popolnoma tih (pod tem razumimo odsotnost šklepetanja in drugih nadležnih vibracij), ko je glasba glasna, z ustrezno obdelavo pa je možno nivo tega hrupa precej znižati.
Treba pa je tudi upoštevati, da je treba pri nadgradnji sistema nadgraditi tudi "delovno okolje". Zavedati se je treba, da se morajo gibljivi deli (npr. vrata na tečajih, okensko steklo, pokrov prtljažnika) še vedno premikati in da jih bo mogoče treba kdaj razstaviti, kar predstavlja dodatno omejitev pri zvočni izolaciji in fiksiranju delov v avtomobilu.
Da bi imeli kar najmanj težav z vibracijami in resonancami v avtomobilu, bi bilo idealno:
* Uporabiti ustrezne premaze/spreje/bitumenske plošče za zvočno izolacijo;
* Pazljivo prisluhniti notranjosti avtomobila, da ugotovimo kateri deli vibrirajo;
* Med vibrirajoče dele vstaviti peno ali drug izolacijski material;
* Povečati težo premičnim delom, ki ropotajo, ne da jim s tem omejimo funkcionalnost;
* Posvetiti se tudi kablom, stikalom ročajem in drugim delom, ki bi lahko bili izvor ropota;
* Pri uporabi izolacijskih plošč le-te dobro prilepiti, da s časom ne odpadejo.
6. Prostorska omejitev
V avtomobilu imamo na razpolago zelo omejen prostor. Če pomislimo, da moramo vanj spraviti sebe, sopotnike, prtljago in vse kar je povezano z zvočnim sistemom lahko hitro pride do gneče. Še najmanjši problem predstavlja sam avtoradio. Tega lepo namestimo v tovarniško predvideni prostor, kjer nikogar ne ovira. Tudi zvočniške enote lahko vgradimo v tovarniško predvidena mesta, če nimamo posebnih zahtev. Ko pa pridemo do subwooferjev, ojačevalcev, kretnic, kondenzatorjev, po možnosti še kakšnega equalizerja pa nimamo več tovarniško predvidenih mest za vgradnjo in smo prepuščeni samim sebi in lastni iznajdljivosti. Če pomislimo, bi se najbolj logična izbira za vso to "kramo" zdel prtljažni prostor, saj ne bo ovirala nobenega od potnikov.
Prtljažnik je res dobra izbira za vgradnjo ojačevalcev, subwooferjev v njihovih škatlah in ostale opreme in ni problem porabiti polovico ali pa tri četrtine prtljažnega prostora za lepo vgradnjo. To pa je seveda res samo dokler ni potrebno prevažati v avtomobilu tudi kakšne življenjske sopotnice/sopotnika, otroka ali dveh in vse pripadajoče prtljage; ali pa tudi kakšne opreme za športne aktivnosti. Seveda so največji porabniki prtljažnega prostora subwooferji s svojimi škatlami in največ prostora bi pridobili s tem, da v avtomobilu ne bi imeli vgrajenih. Kot pravi navdušenci se jim seveda ne bomo mogli niti hoteli odpovedati. Da bi pa le lahko pridobili nekaj prostora je potrebno malo eksperimentirati z obliko in velikostjo škatle v katero je subwoofer vgrajen, seveda vse v mejah, ki jih podajajo podatki zvočne enote. Naslednji na spisku so ojačevalci. Le-ti se lahko hudo segrejejo, zato potrebujejo okrog sebe dovolj prostora, da se lahko ohladijo z okoliškim zrakom. Če pa prostora ne moremo zagotoviti pa je pametno razmisliti o kakšnem ventilatorskem sistemu, ki bo prisilil zrak v cirkuliranje okrog hladilnih reber ojačevalcev.
Če pa imamo v avtomobilu resen sistem, z vgrajenimi equalizerjem, za katerega smo porabili ure in ure, da smo ga pravilno nastavili glede na akustične značilnosti avtomobila, pa je zadnja stvar, ki jo želimo, da nam npr. vrečka z nakupljenimi živili odložena v prtljažnik premakne drsnike. Na udaru so lahko tudi varovalke, če imamo napajalni distribucijski blok vgrajen v prtljažniku.
V primeru, da bi se odločili, da pa tudi tovarniško zagotovljena vgradna mesta za sprednje zvočnike niso dovolj dobra in bi si naredili na vrata lepe panele, v katerih so zvočniki vgrajeni pod kotom na poslušalca pa je tudi nekaj faktorjev, ki jih je potrebno upoštevati. Npr. da ne bodo zvočniki takoj poplavljeni, če bomo morali vrata odpreti na dežju, pa tudi, da se ne bo zgodilo, da bi lahko spremljevalka po nerodnosti zapičila visoko peto svojih čevljev v zvočniško membrano, med nameščanjem v avtomobil.
Seveda pa se da z nekaj volje, truda, potrpljenja in domišljije vse navedeno ne samo "pospraviti", ampak lahko dosežemo, da naš sistem deluje tudi vizualno zelo atraktivno. Pri celotni vgradnji sistema pa je treba skleniti najugodnejši kompromis med zaščito posameznih komponent, udobjem potnikov in vgradnjo, ki bo zvenela kar najbolje.
Da bi se težavam, ki jih predstavlja omejen prostor znotraj avtomobila predstavlja kar najbolj izognili bi bilo dobro:
* Če potrebujemo veliko prostora in želimo velik sistem, nabaviti ustrezno velik avto;
* Ko delamo panele za zvočnike, zagotoviti trdnost in za potnike kar najmanj motečo obliko;
* Izbrati subwooferske zvočne enote namenjene za majhne volumne škatel;
* Komponente montirati raje ne stene prtljažnega prostora kot na tla;
* Uporabiti prostor namenjen rezervni gumi tudi za vgradnjo ojačevalcev ali kot škatlo za subwoofer;
* Montirati ojačevalce / napajalne razdelilne bloke z varovalkami pod sedeže, kjer ne bodo zasedali koristnega prostora;
* Zagotoviti hlajenje z ventilatorji, če so ojačevalci montirani na tesen prostor.
7. Vibracije med normalno uporabo avtomobila
Že pred časom smo obdelali tematiko hrupa, ki je prisoten v avtomobilu zaradi sestave le tega. Tokrat pa so na vrsti hrup in motnje, ki se pojavljajo zaradi prvotnega smisla avtomobila – to je vožnje, oziroma z njo povezanih vibracij in podobnih nevšečnosti.
Najbolj nadležen, a k sreči z razvojem tehnologije vedno manj prisoten pojav, je preskakovanje CD-jev, zaradi nenadnih sunkov, če zapeljemo v kakšno luknjo ali udarno jamo. Ta pojav je lahko bolj prisoten pri avtomobilih s športnim vzmetenjem in avtomobilih z nizko presečnimi pnevmatikami, saj se pri takih prenese več vibracij s ceste na karoserijo. Medtem ko so novejši avtoradii s CD predvajalniki že tako rekoč imuni na preskakovanje, pa neprestane vibracije lahko vplivajo tudi na drugo opremo in kaj lahko se zgodi, da se predvsem pri poceni opremi razrahlja kakšen kontakt, kar lahko privede do okvar. Zaradi tega se dolgoročno gledano vsekakor bolj splača investirati v kvalitetnejše komponente, ki nas bodo brez okvar osrečevale dalj časa.
Upoštevati moramo tudi ne tako majhno (na žalost) verjetnost, da bomo prej ali slej vpleteni v prometno nesrečo. Če se nam npr. nekdo na semaforjih zaleti od zadaj je to lahko pogubno tudi za vse komponente, ki smo jih tako pazljivo izbirali in potem še bolj pazljivo vgradili v prtljažnik. Ne smemo pozabiti niti na kable in povezave med kabli in komponentami. Ali je kakšna možnost, da se zaradi vibracij povezave razrahljajo? Ali celo kakšen kabel preščipne? Ali so paneli v sprednjih vratih dovolj dobro narejeni in pritrjeni, da se lahko soočajo s pretresi zaradi zapiranja vrat in to večkrat dnevno več let? Glede na vse našteto lahko ugotovimo, da ni pomembno samo vgraditi vseh komponent ampak je enako pomembno tudi, da je vgradnja kvalitetna in dobro načrtovana.
Da bi se težavam, ki jih predstavljajo vibracije in druge motnje povezane z uporabo avtomobila kar najbolj izognili, bi bilo dobro:
* nabaviti avtoradio, ki dobro prenaša vsakodnevne pretrese skozi dolgo obdobje;
* avtoradio trdno vgraditi, da ne bo vibriral še bolj kot je potrebno;
* na avtomobil ne vgrajevati športnega vzmetenja in nizkoprofilnih gum (potem pa svizec zavije…Smile );
* za komponente po možnosti zagotoviti dodatno blaženje tresljajev;
* velike in težke dele opreme (npr. škatle subwooferjev) trdno pritrditi na šasijo avtomobila;
* pri vgradnji komponent za vse dodati nekaj "manevrskega prostora";
* primerno močno pritrditi vse spoje napajalnih in drugih kablov s karoserijo in komponentami;
* periodično preveriti trdnost povezav in vgradnje celotnega sistema v avtomobilu.
8. Odbojne in vpojne površine
Zamislimo si snemalni studio. Prav gotovo stene ne bodo ravne, ampak obložene z absorpcijskimi materiali (npr. piramidasta pena, težke zavese…). Ti materiali so namenjeni preprečevanju odmeva in odboja zvoka. S tem dosežemo, da bo izvor zvoka, pa naj bo to vokal ali pa instrument zvenel lepo usmerjeno in definirano, brez, da bi bilo čutiti vpliv prostora v katerem se nahaja. V avtomobilu pa je povsem druga zgodba. Poglejmo s kakšnimi materiali se srečamo v notranjosti. Imamo (po možnosti udobne in oprijemljive, kar jim definira obliko polno krivin) sedeže z prevleko iz blaga ali usnja, armaturno ploščo razgibanih oblik iz plastike, obloge vrat, ki so precej ravne iz umetne mase z oblogo iz blaga in stekla dokaj ravnih oblik. Ne smemo pa pozabiti tudi na vpliv potnikov. Seštevek vsega navedenega je zelo klavrno akustično okolje, ki deloma vpija, deloma pa odbija zvočne valove v najrazličnejše smeri.
