Slo-Tech - Doktorski študenti in tudi podoktorski sodelavci niso imeli nikoli zavidanja vrednih plač, a v zadnjih letih so se te realno še znižale. V ZDA so te praviloma že nižje od življenjskih stroškov, rožnato pa ni niti v Sloveniji. Kot ugotavljajo v Nature, plače doktorskih študentov le na dveh odstotkih ustanov presegajo izračunane življenjske stroške (kakor jih izračuna MIT-ov kalkulator). Plače doktorskih študentov in podpornega osebja na visokošolskih inštitucijah niso sledile inflaciji, kar letos ob 8-odstotni inflaciji predstavlja že velik problem. Letošnja raziskava je na primer pokazala, da za doktorski študentje entomologije na severozahodu ZDA zaslužijo dovolj za normalno preživetje, povsod drugod pa precej manj. V povprečju so njihove plače za 4000 dolarjev letno nižje od takšne, ki bi zagotavljala preživetje (living wage). Enake težave imajo v vseh vedah.
Tudi izven ZDA položaj ni dober. V Veliki Britaniji so se letos plače doktorskih študentov povišale za 2,9 odstotka, kar je manj od inflacije, ki znaša devet odstotkov. Glavni financer UK Research and Innovation trenutno doktorskim študentom priznava 15.609 funtov na leto. Poimenovanje doktorski študent je morda neposrečeno, saj so doktorski študenti polno zaposleni raziskovalci, ki na številnih inštitucijah poganjajo glavnino raziskovalnega dela in delajo dolge ure. Ne gre za študij, kot ga poznamo na dodiplomskem študiju v Sloveniji, temveč pravo zaposlitev z obilico dela in visokimi zahtevami.
Kako torej preživijo, če zaslužijo tako malo? Ena izmed možnosti je dodatno pedagoško delo na univerzah, ki je dodatno plačano. To povečuje delovne obveznosti in lahko vodi v preobremenjenost ali celo izgorelost, saj je že doktorsko raziskovanje celotna zahtevna služba. Druga možnost so razne dodatne štipendijske sheme (fellowships), ki pa niso univerzalne. Z nizkimi plačami univerze dajejo informacijo, da si želijo le dobro situirane doktorske študente. Hkrati to povečuje neenakost, saj imata lahko dva študenta na istem oddelku zelo različne dohodke. Ponekod so univerze bolj velikodušne, denimo Brown University, MIT in Princeton, ni pa to povsod. Ponekod dobijo študentje tudi cenejšo namestitev in pokrito zdravstveno zavarovanje, zato lahko tudi z nižjimi plačami preživijo. Na številnih univerzah zato letos potekajo pogajanja z vodstvom za zvišanje plač, pri čemer so bili nekateri že uspešni. Na NC State University so na primer izpogajali povišanje s 26.000 dolarjev na 28.400 dolarjev letno - kar je še vedno 10.000 dolarjev manj od living wage.
Kaj pa pri nas? Velika večina doktorskih študentov je zaposlenih kot mladi raziskovalci, ki so v javnem sektorju uvrščeni v 32. plačni razred, kar prinese 1485 evrov bruto plače oziroma približno tisočaka neto in 0,33 odstotka dodatka za delovno dobo za vsako dopolnjeno leto. Drugih dodatkov, ki obstajajo v javnem sektorju (povečan obseg dela, dodatek za uporabo citostatikov, dodatek za nadurno delo, tržna delovna uspešnost itd.), mladi raziskovalci praviloma ne dobijo. To je seveda precej manj od povprečne plače v Sloveniji, ki je marca letos znašala 2007 evrov bruto. V letu 2020, za katero imamo zadnje po izobrazbi razčlenjene podatke, je bila povprečna plača za visokošolsko izobražene (torej z diplomo, ki jo mladi raziskovalci seveda imajo) osebe 2595 evrov bruto. Ob tem je seveda utemeljena pripomba, da dobijo mladi raziskovalci tudi plačan doktorat, za katerega je šolnina približno 4-5 tisočakov letno, ter možnost dela na vrhunskih ustanovah s strokovnjaki, kar postavlja nastavke za kariero. Pozabiti ne smemo niti, da se mladi raziskovalci praviloma (ni pa to nujno!) zaposlijo takoj po diplomi, torej so na začetku kariere in brez obsežnejših delovnih izkušenj. A vendarle - s tisočakom na mesec, k čemur dobijo še slabega stotaka za malico in prevoz glede na bivališče, je v slovenskih univerzitetnih mestih težko preživeti.
Mlade raziskovalce v Sloveniji podpira ARRS, leglo korupcije in pajdaškega deljenja sredstev. Saj to ni od včeraj, to je že tako od kar so tudi meni predlagali mladega raziskovalca, kar sem sicer vlogo dal (in jo dobil odobreno!), samo sem prej šel v službo.
Ni to nekaj novega. Osebno menim, da vsakdo, ki mu to mlado raziskovalstvo ni všeč, lahko gre na firmo, ter dela razvoj tam. Mnogo velikih firm ima R&D, pa pač doktorat oz. magisterij delaš ob delu.
Tole "raziskovanje" na suho, brez sodelovanja z industrijo je treba ukiniti. Za bazne raziskave pa je dovolj EU sredstev, kjer pa je treba tudi nekaj pokazati. Verjetno slovenskim faksom ne paše trda konkurenca recimo Poljakov, ki so kar dobri.
