Današnja mladina

Kdo pa mladino bolj pozna, 70 letni bivši partijci, ali "najstniki"

V Men's Health-u je en dober članek z nasveti. Zatem pa še imaste z vprašalnikom, če boste dober oče. Priporočam branje

Nasveti za starševstvo in pravilno vzgojo iz takšnih revij so prav toliko vredni, kot nasveti za zaljubljene v Pil-u.
Največkrat je učenje staševstva s posnemanjem svojih staršev oz. odpravljanje njihovih napak in učenje na lastnih napakah, a to je največkrat prepozno.
Upam, da se nisem preveč malomarno izrazil.

Drugače pa Thomas, kje je po tvojem mnenju meja med mladimi (otroci) in odraslimi? Znaš to mejo fiksno zastavit? Da bomo vedeli koliko "šmrkavcev" je tukaj.

Vidiš, in bomo tud ostali -> vse tja do krtekove deželice ...

Glejte, če mislite razpredat o tem "problemu" kakor stare ome, bomo prestavli temo v Ložo. Po eni strani ima Thomas prav. Saj kot pravi pregovor smo vsi otroci do smrti. Ampak to sploh ni debata te teme niti me ne zanima. Tako da back on topic.

Po drugi strani pa se ločijo odrasli od otrokov po pameti in modrosti. In z leti zrasteš in postaneš pametnejši in modrejši. To je relativno (tak da ne boste se spet kam piknili ko ni treba).

Največkrat je učenje staševstva s posnemanjem svojih staršev oz. odpravljanje njihovih napak in učenje na lastnih napakah, a to je največkrat prepozno.

Lahko bi se skoraj strinjal. Pa se ne bom. Le delno. A misliš da branje nič ne pomaga? Zakaj pa imamo toliko knjig o vzgoji in še čem drugim? Spet drugi problem ali bos posnemal svoje starše ali katere druge. Kaj je zate dobro "za tvojega otroka" , kateri nasveti, etc. Čisto odvisno od posameznika (para).

Ja, jasno ampak imel sem bolj v mislih, kaj zdaj ucenci in dijaki upajo povedati uciteljem in profesorjem.

To je zelo res. Koliko zaupajo komu? Staršem ali profesorjem? Bolj ali manj? Kdo jim je manj "bolečin" prizadal. Otrok se bo nekomu sčasoma le zaupal. Kaj pa če se prijateljem? Nekdo mi je dejal, da se ljudje "sučemo" v krogih družbe/družimo z istimi kot smo mi. Ampak to je spet relativno. Delno res pa je. In tako bo otrok , kjer je njegova družba drogirana, alkoholizirana ali nasilna , se njim zaupal. In tako bo spet v takšni družbi, ker bodo mu oni rekli da je to tako in tako. Začaran krog jaz rečem. Ali pa ni? Kako ga zlomiti? Kaj mora otrok narediti (mogoče nekdo drug, ki bi mu rad pomagal) da bo začel zahajati v boljšo družbo? Da bo ugotovil, da se mora do neke mere spremeniti?

> ne met otrok, dokler ...

Kot je reku Hubert Požarnik: "Ko se rojevajo samo zaželeni [itd. ... ] otroci, se jih rojeva dokaj malo".

To je sistem tko naštiman, da stvari niso idealne. Čakanje na idealne razmere, jih često naredi samo še slabše.

Eh, Jure, problem je v tem, da ti potem vsak, ki mu kaj takega omeniš, takoj sikne nazaj: "Kva vš ti men guvoru kva vm jest delu s svojmu frocom pa kdaj mam lohk froce! Jest že vem, kva je za mojga dobr!" In glede na to, da je proporec nezaželeih precejšenj, nekako ne vem, kako bi se dalo starše nezaželenih otrok prepričati, naj jih vzgajajo, saj tega že in the first place niso hoteli.
Potem se pa pojavi še problem, ko se starši po eni strani hodijo v šolo dret na učitelja, če je le-ta njihovega dragocenega potomca samo malo postrani pogledal, ko pa taistega potomca domov pripelje policija zaradi kakšne kraje, dorg, nasilja ali vandalizma, se pa glasno jočejo: "V šoli bi ga morali vzgajat, mi za to nimamo časa!"