Površine, ki vpijajo zvok so seveda koristne, saj vpijajo zvočne valove in pustijo naše zvočnike kot edini izvor zvoka. Zato smo lahko zadovoljni, če imamo kar največ površin v notranjosti avtomobila pokritih z blagom, saj je to še najboljši približek zvočne izolacije, ki jo lahko najdemo v snemalnih studiih. Težave pa nam bojo povzročale površine, ki zvok odbijajo in v avtomobilu je najhujši primerek steklo. Za boljšo predstavo kakšen problem steklo predstavlja, se moramo samo spomniti koliko ga je v avtomobilu. Steklo dela zmešnjavo predvsem v območju srednjih, najbolj pa v območju visokih tonov. Če bomo vgradili visokotonski ali srednjetonski zvočnik tako, da bo usmerjen v steklo (kot se lahko zgodi pri vgradnji visokotonskih zvočnikov v za njih predvidene lokacije v armaturni plošči), se bo zgodilo dvoje: visoki toni bodo zveneli prekomerno agresivno, instrumenti, katerih zvok pa te zvočne enote predvajajo pa bojo dali vtis, kot da izvirajo iz zvočnika samega, kot tudi iz stekla. Za nas pa bo to pomenilo, da bomo slišali te instrumente igrati iz podvojenih ali še bolj "namnoženih" virov, ki pa ne bodo nič drugega kot odmev ali odboj originalnega zvoka. Kot odbojne površine delujejo tudi ravne ploskve na armaturni plošči ali plastične obloge na vratih. Seštevek vsega je glasba, ki je razpršena po prostoru in brez razpoznavnega staga. Taka mešanica odbojnih in vpojnih površin je tudi glavni razlog, da se zvok avdio sistema v avtomobilu skoraj ne more primerjati z zvokom v sobi.
Težavam pa še vedno ni konec. Četudi bi nam uspelo nekako narediti vse površine znotraj avtomobila vpojne za zvok (kar bi v vsakem primeru pomenilo težave pri tehničnem pregledu avtomobila, saj tam ne marajo stekel polepljenih s kakšno piramidasto peno ali ovčjo volno), se še vedno ne bi mogli rešiti odmeva in zvena, ki ju lahko slišimo v avtomobilu. Za ilustracijo tega lahko poskusimo sledeče: avtomobil parkirajmo na kar najtišjem mestu, ugasnimo motor, izklopimo avdio sistem, zaprimo vsa okna in vrata. Ko smo dosegli najboljši približek popolni tišini plosknimo z dlanmi in pazljivo poslušajmo. Izurjeno uho ne bo moglo prezreti nekakšnega zvena, po vsakem plosku. To kar slišimo je resonanca in odmev pločevinaste školjke avtomobila, kar niti ni presenetljivo, če vzamemo v obzir, da to dejansko vsak avto je. K sreči se temu zvenu/odmevu lahko v veliki meri izognemo z zvočno izolacijo vrat in drugih sestavnih delov avtomobila (o tej temi smo nekaj napisali že v petem delu tega vodnika).
Zdaj pa si samo poskusimo zamisliti še to, da se bodo vsi akustični problemi pojavili naenkrat, seveda medtem, ko poskušamo poslušati svoj priljubljen komad. Za kritičnega poslušalca bo vpliv vsega naštetega na zvok precej frustrirajoč, zato je pomembno, da že pri načrtovanju sistema upoštevamo kar največ motečih dejavnikov in jih poskušamo izločiti ali pa vsaj omiliti v največji meri.
Da bi se težavam, ki jih predstavljajo odbojne in vpojne površine v avtomobilu kar najbolje izognili, bi bilo dobro:
* S pomočjo testnih tonov identificirati odbojne površine in jih po možnosti izničiti;
* Če je možno, odbojne površine v bližini zvočnikov prekriti z blagom;
* Vgraditi zvočnike tako, da so usmerjeni stran od stekla in drugih trdnih površin;
* Nanesti zvočno izolacijo na kar največ notranje površine avtomobila, da zmanjšamo zven karoserije;
* Posebno skrb posvetiti lokaciji in usmerjenosti visokotonskih zvočnikov;
* Izogniti se vgradnji zvočnikov na mesta, od koder igrajo direktno v smeri stekla;
* Ko sistem vgrajujemo, upoštevati tudi vpliv potnikov na frekvenčni odziv sistema.
9. Različna oddaljenost zvočnikov in akustične nepravilnosti
Avdio navdušenci vedo, da je položaj poslušalca glede na izvor zvoka (zvočnike) bistvenega pomena za zaznavanje zvočne slike in uživanja v najbolj realnem zvoku. Idealen položaj je na sredini med zvočnikoma, in sicer tako, da poslušalec z zvočnikoma tvori enakostranični trikotnik. V tem primeru slišimo zvok res tako kot je bilo namenjeno, zvočna slika pa se razprostira enakomerno na levo in desno. Kot je lahko vsakdo že ugotovil, je situacija v avtomobilu daleč od idealne. Tako voznik kot tudi sovoznik sta vsak zelo blizu enemu zvočniku in precej oddaljena od drugega zvočnika. Položaj sedežev v avtomobilu pa je tudi tak, da niti približno ne omogoča, da bi poslušalec z zvočnikoma tvoril enakostranični trikotnik. Kar se tiče položaja za poslušanje, je na najboljšem sopotnik na zadnjem sredinskem sedežu, no vsaj naj bi bil, če ne bi bilo med njim in zvočniki voznika in sovoznika ter sprednjih sedežev.
Skratka, položaj za poslušanje je za voznika precej neugoden. In zakaj je temu tako?
Poglejmo, kaj pomeni voznikov sedež za poslušanje glasbe. Kot prvo, odločilno vpliva na zvočno sliko. Če vzamemo za primer koncert, bi bil idealen sedež točno v sredini prve vrste. Oder bi predstavljala naša armaturna plošča, sredina pa bi bila nekje nad sredinskimi zračniki. Gledano s tega stališča bi voznikov sedež predstavljal na koncertu ali kino predstavi skrajno levi sedež v prvi vrsti, vsi pa želimo slišati zvok kar najbolj pravilen, zato bi si želeli sedež v sredini. A to je le psihološki vidik poslušanja glasbe v avtomobilu. S fizikalnega stališča gledano pa pomeni takšen položaj voznikovega (pa tudi sovoznikovega) sedeža dvoje:
1. zvok iz levega zvočnika bo do ušes prispel prej/pozneje kot zvok iz desnega zvočnika;
2. rekvenčni odziv z vsake strani je drugačen (z ene strani zaznamo določene frekvence glasneje ali tišje kot z druge).
Dodatno k temu pa moramo upoštevati tudi vpliv, ki ga ima na zvok fizična oddaljenost visokotonskega od srednjetonskega zvočnika. Če je razlika v oddaljenosti med srednjetoncem in visokotoncem glede na naša ušesa prevelika, lahko privede do tega, da slišimo ločena izvora srednjih in visokih tonov. Glede na to, da želimo doseči homogeno zvočno sliko, je ločitev izvorov nezaželena. Pri predvajanju glasbe bi ta ločenost izvorov pomenila, da bomo npr. človeški glas, ki pokriva velik del povprečnemu človeškemu ušesu slišnega frekvenčnega spektra, slišali, kot da prihaja od vsepovsod, namesto da bi bil položaj pevca na "odru" jasno definiran.
Ker poslušalec v avtomobilu (pa naj bo to voznik ali sovoznik) sedi bližje enemu zvočniku, kot pa drugemu, zvok iz bližjega pripotuje do njega prej kot zvok iz daljnega. Človeški možgani pa uporabljajo timing zvoka kot pomoč pri ugotavljanju izvora le-tega. Sedež, ki ni v "središču" pa vpliva ravno na timing zvoka (zvočni valovi iz bližjega zvočnika, do ušesa prispejo prej kot pa zvočni valovi iz daljnega zvočnika) in s tem povzroči odmik zvočne slike od idealne. V splošnem to pomeni, da se zvočna slika pomakne proti poslušalčevi strani armaturne plošče, s tem pa se izgubi predvsem definicija sredine zvočne slike.
Razen te razlike v oddaljenosti levega in desnega zvočnika pa moramo upoštevati tudi, da se mora zvok iz posameznega zvočnika prebiti mimo mnogih ovir, preden prispe do cilja – poslušalčevega ušesa. Take ovire predstavljajo npr. volanski obroč, sredinski greben, sopotnikov sedež, sopotnik sam, pa tudi različni odbojni in absorpcijski materiali, na katere zvočno valovanje naleti na poti do "cilja". Zaradi tega lahko pride tudi do razlike v zvoku med dvema zvočnikoma, ki predvajata popolnoma enak program. Če se igramo z "balance" gumbom na avtoradiu in spreminjamo glasnost, lahko opazimo, kako se zvok ne samo stiša, ampak do določene mere tudi premika levo oz. desno. Do tega pojava pa pride tudi zaradi različnega okolja, v katerem se nahaja zvočnik (oziroma zaradi vseh "ovir", ki so zvoku na poti do poslušalca). Pride torej do tega, da bodo določene frekvence bolj izrazito prihajale z leve strani, druge pa z desne, pač odvisno od zvočnikovega okolja. Seveda pa tudi ta pojav ni dobrodošel, če želimo doseči verno kvaliteto predvajanja in zvočno sliko.
Da bi se težavam, ki jih povzročaja različna oddaljenost zvočnikov od poslušalca in druge akustične nepravilnosti, kar najbolj izognili, bi bilo dobro:
• sprednji sedež pomakniti čimbolj nazaj (v okviru normalnega upravljanja z vozilom), da je razdalja do zvočnikov kar največja;
• sprednje zvočnike vgraditi kar najdlje od poslušalca (nizko spredaj v vratih ali v kick-panelih);
• zvočnike vgraditi pod kotom navzgor proti sredini vozila (npr. v smeri vzvratnega ogledala);
• uporabiti zvočniške sisteme s široko razpršitvijo zvoka;
• vgraditi visokotonec/srednje-nizkotonec kar najbliže skupaj ali na enakih oddaljenostih od poslušalčevih ušes;
• uporabiti izenačevalec zvoka (equalizer) za izenačevanje frekvenčnih odzivov zvočnikov;
• z uporabo stereo equalizerja postaviti vsako frekvenčno območje na pravo mesto v zvočni sliki;
• uporabiti procesor časovnega zamika za izenačitev časa "prispetja" zvoka do poslušalca;
• poskusiti z uporabo sredinskega zvočnika.
