Centralna enota računalnika IBM 370/145. Fotografiral Jean Weber. (CC BY 2.0)
vir: Računalniški muzejMagnetne enote računalnika IBM 370/145. Fotografiral Jean Weber. (CC BY 2.0)
vir: Računalniški muzejLeta 1972 je k nam relativno zgodaj prišla tudi nova serija velikih računalnikov IBM/370, ki so tako kot manjši računalniki IBM System 3 že uporabljali nova integrirana logična vezja IBM MST(Monolithic system technology). Z uvedbo novih tehnologij se je nova serija postopno vse bolj oddaljevala od predhodnih, nadaljevala pa se je vse do konca osemdeseith. Povečanje zmogljivosti in zanesljivosti pri računalnikih IBM/370 je bilo izrazito na praktično vseh področjih. Nova monolitna vezja MST so uporabili za vse dele centralne procesne enote računalnikov, že leta 1972 pa so predstavili tudi nov pomnilnik izdelan iz monolitnih integriranih vezij velikosti 8 milimetrov. Ti novi pomnilniki so bili veliko hitrejši in bolj zanesljivi v primerjavi s pomnilniki v obliki magnetnih jeder, ki so bili pred tem v uporabi skoraj 15 let. Predpomnilnik, ki so ga imeli samo najbolj napredni modeli IBM/360, je v novi seriji postal običajen. S tem so močno pospešili procesiranje podatkov, povečali pa so tudi kapaciteto sistemskih vodil za prenos podatkov med pomnilnikom, centralno enoto in perifernimi enotami. Ena izmed izrazitih primerjalnih prednosti velikih IBM računalnikov v začetku sedemdesetih so bile vedno bolj dostopne, hitre in velike diskovne enote s kapaciteto tudi po več sto megabajtov. Pozen vstop v polje monolitnih integriranih vezij so v IBM na račun svojega uveljavljenega poslovnega in servisnega zaledja zelo hitro nadoknadili.
V šestdesetih so pri nas veljale stroge omejitve glede zmogljivosti računalniške opreme za uvoz, zato sta bila edina večja računalnika IBM 360/50 v Zveznem zavodu za statistiko in CDC 3300 v našem Republiškem računskem centru. Leta 1971 so se po otoplitvi trgovinskih odnosov z ZDA te omejitve sprostile in so v Jugoslovanskih železnicah takrat prvi v Jugoslaviji dobili nov računalnik IBM 370/145. Z njegovo pomočjo so želeli celotno jugoslovansko železniško omrežje povezati z drugimi evropskimi omrežji v enoten evropski sistem za rezervacijo voznih kart. Po načrtu naj bi se v prihodnjih letih vsa železniška podjetja vključila z lastinimi elektronskimi računalniki. Prvi so imeli računalnik IBM 360/30 ravno v ŽTP Ljubljana že leta 1969. Podatke, ki so zanimivi za vsa podjetja so obdelovali v Skupnosti jugoslovanskih železnic, druge podatke pa vsako železniško podjetje zase. Računalnik IBM 370/145, ki so ga namestili Januarja 1972 je bil takrat za kratek čas največji računalnik v Jugoslaviji.
V Sloveniji so prvi računalnik IBM/370 kupili še istega leta v Ljubljanski banki (bivši KBH). Nadgradili so tudi svoj starejši računalnik IBM 360/40 in v vseh ljubljanskih poslovalnicah uvedli nove terminale s hitrim prenosom podatkov. Ostale poslovalnice po Sloveniji na tej točki še vedno niso imele dovolj organizirane obravnave podatkov, niti niso bile dovolj hitre in zanesljive obstoječe telefonske povezave po državi. V tem času je tudi Jugobanka začela uvajati terminalske povezave v vseh republiških središčih, v sodelovanju s PTT pa so se dogovarjali tudi za izgradnjo novih telefonskih linij. V Ljubljanski banki so z novim računalnikom izdajo naloga iz pet minut zmanjšali na le nekaj sekund, za izplačilo pa je bilo tako potrebnih le dobrih 30 sekund. V naslednjih letih se je obseg transakcij v Ljubljanski banki še naprej izredno povečeval, tako da sta oba računalnika obratovala s polno kapaciteto, dokler ni v drugi polovici sedemdesetih let začelo prihajati do rednih okvar in zamikov pri procesiranju bančnih podatkov.
Med prvimi so poleg Ljubljanske banke leta 1972 dobili računalnike IBM/370 tudi v veleblagovnici Astra Ljubljana in v glavnih podružnicah SDK po Jugoslaviji, vključno z ljubljansko. Računalnik IBM 370/145 so dobilli v centrali SDK v Beogradu, računalnike IBM 370/135 pa v centralah v Ljubljani, Sarajevu, Novem Sadu, Zrenjaninu, Zagrebu in Skopju. Z nadgradnjo so poskušali zagotoviti tekoč plačilni promet v državi in učinkovito informiranje na vseh nivojih sistema. Ljubljanski je bil en izmed prvih računalnikov IBM/370 v državi. Kupili so dodatne diskovne in tračne enote, več enot za delo z luknjanimi karticami in dva tiskalnika. V kranjski, celjski in mariborski podružnici so obenem namestili manjše računalnike Singer System 10. Obdelava na podlagi enotnega sistema in po principu oddaljenih terminalskih povezav se je lahko postopno začela izvajati v vseh podružnicah, vendar pa je bil sistem menda še vedno nedosleden in napake pogoste. Zahteval pa je tudi paralelni ročni sistem, kar je povzročalo velike težave. Uvedba računalnikov v SDK na tej točki ni prinesla želenih rezultatov, kar je v naslednjih letih narekovalo še radikalnejšo spremembo tehnologije dela in obsežne nakupe nove interaktivne računalniške opreme po letu 1977.
V ljubljanski veleblagovnici Astra so že leta 1969 načrtovali nakup računalnika IBM 360/40, vendar so se nato zaradi zamude odločili za najem še novejšega računalnika IBM 370/135. Dobili so ga že konec leta 1972, pred tem pa so dve leti podatke obdelovali v drugih podjetjih. Z novim računalnikom so vodili celotno blagovno poslovanje verige, prek Inštituta za javno upravo pa so dobili tudi nalogo, da za 33 slovenskih občin, večinoma iz področja Štajerske in Dolenjske, izračunajo prispevek za starostno zavarovanje kmetov. Dogovarjali so se tudi za druge naloge v okviru obdelav v javni upravi. Tudi v Zdravstvenem domu Celje so leta 1972 začeli uporabljati Astrin računalnik za razširitev svojih obdelav, ki so jih začeli uvajati že leta 1971. Po prehodu na Astrin računalnik je Zdravstveni dom Celje leta 1972 prvi v Sloveniji začel obdelovati finančne in zdravstveno statistične podatke, ki so izvirali iz ambulantne dejavnosti, do leta 1974 pa so obdelave zajele že vse vrste storitev in zdravstvene statistike.