Še moj malenkostni dodatek k temu thread-u, ker opažam, da o tem ni blo govora pa se mi zdi, da je vredno omembe:

Veliko otrok, ki so danes bodisi osnovnošolniki/srednješolniki, ki se jih ne da kontrolirat in/ali "razgrajači", ki so "označeni" z izjavami s strani učiteljev/vzgojiteljev ali pa staršev/dedkov/babic v stilu:

"Vaš bi se pa samo pretepal!"
"Vaš otrok ne sledi pouku in samo moti ostale!"
"Vaš otrok sploh nima delovnih navad!"
"Vaš otrok je nevzgojen!"
"Naš otrok pa sploh ne more bit pri miru!"
"Zanima ga sam tist kar on hoče!"
"10x mu rečem naj nardi eno stvar, on pa kr neki po svoje!"
"Edino slaba družba ga zanima!"
"Zajebava me v glavo!"

itd itd itd ...

Obstaja nekaj čemur se reče hiperaktivnost s pomanjkanjem pozornosti in koncentracije. Vzrokov je več, eden pogostih so mikropoškodbe možganovine v zgodnejših letih razvoja.

Nepoučenost/pomanjkanje zanimanja/zatiskanje oči staršev pred tem v stilu "moj otrok pa že ni "posebnež", sam ljubi se mu ne, mu bomo že "vbili" v glavo..." delajo nepopravljivo škodo.

Vem, da tema govori o drugih vidikih, se mi pa zdi vredno omeniti.

Se pa seveda strinjam s prejšnjimi posti glede neurejenih družin in nasilja oz. neprimernih vzgojnih metodah na vpliv mišljenja in mentalnega razvoja v kasnejših letih.

Se podpišem pod Hypnota. Ma popolnoma prav. Veliko otrok ima bodisi samo psihične ali pa tudi fiziološke pogojene psihične težave. In starši mu tega, zaradi lastnega ponosa nočejo priznat. Ker bo potem otrok manj vreden v očeh drugih,... Imn staršev seveda.

Otroci ne morejo imeti težav z "živci". To imajo odrasli, ker živimo pod stresom, in vemo kako je bi živčen, nervozen, utrujen, brezvoljen, ker te cel dan sekirajo, ipd. Otrok pa tega ne ve. Samo simulira.

Je pa tudi res, da smo oz. eni še bodo, šli skozi pubertetniško fazo uporništva. Meni ni doma nikoli nič manjkalo, vem da so me/ me imajo starši radi, vendar sem vseeno moral delat ravno nasprotno kar so mi doma rekli. Nobeden doma ni nič vedel, vsi so bili neumni, samo jaz sem bil strašansko pameten in vseveden ... Samo sem vseeno nekako "preblodil" tista leta, ker sem, IMHO imel vzgojene prave moralne vrednote in le-te so, če so prav vzgojene vsidrane nekam globoko, in je pomojem to tudi vzrok, da sem, čeprav upornik imel neko pravo mejo med "prav" in "narobe".
Pol, ko človek mal odraste vidi svet drugače. Spozna, da mogoče njegovi tastari niso res tako neumni, kot si je prej mislil...

jype,
še tako skrbni starši lahko sproducirajo prave male zverine. Žal recepta za vzgojo ni. Pri različnih otrocih enaki prijemi delujejo različno. Tako je to.

Zanimivo res, kocke so pomojem najboljša igrača, ker vzpodbujajo otrokovo kreativnost in domišljijo, zraven pa še motorične sposobnosti in morebiti še marsikaj drugega. Zanimivo, bil sem že pri ljudeh, ki so skrivali škatle od igrač, ker se je baje otrok raje igral z njimi kot igračami. ?!?! Bumbarji, mar bi jim pustili. Pol se pa čudjo, če otroci nočejo brat, ker nimajo domišljie.
P.S.Upam, da mi kdo ne zameri, sem že kar precej offtopic, ampak če pa se debata razvija tudi v to smer ...