10. Tatvine in varnost
Na žalost je tako, da je dandanašnji na ulicah mnogo takih ljudi, ki so pripravljeni razbiti okno avtomobila in raztrgati narazen pol armaturne plošče, da bi lahko ukradli malo boljši avtoradio, s katerim si potem financirajo svoj vsakodnevni odmerek mamil. Še bolj žalostno pa je to, da je na svetu očitno tudi dovolj "potrošnikov", ki so pripravljeni te ukradene avtoradie ali ojačevalce ali karkoli že je kupiti. Kvalitetna avtoakustika ni poceni in cene se merijo v stotisočih tolarjev. Vgradnja teh komponent in vse nastavitve, da pridemo do njihovega pravega potenciala, traja ne samo dneve, ampak tudi tedne oziroma mesece. Odvzeto pa nam je vse to v minutah ali celo sekundah. To dejstvo spravlja avtoakustične navdušence pod konstanten stres, saj nikoli ne veš, kdaj boš avto parkiral, ko boš prišel nazaj, pa našel razbito steklo in zevajočo luknjo v armaturni plošči ali prtljažniku.
V vsakem večjem kraju so znani prostori, kjer enostavno ne smeš parkirati avtomobila, če nočeš ostati brez dragocene opreme. So pa tudi omejitve, ki se jih je potrebno držati pri vgradnji te opreme, če nočemo privlačiti željnih pogledov raznih škodoželjnežev. Vgradnja alarma je dobra ideja, ampak na žalost je tako, da imajo tatovi še boljše ideje, kako alarmne naprave onesposobiti. Če pa je alarmna naprava onesposobljena, pa ima lopov ves mir, ki ga potrebuje, da pokrade, kar si je zamislil. Še eno žalostno dejstvo pa je, da je tudi zelo majhna verjetnost, da bo morebitni mimoidoči reagiral, če bo nekdo šaril po avtomobilu. Slabost je tudi v sami zgradbi avtomobilov, saj je v določene otročje lahko vdreti, iz nekaterih pa je tudi možno v nekaj sekundah izvleči avtoradio ali zadnjo polico z zvočniki. S finančnega vidika je treba upoštevati tudi to, da je nujno potrebna sklenitev kasko zavarovanja in doplačil, če hočemo imeti akustiko v avtomobilu zavarovano, ponekod pa tega rizika kraje ni niti mogoče zavarovati. Sedaj pa vse to povežimo s strahom, s katerim vsak večer zaklenemo avto, v katerem imamo dragoceno avdio opremo, še sploh, če so nam jo že kdaj ukradli. V takem primeru se lahko hitro poistovetimo s tistimi, ki govorijo o sekanju rok tatovom,in o raznih baseball kijih in 10.000 voltih napetosti v povezavi z avtomobilom.
Da bi se nevarnosti kraje kar najbolj izognili ali jo vsaj omilili, bi bilo dobro:
• pri zavarovalnici ustrezno zavarovati avtomobil in avtoakustiko;
• profesionalno vgraditi alarm in označiti vozilo (nalepke, na katerih je naveden proizvajalec alarma, so slaba rešitev, saj vlomilcu olajšajo delo, če ve, s katerim alarmom ima opraviti);
• dodatno alarm razširiti na javljanje po GSM aparatu in/ali sledenje, da lahko avto nadzorujemo, tudi če nismo v neposredni bližini;
• uporabiti dodatne imobilizatorje in blokade, ki otežijo krajo celotnega avtomobila;
• ne polepiti celega avtomobila z nalepkami proizvajalcev akustične opreme, ki je vgrajena;
• vgraditi več alarmnih siren z neodvisnim napajanjem na različnih lokacijah v avtomobilu;
• kar najglasnejše sirene vgraditi tudi v potniško kabino, da je sedenje v avtomobilu kar najbolj neugodno;
• pritrditi večje komponente (npr. sub-wooferje in ojačevalce) trdno na karoserijo na nestandardne načine;
• pri montaži uporabiti vijake z različnimi glavami, da otežimo in upočasnimo odstranitev;
• skriti in vgraditi na težko dostopna mesta vse komponente, za katere ni nujno, da so vidne;
• vgravirati znake in serijske številke na več mest na komponentah za lažjo prepoznavnost;
• utišati glasbo že precej, preden prispemo do cilja;
• izogibati se slabo osvetljenih parkirišč v raznih nakupovalnih centrih, železniških postajah in drugih nezavarovanih lokacijah;
• parkirati ob kar najbolj obljudenih ulicah, ki naj bodo dobro osvetljene;
• paziti na "opazovalce" pri odpiranju vrat ali pokrova prtljažnika, ko se razkrijejo avtoakustične komponente;
• na tekmovanjih in slikah, ki so objavljene na internetu, zakriti registrske tablice in druge edinstvene značilnosti avtomobila;
• če je bilo kaj ukradeno, obvezno obvestiti policijo in morebitne znance iz "lokalnega podzemlja".
11. Vročina in vlaga
Za elektronske naprave sta najhujši sovražnik vlaga in visoke temperature. Tako vročine kot vlage pa je v avtomobilu večji del leta več kot dovolj. Vlaga lahko povzroči korozijo na spojih, v vezjih pa lahko privede tudi do kratkih stikov. Lahko se vpije v zvočniške membrane in jih zmehča in oteži, s tem pa uniči zvočnik. Vlaga lahko povzroči tudi kondenz na leči CD predvajalnika, kar onemogoči predvajanje, dokler se kondenz ne posuši. Vročina pa negativno vpliva na elektronske naprave, kot npr. ojačevalec in povzroči, da se toplotna zaščita vklopi prej, kot bi se sicer (včasih je edina rešitev prisilno hlajenje kot npr. z ventilatorji), izsuši zvočnike in vpetje, pa tudi razpoke na instalacijah (npr. na poliestrskih panelih), do katerih pride zaradi raztezanja in krčenja materiala.
Ojačevalec, ki je montiran v prtljažniku in popolnoma zaščiten pred direktnim vplivom sonca, bo imel na povprečni poletni dan, ko je avto parkiran na soncu, okrog 50° C, in to še preden ga sploh vklopimo. Dodatno moramo vedeti, da je prtljažnik avtomobila ponavadi njegov najhladnejši del na tak dan.
Poglejmo še, kaj morajo prestajati zvočniki, vgrajeni v sprednja vrata. Izpostavljeni so namreč vlagi, in to na način, na katerega sploh ne pomislimo. Ko so vrata avtomobila zaprta in steklo popolnoma dvignjeno, se med deževjem voda steka po steklu do tesnil na stičišču stekla in pločevine. Od tu se po vodilih stekla steka navzdol po notranjosti vrat, dokler na koncu z vodila kaplja na spodnjo stran vrat, kjer se nabira v majhne lužice. Te lužice potem odtekajo skozi drenažne luknje na spodnji strani vrat (seveda če nismo bili toliko nespametni in "temeljiti", da smo jih pri zvočni izolaciji vrat zatesnili). Še preden pa uspe po koncu dežja vodi popolnoma odteči, se v pločevino vrat upre sonce in povzroči izparevanje vode, tako da so zvočniki dejansko v neke vrste parni kopeli. Ta vlaga, ki je v zraku, se potem veže na zvočniške membrane in na zvočno izolacijo.
Na drugi strani pa imamo zimski mraz, ki povzroči izgubo fleksibilnosti zvočniških vpetij in s tem spremeni njihovo odzivnost, dokler ne dosežejo delovne temperature.
Da bi se težavam, ki jih povzročata vročina in vlaga kar najbolj izognili, bi bilo dobro:
• avtomobil parkirati v garaži ali v senci;
• za pomoč hlajenju ojačevalcev vgraditi ventilator(je);
• pustiti dovolj prostora okrog hladilnih reber ojačevalcev, da omogočimo kroženje zraka;
• paziti, da uporabljamo zvočniške enote, ki imajo membrane odporne na vlago;
• zaščititi zvočnike pred direktnim sončnim sijem z zvočno prepustnimi tkaninami;
• poskrbeti, da drenažne luknje v vratih niso zamašene;
• narediti "nadstrešek" nad zgornjo stranjo zvočnika, vgrajenega v vratih, za zaščito pred kapljajočo vodo.
vir: http://www.mobisux.com
Osnove avtoakustike
Avtor: Vojko M. (Mobisux.com)
Vsi, ki se količkaj spoznate na akustiko, ste verjetno kaj hitro po slavnostnem dogodku – testnemu poslušanju svojega vgrajenega prvega stereo sistema v avto, prišli do zaključka: AVTO JE NAJSLABŠI MOŽNI PROSTOR ZA DOSEGANJE DOBREGA ZVOKA. V dnevni sobi si lahko vsakdo, z nekaj znanja o akustiki in ustreznim stanjem na transakcijskem računu ustvari dober zvok. Redki pa so tisti, ki imajo dovolj volje, znanja in potrpljenja, da premagajo vse ovire ki jih dobremu zvoku postavlja okolje avtomobila – vibracije (takšne in drugačne), hrup, omejen prostor in še bi lahko naštevali.
V vodiču bomo poskušali predstaviti glavne ovire, ki jih mora avtoakustični navdušenec premagati, da bi sistem zvenel kar najbolje. Kajti pomembno je vedeti, da za dober zvok v avtomobilu niso dovolj dobre komponente, ampak je še mnogo faktorjev ki odločilno vplivajo na zvok. Kajti neustrezno vgrajene dobre komponente lahko zvenijo zelo "poceni" primerjavi z ustrezno vgrajenimi cenejšimi komponentami. S tem bomo hkrati poskušali tudi laikom prikazati, da so z nakupom radia, ojačevalca, zvočnikov in kablov naredili šele prvi korak na dolgi poti do dobrega zvoka v avtomobilu. V naslednjih tednih bomo tako obdelali sledeče moteče elemente:
* hrup iz okolja,
* enosmerno napajanje,
* električne motnje,
* zvočniške škatle,
* resonanca in tresljaji,
* omejenost prostora,
* vibracije med vožnjo,
* odbojne in vpojne površine,
* zvočne nepravilnosti in različna oddaljenost zvočniških enot,
* varnost in tatvine,
* temperaturne razlike in vlaga.
1. Hrup iz okolja
Hrup je v avtomobilu vedno prisoten, ne glede na to ali se peljemo ali stojimo. Seveda, če je avtomobil parkiran z ugasnjenim motorjem, hrup z okolja ne predstavlja velikega problema, čeprav je še vedno treba vedeti, da že zaradi same zgradbe avtomobila (pločevina in steklo) hrup iz okolja zlahka prodre v avto. Da bi lahko resnično kritično ocenjevali zvok sistema, bi morali parkirat nekje, kjer je okoljskega hrupa kar najmanj.
Dosti večji pomen pa ima hrup iz okolja med vožnjo. Tedaj imamo pet glavnih virov hrupa:
* hrup motorja (narašča z obrati motorja; ponavadi prihaja od spredaj),
* hrup izpušnega sistema (narašča z obrati motorja; prihaja ponavadi od zadaj),
* hrup pnevmatik (narašča s hitrostjo; prihaja z vseh strani),
* piš vetra (narašča s hitrostjo; žvižganje zraka ko zadane brisalce, ogledala, spojlerje...),
* mehanični hrup (hrup iz podvozja, rele smernikov, hrup ventilatorja...).
Kot lahko vidimo, imamo med vožnjo opravka s hrupom različnih frekvenc iz različnih izvorov, kar nam vsekakor ne olajša uživanja ob poslušanju glasbe.
Vzemimo za primer avto z nizkoprofilnimi, širokimi gumami, športnim izpušnim sistemom in osnovno izolacijo potniške kabine (s kakršno pride iz tovarne), bo hrup iz okolja med vožnjo z 80 km/h nekje med 85 in 90 dB. Za primerjavo dajmo drug avto z "normalnimi" gumami, serijskim izpušnim sistemom in dodatno izolacijo potniške kabine bo hrup iz okolja pri isti hitrosti nekje med 70 in 75 dB. Kar se tiče poslušanja glasbe sta oba avtomobila hrupna, je pa vseeno evidentna precejšnja razlika med prvim in drugim. No, kot dodatno "oteževalno okoliščino" lahko omenimo še to, da tudi kvaliteta ceste vpliva na hrup. Za premagovanje vsega opisanega hrupa vsekakor ne škodi, če ima naš stereo sistem na zalogi nekaj wattov.
Če bi si ogledali hrup iz okolja, ki prodira v povprečen avto na spektralnem analizatorju, bi videli, da se hrup večinoma prične pojavljati pri frekvencah nižjih od 1.000 Hz, največ pa ga je pri okrog 100 Hz in nižje. Kar pomeni, da se večina hrupa pojavlja na frekvencah, ki jih pokrivajo sub-wooferji in bas enote sprednjih sistemov. Cesta nam torej odžira "najpomembnejše" frekvence. To pa pomeni tudi to, da bo zvočni sistem v avtomobilu lahko zvenel perfektno ko bomo stali na mestu, ko pa bomo speljali, bomo ugotovili, da je del basa enostavno zginil. To lahko sicer premostimo s povečanjem moči na sub-wooferju, ne moremo pa vplivati na dejstvo, da bodo v tem primeru moški glasovi, bas kitare in bobni pomešani.
Da bi se tem težavam kar najbolj ognili, bi bilo dobro upoštevati sledeče nasvete:
* zagotoviti je treba dovolj veliko zalogo moči sistema;
* vrata, po možnosti pa tudi tla je dobro obložiti z izolacijskimi materiali;
* uporabiti pnevmatike, ki proizvajajo kar najmanj kotalnega hrupa;
* obdržati tovarniški (tišji) izpušni sistem (težka bo!);
* uporabiti ločeno kontrolo glasnosti za sub-wooferje;
* poskrbeti, da bodo vsi mehanični deli dobro pritrjeni
* pospraviti morebitne rožljajoče predmete , ki ležijo po avtomobilu.
2. Napajanje
Ena od največjih razlik med domačim stereo sistemom in stereo sistemom v avtomobilu je gotovo omejenost sistema v avtomobilu z napajanjem. 12V enosmerne napetosti je gotovo slabost v primerjavi z 220V izmenične napetost, ki "napaja" hišni stereo sistem. Sicer pa težava ni toliko v nizki napetosti kot v načinu zagotavljanja le-te.
Avtomobilski akumulatorji so viri električne energije z relativno visoko notranjo upornostjo. V osnovi so izdelani za zagotavljanje velikega električnega toka za kratek čas (npr. za start avtomobila), reakcijski čas pa v tem primeru ni tako pomemben. To pa predstavlja težavo za ojačevalnik, saj je potreba le-tega po toku zelo dinamična, potrebuje pa nenadne velike tokovne sunke (npr. udarec bas bobna ali tresk činel). Če želimo ohraniti verno reprodukcijo zvoka, mora biti ojačevalec preskrbljen s takimi tokovnimi sunki. Tu se pa pokaže slabost avtomobilskih akumulatorjev – namreč zaradi visoke notranje upornosti so sposobni visokih tokovnih sunkov, a ne hipoma. Tako se zgodi, da je, ko akumulator od sebe odda tak tokovni sunek, glasbena pasaža, ki je zahtevala tako velik tok, že odigrana. Kot rezultat dobimo pomanjkanje definicije zvoka, jakosti in zvočnega ambienta. K sreči lahko to težavo v veliki meri premostimo z uporabo kondenzatorjev, ki dopolnjujejo sistem napajanja. Kondenzatorji imajo namreč zelo nizko notranjo upornost, tako da lahko tok oddajo zelo hitro in s tem zadostijo ojačevalnikovo potrebo po toku takrat, ko ta nastane, ne pa, ko že mine. Na ta način je tudi akumulator sam v kritičnih trenutkih manj na udaru , kar bo opazno kot manj utripanja luči.
Če vemo, da je električna moč enaka produktu električnega toka in električne napetosti (P = U x I), potem vidimo, da ima v primerjavi s hišnim ojačevalcem, avtomobilski ojačevalec za doseganje iste nominalne moči na voljo precej nižjo napetost. Nižjo napetost mora torej premostiti z večjim tokom. Več toka pomeni več segrevanja, zaradi česar je pomembno uporabljati napajalne kable z odgovarjajoče velikim presekom. Velik presek napajalnih kablov je potreben, da zdržijo velike tokove, ne da bi se pretirano segreli - stopili. Z debelimi napajalnimi kabli se pojavijo tudi težave, ki nas lahko v najslabšem možnem primeru stanejo avtomobila. Najprej se je treba namučiti z zvijanjem debelih kablov po raznih kotih in najti primerne luknje v požarni steni avtomobila, da kabel sploh spravimo iz motornega v potniški prostor. Pri večini avtomobilov pa je akumulator v avtomobilu spredaj (v motornem prostoru), ojačevalci pa v prtljažniku, kar pomeni, da imamo opravka s 3 do 5 metri kabla. Vemo pa, da daljši, kot je kabel večje so izgube. Največjo nevarnost pa predstavlja možnost kratkega stika, če kablov ustrezno ne položimo in pritrdimo in se na kakšnem ostrem robu predre izolacija. V takem primeru kaj lahko pride tudi do požara.
Tudi uporaba šasije avtomobila za ozemljitev je lahko kočljiva situacija. Dostikrat pozabljeno dejstvo je, da pri enosmerni napetosti tok dejansko teče od – proti +, kar samo dodaja na pomenu trdnim in močnim ozemljitvenim povezavam. Na žalost pa tudi avtomobilska šasija ni iz enega kosa pločevine. Razni deli so lahko točkovno privarjeni ali pa lepljeni na školjko avtomobila. Če se kateri od teh "dodatnih" delov uporabi kot točka za ozemljitev, se lahko pojavijo problemi s prevodnostjo, zato ne škodi malo preučiti sestavo avtomobila in testirati prevodnost med predvidenimi ozemljitvenimi točkami. Konec koncev pa je pomemben tudi način pritrditve ozemljitvenega kabla na šasijo avtomobila, predvsem je treba paziti, da je stik kar najbolj trden in pritrditveno mesto očiščeno in zbrušeno.
Najbolj nadležen problem, ki pa ga imamo z napajanjem, pa je, da je v veliki večini primerov napajalni sistem našega stereo sistema hkrati napajalni sistem vseh ostalih porabnikov v avtomobilu. Vse je v redu, dokler smo parkirani in po možnosti ni vklopljen noben drugi tokovni porabnik v avtomobilu. Kakor hitro pa avto vžgemo in se odpeljemo, pa se na sistem napajanja priključi še mnogo drugih porabnikov, ki lahko tudi znatno vplivajo na zvok našega stereo sistema. O teh težavah pa naslednjič.
Da bi imeli kar najmanj težav z napajanjem stereo sistema v avtomobilu, bi bilo idealno:
• Uporabiti akumulator(je) z visokim kratkostičnim tokom;
• Uporabiti ločen akumulator za napajanje stereo sistema;
• Čim bližje ojačevalcem dodati v električni sistem kondenzator;
• Zagotoviti primerno velike preseke napajalnih kablov;
• Uporabljati pozlačene konektorje, da bi preprečili korozijo;
• Zbrusiti, trdno pritrditi in zaščititi pred vlago ozemljitvene točke;
• Vse kable položiti tako, da so pritrjeni in ne more priti do predrtja izolacije;
• Uporabiti kar najkrajše napajalne/ozemljitvene kable.
3. Eektrični hrup/šum/motnja
Žalostno dejstvo je, da v serijskih avtomobilih stereo sistem ni edini porabnik, priključen na akumulator. Zakaj žalostno? Če bi narisali skico električne napeljave v avtomobilu, bi bila še najbolj podobna preveč okrašeni novoletni jelki. Alternator, smerniki, klimatska naprava, motorčki brisalcev, bencinska črpalka, razdelilnik , računalnik, luči in še tako rekoč stotine drugih tokovnih odjemalcev je priključenih na iste električne kable, kot radio in ojačevalci, vsak od teh porabnikov pa pusti v električnem tokokrogu svoj podpis – šum, ki se bo z največjim veseljem prikradel do zvočnikov. To je tiste vrste šum, hrup ali kakorkoli ga bomo že imenovali, kot na primer, če doma gledamo TV, nekdo pa vklopi sesalnik. V avtomobilu pa še toliko lažje pride do tega fenomena, saj je problem z ozemljitvenimi točkami in oksidacijo kontaktov, glede na število porabnikov priključenih na tokokrog je lahko že iskanje porabnika, ki povzroča motnje in odpravljanje vzroka motenj lahko pravi podvig.
Težavo predstavljajo tudi dolgi signalni kabli, ki potekajo od radia do ojačevalca in zvočniški kabli, ki potekajo od ojačevalca do zvočnikov. Vsi ti kabli se srečujejo in križajo z napajalnimi kabli za najrazličnejše tokovne porabnike v avtomobilu, pa naj bodo to komponente stereo sistema ali drugi porabniki. Glede "pobiranja" motenj so najbolj občutljivi signalni kabli (RCA, činč kabli), ki prenašajo neojačan signal od izvora (radio, CD) k ojačevalcem, pa tudi zvočniški kabli niso imuni na "dogajanje" v okolici. Teh kablov ni priporočljivo napeljati po avtomobilu skupaj z napajalnimi kabli, saj bodo lahko pobirali motnje, v primeru signalnih kablov, pa se bojo te motnje preko ojačevalnika še ojačale. Da bi se temu neljubemu fenomenu izognili, je pomembno napeljati signalne in zvočniške kable po eni strani avtomobila, napajalne pa po drugi.
Nenazadnje pa se v avtomobilu pojavlja tudi tako imenovani termični šum. V osnovi gre za šum, ki se pojavlja zaradi toplote, izognili bi se mu le pri absolutni ničli (-273 C). Popolnoma odpraviti se tega šuma ne da. Je pa to tisti "hssssssssssss", ki ga je slišati iz zvočnikov med nemimi pasažami glasbe ne glede na to, kako zelo smo se trudili z odpravljanjem šumov, ki jih povzročajo ostali porabniki in ne glede na to kako dober stereo sistem imamo. Seveda pa bo ta šum dosti bolj slišen pri začetniškem sistemu, kot pa pri profesionalno vgrajenem sistemu visoke kvalitete. Zato je pomembno, da znamo razločiti, kaj je termični šum, kaj pa ni, saj se lahko s tem izognemo kakšnemu glavobolu.
Da bi nam električni šumi povzročali kar najmanj preglavic, bi bilo idealno:
• znati razločevati razliko med termičnim šumom in ostalimi šumi,
• napeljati napajalne kable po eni strani avtomobila, zvočniške po drugi, signalne kable pa po sredini,
• napeljati signalne kable po avtomobilu tam, kjer se bodo kar najmanjkrat približali ali križali z napajalnimi kabli ali tokovnimi porabniki,
• če se signalni in napajalni kabli že morajo križati je najbolje, da se križajo pod kotom 90 stopinj, ne smejo pa se prepletati,
• prav nasprotno pa je celo priporočljivo, če se prepletata + in – napajalna kabla,
• nastaviti najvišji možni gain (izhodni signal) na izvoru zvoka in kar najnižji gain (vhodni signal) na ojačevalcu,
• ozemljitev celotnega stereo sistema izvesti na eni dobro pripravljeni točki,
• poskrbeti , da je električni sistem (še posebej kabli razdelilnika) v dobrem stanju.
4. Zvočniške škatle
Če si za zgled vzamemo vrhunske zvočnike namenjene uporabi doma, lahko občudujemo lepo oblikovana lesena ohišja v katera so nameščene zvočniške enote. Ponavadi pa je občudovanja vredna tudi cena takih zvočnikov. Ti zvočniki stanejo kolikor stanejo in zvenijo tako kot zvenijo zaradi mnogih ur načrtovanja in preizkušanja, da se najde najboljše ravnovesje med zvočno omarico in zvočnikom samim. Za primerjavo poglejmo zvočnike, namenjene uporabi v avtomobilu. Z izjemo subwooferjev ne najdemo nobenih zvočnikov, ki bi imeli izdelano ohišje (razen seveda tistih, ki so namenjeni postavljanju na zadnjo polico, ampak tam so ohišja plastična in izdelana izključno zaradi tega, da ni treba rezati luknje v polico). Ostalih zvočnikov pa proizvajalci ne dobavljajo vgrajenih v ohišja, ker se avtomobil kot tak uporabi za ohišje. Ne preostane nam drugega kot kupiti te zvočnike brez ohišja in sami izdelati kar najboljši približek v avtomobilu. To pa ni lahka naloga!
Da ne bo pomote. Ko poslušamo glasbo, ki prihaja iz zvočnikov poslušamo zvok, ki ga definira zvočna enota, pa tudi zvočna omarica (ohišje). Težava v avtomobilu je, da so razpoložljiva ohišja daleč od idealnih. Najpogostejše lokacije za vgradnjo so sprednja vrata, armaturna plošča in zadnja polica. Če pomislimo, iz česa so ta "ohišja" izdelana, vidimo da ni to niti približek domačih zvočnih škatel. Avtomobilska vrata so npr. narejena iz točkovno varjene pločevine (ki rada vibrira in krade energijo zvočniški enoti), v vratih najdemo tudi velik kos stekla (ki se trese in oddaja neprijetne zvoke) in drenažne špranje na dnu vrat (luknje v zvočnih omaricah niso koristne razen če so preračunane – bas refleks). Na srečo je večina zvočnih enot za avtomobile izdelana za "infinite baffle" uporabo, kar pomeni, da natančna velikost zvočniške omarice (škatle) ni odločilnega pomena. Še vedno pa je pomembno, da je zvočno valovanje sprednje strani popolnoma izolirano od zadnje strani in da je zvočnik vgrajen v trdno podlago. To dvoje ponavadi zahteva zatesnitev in strukturno ojačanje vrat, da se zvočnik vgrajen v vrata lahko lepo razigra. Da je zadeva še slabša, imajo pločevinasta vrata, v primerjavi z domačo leseno zvočno omarico, katastrofalen odmev, ki obarva proizvedeno zvočno sliko. Avtomobilska vrata se lahko celo napihujejo in krčijo pod vplivom zvočnega pritiska, kar bo povzročilo pri določenih frekvencah znatno oslabitev signala, spet pri drugih pa se signal lahko ojači. Če povzamemo, brez truda v avtomobilu ne moremo doseči niti tako enostavne zvočniške konfiguracije kot je "infinite baffle".
Problemov pa še vedno ni konec. Tovarniško predvidene lokacije za vgradnjo zvočnikov in smer, v katero bo zvočnik poravnan ali nagnjen, so v veliki večini primerov bolj podrejene prihranku prostora kot pa dobremu zvoku. Zvočniki, vgrajeni v vrata, so ponavadi usmerjeni naravnost, torej igrajo v smeri sredinskega grebena ali pod kotom 90 stopinj na poslušalca. Zvočniki, vgrajeni v armaturno ploščo, so ponavadi usmerjeni naravnost v vetrobransko steklo, prav tako zvočniki, vgrajeni v zadnjo polico. Steklo pa služi v tem primeru kot razpršilec zvočnih valov, tako da kot rezultat dobimo razmazan in neusmerjen zvok. Najuspešnejši način za izogib tem oviram je vsekakor izdelava primernih panelov, ki omogočajo, da so predvsem visokotonski pa tudi srednjetonski zvočniki vgrajeni in obrnjeni v smeri, ki je všeč poslušalcu. Z izdelavo takih panelov (kick-paneli, vrata, A-stebriček) lahko dosežemo linearnejši in mehkejši frekvenčni prehod med zvočniki pa tudi širšo in natančnejšo zvočno sliko. Je pa seveda tudi mnogo faktorjev, ki jih je treba upoštevati pri izgradnji takega panela (naj bo lesen ali iz poliestra), da bo izdelan zvenel lepo in ne bo motil normalne uporabe avtomobila.
Da bi nam primerno delovno okolje zvočnika povzročalo kar najmanj preglavic, bi bilo idealno:
* nanesti zvočno izolacijo na pločevino vrat, za zmanjšanje vibriranja in napihovanja;
* uporabiti poliester, les, silikon ipd. za zatesnitev vseh lukenj in špranj (nikar ne zapirajte drenažnih lukenj v dnu avtomobilskih vrat!),
* vgraditi vse bas zvočnike v lesene panele, da imajo trdnejšo podlago;
* uporabiti tesnilo za zvočnike med zvočniško enoto in ohišjem;
* tudi v samih zvočniških škatlah / omaricah dodati absorpcijski material za zmanjšanje odmevov;
* izogibati se lokacijam za montažo zvočnikov, ki so usmerjene naravnost v steklo ali drugo ravno odbojno površino;
* s testiranjem priti do najboljših možnih položajev zvočnikov za doseganje kar najboljšega zvoka.
5. Vibracije in resonance
Avtomobil je sestavljen iz varjene kovinske kletke, delno obdane s steklom in iz stotin premičnih delov, ki so nameščeni zelo blizu drug drugemu. Poglejmo sprednja vrata, v katera so ponavadi vgrajeni zvočniki. Oklop predstavlja precej tanka in upogljiva pločevina, mehanizem za zaklepanje vrat z ključavnico in vzvodi, ki morajo ostati gibljivi, okensko steklo in mehanizem za dviganje in spuščanje le-tega, notranja obloga vrat (ponavadi iz fleksibilne plastične mase), na katero je dodatno privitih ali prilepljenih še več odlagalnih poličk, bočno vzvratno ogledalo z vzvodi za nastavljanje in še vsi kabli razpeljani po vratih, ki so bolj ali manj fiksno pritrjeni na notranjo stran vrat. Rezultat ne more biti nič drugega kot nočna mora polna brenčanja, donenja, ropotanja, vibriranja in resonanc, ki nikakor ne pripomorejo h kvaliteti reprodukcije glasbe.
Če imate radi glasbo, še posebej base, v avtomobilu glasno boste prej ali slej naleteli na take vrste težave. Običajno se vibracije in s tem povezano šklepetanje pojavljajo na eni ali več od sledečih lokacij: sprednja vrata, zadnja polica in pokrov prtljažnika. Vzrok temu je, da so ti deli avtomobila najbližji vgrajenim zvočnikom, ali pa celo služijo kot zvočniške škatle ali podlago, v katero se zvočnik vgradi.
Šklepetanje in ostali neželeni z vibracijami povezan ropot se ponavadi pojavi zaradi vibracij premikajočega dela, ki udarja ob karkoli je tisto, kar ga zadržuje (npr. zapiralni mehanizem prtljažnika ali vrat, mehanizem za zapiranje okna) ali zaradi vibracij dveh povezanih fiksnih delov (npr. notranja obloga vrat in notranja stena vrat, tretja zavorna luč in zadnja polica). Če pomislimo, kako je avto sestavljen, ugotovimo, da je dobesedno stotine potencialnih izvorov neželenih vibracij.
Težava ali pa mogoče izziv je v tem, da ima velika večina pristašev avtoakustike omejen proračun in tudi, da si ne more privoščiti, da bi ostali brez avta za kakšen teden ali dva, da bi lahko nanesli zvočno izolacijo na vse notranje površine avtomobila. Če ni časa/denarja za takšno celotno obdelavo avtomobila, se lahko zadovoljimo tudi z zvočno izolacijo tistih delov, ki najbolj vibrirajo in jih na ta način vsaj utišamo, če že ne moremo odpraviti motečih zvokov. Za ta postopek pa je treba imeti čas in voljo, da s preizkušanjem pridemo do zadovoljivih rezultatov. Kruta realnost je, da ne bo noben avto popolnoma tih (pod tem razumimo odsotnost šklepetanja in drugih nadležnih vibracij), ko je glasba glasna, z ustrezno obdelavo pa je možno nivo tega hrupa precej znižati.
Treba pa je tudi upoštevati, da je treba pri nadgradnji sistema nadgraditi tudi "delovno okolje". Zavedati se je treba, da se morajo gibljivi deli (npr. vrata na tečajih, okensko steklo, pokrov prtljažnika) še vedno premikati in da jih bo mogoče treba kdaj razstaviti, kar predstavlja dodatno omejitev pri zvočni izolaciji in fiksiranju delov v avtomobilu.
Da bi imeli kar najmanj težav z vibracijami in resonancami v avtomobilu, bi bilo idealno:
* Uporabiti ustrezne premaze/spreje/bitumenske plošče za zvočno izolacijo;
* Pazljivo prisluhniti notranjosti avtomobila, da ugotovimo kateri deli vibrirajo;
* Med vibrirajoče dele vstaviti peno ali drug izolacijski material;
* Povečati težo premičnim delom, ki ropotajo, ne da jim s tem omejimo funkcionalnost;
* Posvetiti se tudi kablom, stikalom ročajem in drugim delom, ki bi lahko bili izvor ropota;
* Pri uporabi izolacijskih plošč le-te dobro prilepiti, da s časom ne odpadejo.
6. Prostorska omejitev
V avtomobilu imamo na razpolago zelo omejen prostor. Če pomislimo, da moramo vanj spraviti sebe, sopotnike, prtljago in vse kar je povezano z zvočnim sistemom lahko hitro pride do gneče. Še najmanjši problem predstavlja sam avtoradio. Tega lepo namestimo v tovarniško predvideni prostor, kjer nikogar ne ovira. Tudi zvočniške enote lahko vgradimo v tovarniško predvidena mesta, če nimamo posebnih zahtev. Ko pa pridemo do subwooferjev, ojačevalcev, kretnic, kondenzatorjev, po možnosti še kakšnega equalizerja pa nimamo več tovarniško predvidenih mest za vgradnjo in smo prepuščeni samim sebi in lastni iznajdljivosti. Če pomislimo, bi se najbolj logična izbira za vso to "kramo" zdel prtljažni prostor, saj ne bo ovirala nobenega od potnikov.
Prtljažnik je res dobra izbira za vgradnjo ojačevalcev, subwooferjev v njihovih škatlah in ostale opreme in ni problem porabiti polovico ali pa tri četrtine prtljažnega prostora za lepo vgradnjo. To pa je seveda res samo dokler ni potrebno prevažati v avtomobilu tudi kakšne življenjske sopotnice/sopotnika, otroka ali dveh in vse pripadajoče prtljage; ali pa tudi kakšne opreme za športne aktivnosti. Seveda so največji porabniki prtljažnega prostora subwooferji s svojimi škatlami in največ prostora bi pridobili s tem, da v avtomobilu ne bi imeli vgrajenih. Kot pravi navdušenci se jim seveda ne bomo mogli niti hoteli odpovedati. Da bi pa le lahko pridobili nekaj prostora je potrebno malo eksperimentirati z obliko in velikostjo škatle v katero je subwoofer vgrajen, seveda vse v mejah, ki jih podajajo podatki zvočne enote. Naslednji na spisku so ojačevalci. Le-ti se lahko hudo segrejejo, zato potrebujejo okrog sebe dovolj prostora, da se lahko ohladijo z okoliškim zrakom. Če pa prostora ne moremo zagotoviti pa je pametno razmisliti o kakšnem ventilatorskem sistemu, ki bo prisilil zrak v cirkuliranje okrog hladilnih reber ojačevalcev.
Če pa imamo v avtomobilu resen sistem, z vgrajenimi equalizerjem, za katerega smo porabili ure in ure, da smo ga pravilno nastavili glede na akustične značilnosti avtomobila, pa je zadnja stvar, ki jo želimo, da nam npr. vrečka z nakupljenimi živili odložena v prtljažnik premakne drsnike. Na udaru so lahko tudi varovalke, če imamo napajalni distribucijski blok vgrajen v prtljažniku.
V primeru, da bi se odločili, da pa tudi tovarniško zagotovljena vgradna mesta za sprednje zvočnike niso dovolj dobra in bi si naredili na vrata lepe panele, v katerih so zvočniki vgrajeni pod kotom na poslušalca pa je tudi nekaj faktorjev, ki jih je potrebno upoštevati. Npr. da ne bodo zvočniki takoj poplavljeni, če bomo morali vrata odpreti na dežju, pa tudi, da se ne bo zgodilo, da bi lahko spremljevalka po nerodnosti zapičila visoko peto svojih čevljev v zvočniško membrano, med nameščanjem v avtomobil.
Seveda pa se da z nekaj volje, truda, potrpljenja in domišljije vse navedeno ne samo "pospraviti", ampak lahko dosežemo, da naš sistem deluje tudi vizualno zelo atraktivno. Pri celotni vgradnji sistema pa je treba skleniti najugodnejši kompromis med zaščito posameznih komponent, udobjem potnikov in vgradnjo, ki bo zvenela kar najbolje.
Da bi se težavam, ki jih predstavlja omejen prostor znotraj avtomobila predstavlja kar najbolj izognili bi bilo dobro:
* Če potrebujemo veliko prostora in želimo velik sistem, nabaviti ustrezno velik avto;
* Ko delamo panele za zvočnike, zagotoviti trdnost in za potnike kar najmanj motečo obliko;
* Izbrati subwooferske zvočne enote namenjene za majhne volumne škatel;
* Komponente montirati raje ne stene prtljažnega prostora kot na tla;
* Uporabiti prostor namenjen rezervni gumi tudi za vgradnjo ojačevalcev ali kot škatlo za subwoofer;
* Montirati ojačevalce / napajalne razdelilne bloke z varovalkami pod sedeže, kjer ne bodo zasedali koristnega prostora;
* Zagotoviti hlajenje z ventilatorji, če so ojačevalci montirani na tesen prostor.
7. Vibracije med normalno uporabo avtomobila
Že pred časom smo obdelali tematiko hrupa, ki je prisoten v avtomobilu zaradi sestave le tega. Tokrat pa so na vrsti hrup in motnje, ki se pojavljajo zaradi prvotnega smisla avtomobila – to je vožnje, oziroma z njo povezanih vibracij in podobnih nevšečnosti.
Najbolj nadležen, a k sreči z razvojem tehnologije vedno manj prisoten pojav, je preskakovanje CD-jev, zaradi nenadnih sunkov, če zapeljemo v kakšno luknjo ali udarno jamo. Ta pojav je lahko bolj prisoten pri avtomobilih s športnim vzmetenjem in avtomobilih z nizko presečnimi pnevmatikami, saj se pri takih prenese več vibracij s ceste na karoserijo. Medtem ko so novejši avtoradii s CD predvajalniki že tako rekoč imuni na preskakovanje, pa neprestane vibracije lahko vplivajo tudi na drugo opremo in kaj lahko se zgodi, da se predvsem pri poceni opremi razrahlja kakšen kontakt, kar lahko privede do okvar. Zaradi tega se dolgoročno gledano vsekakor bolj splača investirati v kvalitetnejše komponente, ki nas bodo brez okvar osrečevale dalj časa.
Upoštevati moramo tudi ne tako majhno (na žalost) verjetnost, da bomo prej ali slej vpleteni v prometno nesrečo. Če se nam npr. nekdo na semaforjih zaleti od zadaj je to lahko pogubno tudi za vse komponente, ki smo jih tako pazljivo izbirali in potem še bolj pazljivo vgradili v prtljažnik. Ne smemo pozabiti niti na kable in povezave med kabli in komponentami. Ali je kakšna možnost, da se zaradi vibracij povezave razrahljajo? Ali celo kakšen kabel preščipne? Ali so paneli v sprednjih vratih dovolj dobro narejeni in pritrjeni, da se lahko soočajo s pretresi zaradi zapiranja vrat in to večkrat dnevno več let? Glede na vse našteto lahko ugotovimo, da ni pomembno samo vgraditi vseh komponent ampak je enako pomembno tudi, da je vgradnja kvalitetna in dobro načrtovana.
Da bi se težavam, ki jih predstavljajo vibracije in druge motnje povezane z uporabo avtomobila kar najbolj izognili, bi bilo dobro:
* nabaviti avtoradio, ki dobro prenaša vsakodnevne pretrese skozi dolgo obdobje;
* avtoradio trdno vgraditi, da ne bo vibriral še bolj kot je potrebno;
* na avtomobil ne vgrajevati športnega vzmetenja in nizkoprofilnih gum (potem pa svizec zavije…Smile );
* za komponente po možnosti zagotoviti dodatno blaženje tresljajev;
* velike in težke dele opreme (npr. škatle subwooferjev) trdno pritrditi na šasijo avtomobila;
* pri vgradnji komponent za vse dodati nekaj "manevrskega prostora";
* primerno močno pritrditi vse spoje napajalnih in drugih kablov s karoserijo in komponentami;
* periodično preveriti trdnost povezav in vgradnje celotnega sistema v avtomobilu.
8. Odbojne in vpojne površine
Zamislimo si snemalni studio. Prav gotovo stene ne bodo ravne, ampak obložene z absorpcijskimi materiali (npr. piramidasta pena, težke zavese…). Ti materiali so namenjeni preprečevanju odmeva in odboja zvoka. S tem dosežemo, da bo izvor zvoka, pa naj bo to vokal ali pa instrument zvenel lepo usmerjeno in definirano, brez, da bi bilo čutiti vpliv prostora v katerem se nahaja. V avtomobilu pa je povsem druga zgodba. Poglejmo s kakšnimi materiali se srečamo v notranjosti. Imamo (po možnosti udobne in oprijemljive, kar jim definira obliko polno krivin) sedeže z prevleko iz blaga ali usnja, armaturno ploščo razgibanih oblik iz plastike, obloge vrat, ki so precej ravne iz umetne mase z oblogo iz blaga in stekla dokaj ravnih oblik. Ne smemo pa pozabiti tudi na vpliv potnikov. Seštevek vsega navedenega je zelo klavrno akustično okolje, ki deloma vpija, deloma pa odbija zvočne valove v najrazličnejše smeri.
Površine, ki vpijajo zvok so seveda koristne, saj vpijajo zvočne valove in pustijo naše zvočnike kot edini izvor zvoka. Zato smo lahko zadovoljni, če imamo kar največ površin v notranjosti avtomobila pokritih z blagom, saj je to še najboljši približek zvočne izolacije, ki jo lahko najdemo v snemalnih studiih. Težave pa nam bojo povzročale površine, ki zvok odbijajo in v avtomobilu je najhujši primerek steklo. Za boljšo predstavo kakšen problem steklo predstavlja, se moramo samo spomniti koliko ga je v avtomobilu. Steklo dela zmešnjavo predvsem v območju srednjih, najbolj pa v območju visokih tonov. Če bomo vgradili visokotonski ali srednjetonski zvočnik tako, da bo usmerjen v steklo (kot se lahko zgodi pri vgradnji visokotonskih zvočnikov v za njih predvidene lokacije v armaturni plošči), se bo zgodilo dvoje: visoki toni bodo zveneli prekomerno agresivno, instrumenti, katerih zvok pa te zvočne enote predvajajo pa bojo dali vtis, kot da izvirajo iz zvočnika samega, kot tudi iz stekla. Za nas pa bo to pomenilo, da bomo slišali te instrumente igrati iz podvojenih ali še bolj "namnoženih" virov, ki pa ne bodo nič drugega kot odmev ali odboj originalnega zvoka. Kot odbojne površine delujejo tudi ravne ploskve na armaturni plošči ali plastične obloge na vratih. Seštevek vsega je glasba, ki je razpršena po prostoru in brez razpoznavnega staga. Taka mešanica odbojnih in vpojnih površin je tudi glavni razlog, da se zvok avdio sistema v avtomobilu skoraj ne more primerjati z zvokom v sobi.
Težavam pa še vedno ni konec. Četudi bi nam uspelo nekako narediti vse površine znotraj avtomobila vpojne za zvok (kar bi v vsakem primeru pomenilo težave pri tehničnem pregledu avtomobila, saj tam ne marajo stekel polepljenih s kakšno piramidasto peno ali ovčjo volno), se še vedno ne bi mogli rešiti odmeva in zvena, ki ju lahko slišimo v avtomobilu. Za ilustracijo tega lahko poskusimo sledeče: avtomobil parkirajmo na kar najtišjem mestu, ugasnimo motor, izklopimo avdio sistem, zaprimo vsa okna in vrata. Ko smo dosegli najboljši približek popolni tišini plosknimo z dlanmi in pazljivo poslušajmo. Izurjeno uho ne bo moglo prezreti nekakšnega zvena, po vsakem plosku. To kar slišimo je resonanca in odmev pločevinaste školjke avtomobila, kar niti ni presenetljivo, če vzamemo v obzir, da to dejansko vsak avto je. K sreči se temu zvenu/odmevu lahko v veliki meri izognemo z zvočno izolacijo vrat in drugih sestavnih delov avtomobila (o tej temi smo nekaj napisali že v petem delu tega vodnika).
Zdaj pa si samo poskusimo zamisliti še to, da se bodo vsi akustični problemi pojavili naenkrat, seveda medtem, ko poskušamo poslušati svoj priljubljen komad. Za kritičnega poslušalca bo vpliv vsega naštetega na zvok precej frustrirajoč, zato je pomembno, da že pri načrtovanju sistema upoštevamo kar največ motečih dejavnikov in jih poskušamo izločiti ali pa vsaj omiliti v največji meri.
Da bi se težavam, ki jih predstavljajo odbojne in vpojne površine v avtomobilu kar najbolje izognili, bi bilo dobro:
* S pomočjo testnih tonov identificirati odbojne površine in jih po možnosti izničiti;
* Če je možno, odbojne površine v bližini zvočnikov prekriti z blagom;
* Vgraditi zvočnike tako, da so usmerjeni stran od stekla in drugih trdnih površin;
* Nanesti zvočno izolacijo na kar največ notranje površine avtomobila, da zmanjšamo zven karoserije;
* Posebno skrb posvetiti lokaciji in usmerjenosti visokotonskih zvočnikov;
* Izogniti se vgradnji zvočnikov na mesta, od koder igrajo direktno v smeri stekla;
* Ko sistem vgrajujemo, upoštevati tudi vpliv potnikov na frekvenčni odziv sistema.
9. Različna oddaljenost zvočnikov in akustične nepravilnosti
Avdio navdušenci vedo, da je položaj poslušalca glede na izvor zvoka (zvočnike) bistvenega pomena za zaznavanje zvočne slike in uživanja v najbolj realnem zvoku. Idealen položaj je na sredini med zvočnikoma, in sicer tako, da poslušalec z zvočnikoma tvori enakostranični trikotnik. V tem primeru slišimo zvok res tako kot je bilo namenjeno, zvočna slika pa se razprostira enakomerno na levo in desno. Kot je lahko vsakdo že ugotovil, je situacija v avtomobilu daleč od idealne. Tako voznik kot tudi sovoznik sta vsak zelo blizu enemu zvočniku in precej oddaljena od drugega zvočnika. Položaj sedežev v avtomobilu pa je tudi tak, da niti približno ne omogoča, da bi poslušalec z zvočnikoma tvoril enakostranični trikotnik. Kar se tiče položaja za poslušanje, je na najboljšem sopotnik na zadnjem sredinskem sedežu, no vsaj naj bi bil, če ne bi bilo med njim in zvočniki voznika in sovoznika ter sprednjih sedežev.
Skratka, položaj za poslušanje je za voznika precej neugoden. In zakaj je temu tako?
Poglejmo, kaj pomeni voznikov sedež za poslušanje glasbe. Kot prvo, odločilno vpliva na zvočno sliko. Če vzamemo za primer koncert, bi bil idealen sedež točno v sredini prve vrste. Oder bi predstavljala naša armaturna plošča, sredina pa bi bila nekje nad sredinskimi zračniki. Gledano s tega stališča bi voznikov sedež predstavljal na koncertu ali kino predstavi skrajno levi sedež v prvi vrsti, vsi pa želimo slišati zvok kar najbolj pravilen, zato bi si želeli sedež v sredini. A to je le psihološki vidik poslušanja glasbe v avtomobilu. S fizikalnega stališča gledano pa pomeni takšen položaj voznikovega (pa tudi sovoznikovega) sedeža dvoje:
1. zvok iz levega zvočnika bo do ušes prispel prej/pozneje kot zvok iz desnega zvočnika;
2. rekvenčni odziv z vsake strani je drugačen (z ene strani zaznamo določene frekvence glasneje ali tišje kot z druge).
Dodatno k temu pa moramo upoštevati tudi vpliv, ki ga ima na zvok fizična oddaljenost visokotonskega od srednjetonskega zvočnika. Če je razlika v oddaljenosti med srednjetoncem in visokotoncem glede na naša ušesa prevelika, lahko privede do tega, da slišimo ločena izvora srednjih in visokih tonov. Glede na to, da želimo doseči homogeno zvočno sliko, je ločitev izvorov nezaželena. Pri predvajanju glasbe bi ta ločenost izvorov pomenila, da bomo npr. človeški glas, ki pokriva velik del povprečnemu človeškemu ušesu slišnega frekvenčnega spektra, slišali, kot da prihaja od vsepovsod, namesto da bi bil položaj pevca na "odru" jasno definiran.
Ker poslušalec v avtomobilu (pa naj bo to voznik ali sovoznik) sedi bližje enemu zvočniku, kot pa drugemu, zvok iz bližjega pripotuje do njega prej kot zvok iz daljnega. Človeški možgani pa uporabljajo timing zvoka kot pomoč pri ugotavljanju izvora le-tega. Sedež, ki ni v "središču" pa vpliva ravno na timing zvoka (zvočni valovi iz bližjega zvočnika, do ušesa prispejo prej kot pa zvočni valovi iz daljnega zvočnika) in s tem povzroči odmik zvočne slike od idealne. V splošnem to pomeni, da se zvočna slika pomakne proti poslušalčevi strani armaturne plošče, s tem pa se izgubi predvsem definicija sredine zvočne slike.
Razen te razlike v oddaljenosti levega in desnega zvočnika pa moramo upoštevati tudi, da se mora zvok iz posameznega zvočnika prebiti mimo mnogih ovir, preden prispe do cilja – poslušalčevega ušesa. Take ovire predstavljajo npr. volanski obroč, sredinski greben, sopotnikov sedež, sopotnik sam, pa tudi različni odbojni in absorpcijski materiali, na katere zvočno valovanje naleti na poti do "cilja". Zaradi tega lahko pride tudi do razlike v zvoku med dvema zvočnikoma, ki predvajata popolnoma enak program. Če se igramo z "balance" gumbom na avtoradiu in spreminjamo glasnost, lahko opazimo, kako se zvok ne samo stiša, ampak do določene mere tudi premika levo oz. desno. Do tega pojava pa pride tudi zaradi različnega okolja, v katerem se nahaja zvočnik (oziroma zaradi vseh "ovir", ki so zvoku na poti do poslušalca). Pride torej do tega, da bodo določene frekvence bolj izrazito prihajale z leve strani, druge pa z desne, pač odvisno od zvočnikovega okolja. Seveda pa tudi ta pojav ni dobrodošel, če želimo doseči verno kvaliteto predvajanja in zvočno sliko.
Da bi se težavam, ki jih povzročaja različna oddaljenost zvočnikov od poslušalca in druge akustične nepravilnosti, kar najbolj izognili, bi bilo dobro:
• sprednji sedež pomakniti čimbolj nazaj (v okviru normalnega upravljanja z vozilom), da je razdalja do zvočnikov kar največja;
• sprednje zvočnike vgraditi kar najdlje od poslušalca (nizko spredaj v vratih ali v kick-panelih);
• zvočnike vgraditi pod kotom navzgor proti sredini vozila (npr. v smeri vzvratnega ogledala);
• uporabiti zvočniške sisteme s široko razpršitvijo zvoka;
• vgraditi visokotonec/srednje-nizkotonec kar najbliže skupaj ali na enakih oddaljenostih od poslušalčevih ušes;
• uporabiti izenačevalec zvoka (equalizer) za izenačevanje frekvenčnih odzivov zvočnikov;
• z uporabo stereo equalizerja postaviti vsako frekvenčno območje na pravo mesto v zvočni sliki;
• uporabiti procesor časovnega zamika za izenačitev časa "prispetja" zvoka do poslušalca;
• poskusiti z uporabo sredinskega zvočnika.
10. Tatvine in varnost
Na žalost je tako, da je dandanašnji na ulicah mnogo takih ljudi, ki so pripravljeni razbiti okno avtomobila in raztrgati narazen pol armaturne plošče, da bi lahko ukradli malo boljši avtoradio, s katerim si potem financirajo svoj vsakodnevni odmerek mamil. Še bolj žalostno pa je to, da je na svetu očitno tudi dovolj "potrošnikov", ki so pripravljeni te ukradene avtoradie ali ojačevalce ali karkoli že je kupiti. Kvalitetna avtoakustika ni poceni in cene se merijo v stotisočih tolarjev. Vgradnja teh komponent in vse nastavitve, da pridemo do njihovega pravega potenciala, traja ne samo dneve, ampak tudi tedne oziroma mesece. Odvzeto pa nam je vse to v minutah ali celo sekundah. To dejstvo spravlja avtoakustične navdušence pod konstanten stres, saj nikoli ne veš, kdaj boš avto parkiral, ko boš prišel nazaj, pa našel razbito steklo in zevajočo luknjo v armaturni plošči ali prtljažniku.
V vsakem večjem kraju so znani prostori, kjer enostavno ne smeš parkirati avtomobila, če nočeš ostati brez dragocene opreme. So pa tudi omejitve, ki se jih je potrebno držati pri vgradnji te opreme, če nočemo privlačiti željnih pogledov raznih škodoželjnežev. Vgradnja alarma je dobra ideja, ampak na žalost je tako, da imajo tatovi še boljše ideje, kako alarmne naprave onesposobiti. Če pa je alarmna naprava onesposobljena, pa ima lopov ves mir, ki ga potrebuje, da pokrade, kar si je zamislil. Še eno žalostno dejstvo pa je, da je tudi zelo majhna verjetnost, da bo morebitni mimoidoči reagiral, če bo nekdo šaril po avtomobilu. Slabost je tudi v sami zgradbi avtomobilov, saj je v določene otročje lahko vdreti, iz nekaterih pa je tudi možno v nekaj sekundah izvleči avtoradio ali zadnjo polico z zvočniki. S finančnega vidika je treba upoštevati tudi to, da je nujno potrebna sklenitev kasko zavarovanja in doplačil, če hočemo imeti akustiko v avtomobilu zavarovano, ponekod pa tega rizika kraje ni niti mogoče zavarovati. Sedaj pa vse to povežimo s strahom, s katerim vsak večer zaklenemo avto, v katerem imamo dragoceno avdio opremo, še sploh, če so nam jo že kdaj ukradli. V takem primeru se lahko hitro poistovetimo s tistimi, ki govorijo o sekanju rok tatovom,in o raznih baseball kijih in 10.000 voltih napetosti v povezavi z avtomobilom.
Da bi se nevarnosti kraje kar najbolj izognili ali jo vsaj omilili, bi bilo dobro:
• pri zavarovalnici ustrezno zavarovati avtomobil in avtoakustiko;
• profesionalno vgraditi alarm in označiti vozilo (nalepke, na katerih je naveden proizvajalec alarma, so slaba rešitev, saj vlomilcu olajšajo delo, če ve, s katerim alarmom ima opraviti);
• dodatno alarm razširiti na javljanje po GSM aparatu in/ali sledenje, da lahko avto nadzorujemo, tudi če nismo v neposredni bližini;
• uporabiti dodatne imobilizatorje in blokade, ki otežijo krajo celotnega avtomobila;
• ne polepiti celega avtomobila z nalepkami proizvajalcev akustične opreme, ki je vgrajena;
• vgraditi več alarmnih siren z neodvisnim napajanjem na različnih lokacijah v avtomobilu;
• kar najglasnejše sirene vgraditi tudi v potniško kabino, da je sedenje v avtomobilu kar najbolj neugodno;
• pritrditi večje komponente (npr. sub-wooferje in ojačevalce) trdno na karoserijo na nestandardne načine;
• pri montaži uporabiti vijake z različnimi glavami, da otežimo in upočasnimo odstranitev;
• skriti in vgraditi na težko dostopna mesta vse komponente, za katere ni nujno, da so vidne;
• vgravirati znake in serijske številke na več mest na komponentah za lažjo prepoznavnost;
• utišati glasbo že precej, preden prispemo do cilja;
• izogibati se slabo osvetljenih parkirišč v raznih nakupovalnih centrih, železniških postajah in drugih nezavarovanih lokacijah;
• parkirati ob kar najbolj obljudenih ulicah, ki naj bodo dobro osvetljene;
• paziti na "opazovalce" pri odpiranju vrat ali pokrova prtljažnika, ko se razkrijejo avtoakustične komponente;
• na tekmovanjih in slikah, ki so objavljene na internetu, zakriti registrske tablice in druge edinstvene značilnosti avtomobila;
• če je bilo kaj ukradeno, obvezno obvestiti policijo in morebitne znance iz "lokalnega podzemlja".
11. Vročina in vlaga
Za elektronske naprave sta najhujši sovražnik vlaga in visoke temperature. Tako vročine kot vlage pa je v avtomobilu večji del leta več kot dovolj. Vlaga lahko povzroči korozijo na spojih, v vezjih pa lahko privede tudi do kratkih stikov. Lahko se vpije v zvočniške membrane in jih zmehča in oteži, s tem pa uniči zvočnik. Vlaga lahko povzroči tudi kondenz na leči CD predvajalnika, kar onemogoči predvajanje, dokler se kondenz ne posuši. Vročina pa negativno vpliva na elektronske naprave, kot npr. ojačevalec in povzroči, da se toplotna zaščita vklopi prej, kot bi se sicer (včasih je edina rešitev prisilno hlajenje kot npr. z ventilatorji), izsuši zvočnike in vpetje, pa tudi razpoke na instalacijah (npr. na poliestrskih panelih), do katerih pride zaradi raztezanja in krčenja materiala.
Ojačevalec, ki je montiran v prtljažniku in popolnoma zaščiten pred direktnim vplivom sonca, bo imel na povprečni poletni dan, ko je avto parkiran na soncu, okrog 50° C, in to še preden ga sploh vklopimo. Dodatno moramo vedeti, da je prtljažnik avtomobila ponavadi njegov najhladnejši del na tak dan.
Poglejmo še, kaj morajo prestajati zvočniki, vgrajeni v sprednja vrata. Izpostavljeni so namreč vlagi, in to na način, na katerega sploh ne pomislimo. Ko so vrata avtomobila zaprta in steklo popolnoma dvignjeno, se med deževjem voda steka po steklu do tesnil na stičišču stekla in pločevine. Od tu se po vodilih stekla steka navzdol po notranjosti vrat, dokler na koncu z vodila kaplja na spodnjo stran vrat, kjer se nabira v majhne lužice. Te lužice potem odtekajo skozi drenažne luknje na spodnji strani vrat (seveda če nismo bili toliko nespametni in "temeljiti", da smo jih pri zvočni izolaciji vrat zatesnili). Še preden pa uspe po koncu dežja vodi popolnoma odteči, se v pločevino vrat upre sonce in povzroči izparevanje vode, tako da so zvočniki dejansko v neke vrste parni kopeli. Ta vlaga, ki je v zraku, se potem veže na zvočniške membrane in na zvočno izolacijo.
Na drugi strani pa imamo zimski mraz, ki povzroči izgubo fleksibilnosti zvočniških vpetij in s tem spremeni njihovo odzivnost, dokler ne dosežejo delovne temperature.
Da bi se težavam, ki jih povzročata vročina in vlaga kar najbolj izognili, bi bilo dobro:
• avtomobil parkirati v garaži ali v senci;
• za pomoč hlajenju ojačevalcev vgraditi ventilator(je);
• pustiti dovolj prostora okrog hladilnih reber ojačevalcev, da omogočimo kroženje zraka;
• paziti, da uporabljamo zvočniške enote, ki imajo membrane odporne na vlago;
• zaščititi zvočnike pred direktnim sončnim sijem z zvočno prepustnimi tkaninami;
• poskrbeti, da drenažne luknje v vratih niso zamašene;
• narediti "nadstrešek" nad zgornjo stranjo zvočnika, vgrajenega v vratih, za zaščito pred kapljajočo vodo.
vir: http://www.mobisux.com
Give a man a fish, he'll be fed for a day.
Teach a man to fish and he'll drown himself.
Teach a man to fish and he'll drown himself.
Vredno ogleda ...
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
|---|---|---|---|
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
| » | Avtoakustika (strani: 1 2 3 4 5 )Oddelek: Kaj kupiti | 35743 (8545) | darck |
| » | ojačevalec za v avtoOddelek: Loža | 3016 (2516) | Joseph033 |
| » | [Avtoakustika] Soliden zvok v avtu. Kako se lotiti?Oddelek: Kaj kupiti | 10099 (9512) | sirotka |
| » | avto ozvočenje in nadležen zvokOddelek: Elektrotehnika in elektronika | 4864 (4711) | stromar |