Zaskrbljujoče je tudi to, da gredo posledično zaradi popolnoma zanič plač za mlade raziskovalce in asistente (s svetlimi izjemami seveda) slabi kadri.
To bi moral biti top of the top kader, ne da potem učijo neki reveži in se na ta mesta prijavljajo tujci iz bivše juge, ki jim je takšna plača sprejemljiva. Včasih so bila to cenjena in zaželena delovna mesta, sedaj pa ...
Zaskrbljujoče je tudi to, da gredo posledično zaradi popolnoma zanič plač za mlade raziskovalce in asistente (s svetlimi izjemami seveda) slabi kadri.
To bi moral biti top of the top kader, ne da potem učijo neki reveži in se na ta mesta prijavljajo tujci iz bivše juge, ki jim je takšna plača sprejemljiva. Včasih so bila to cenjena in zaželena delovna mesta, sedaj pa ...
Saj je logično, ane? Inteligentni kadri se načeloma zavedajo svoje cene in možnosti v prihodnosti, tako pogosto na slabše plačanih delovnih mestih pogosto obvisijo tisti z nižjim 'ratingom'.
Saj je logično, ane? Inteligentni kadri se načeloma zavedajo svoje cene in možnosti v prihodnosti, tako pogosto na slabše plačanih delovnih mestih pogosto obvisijo tisti z nižjim 'ratingom'.
V redu. Damo nebesko plačo nekomu, ki raziskuje nekje na faksu v Ljubljani. To stane davkoplačevalce, preko ARRS. Nato se ta nekdo znajde po tem doktoratu na cesti in kaj sedaj?
A gredo na firmo v Ljubljani, kjer jim ponudijo še višjo plačo? Samo zato, ker imaš doktorat, ti ne bo nihče ponujal v Ljubljani nič več.
Eni gredo na post-doktorski na Dunaj, tam dojamejo point, sodelujejo z neko firmo iz Avstrije, ki je dejansko odvisna hči firme iz Nemčije (o SIEMENSU je govora).
Nato se zaposli kot produktni vodja SIEMENSa in ima debelo plačo in ima doktorat in je srečen v življenju.
Kakšna korist je to za davkoplačevalce? Nobena. Koliko bo davkov nazaj plačal? Nič v Sloveniji. Koliko imajo firme iz Slovenije haska? Nič.
Če ni mentorstva iz industrije, ki doktoranda zaposli za dvojno dobo raziskovalstva, ter je raziskava aplikativne narave in v odboru, ki deli sredstva ne sedi industrija - se ne strinjam z raziskovalskim turizmom (aka šola se tu - dela nekje drugje).
Bazne raziskave so druga reč. To pa je treba EU sredstva črpat in se borit. Ne padejo sredstva z neba.
Vsaj pri nas to ni od danes. 25 let nazaj sem živel z dekletom doktorskemu študentu fizike, stanovanje pa plačeval jaz, v tretjem letniku faksa. Na postdoc je šla potem v Švico.
Saj je logično, ane? Inteligentni kadri se načeloma zavedajo svoje cene in možnosti v prihodnosti, tako pogosto na slabše plačanih delovnih mestih pogosto obvisijo tisti z nižjim 'ratingom'.
Jaz si želim (in se tudi prijavljam na razpise) iz privatnih nazaj v javno raziskovalne vode (beri: na delovno mesto s še enkrat nižjo plačo) zaradi tega, ker se mi gabi ta ujetost/nesvoboda/neinteligenca/nezbujenost lastnikov kapitala in upravljalcev človeških odnosov (beri: meneđerjev): nič ne morejo narediti, da si ne bi še naprej najbolj želeli maksimizirati svoj profit, pa če si še tako lažejo z raznimi "flat company", "green economy", "sustainable future" klišeji. Ko se je v privatnem sektorju treba odločit med profitom in inteligenco, se izbere profit.
Na magistrskem študiju sem imel priložnost srečati mladega raziskovalca, ki mi je jamral kakšen revež je, ker mora štiri ure na teden voditi vaje.
Sem bil toliko uvideven, da se nisem preveč porogljivo nasmehnil ob misli na svoj 40 urni delavnk.
Hočeš reči, da se v njegovih preostalih 36 urah na teden znanost pa kar sama od sebe razišče? In da razmišljanje in raziskovanje ne terja ogromno napora, energije in časa?
Saj je logično, ane? Inteligentni kadri se načeloma zavedajo svoje cene in možnosti v prihodnosti, tako pogosto na slabše plačanih delovnih mestih pogosto obvisijo tisti z nižjim 'ratingom'.
Jaz si želim (in se tudi prijavljam na razpise) iz privatnih nazaj v javno raziskovalne vode (beri: na delovno mesto s še enkrat nižjo plačo) zaradi tega, ker se mi gabi ta ujetost/nesvoboda/neinteligenca/nezbujenost lastnikov kapitala in upravljalcev človeških odnosov (beri: meneđerjev): nič ne morejo narediti, da si ne bi še naprej najbolj želeli maksimizirati svoj profit, pa če si še tako lažejo z raznimi "flat company", "green economy", "sustainable future" klišeji. Ko se je v privatnem sektorju treba odločit med profitom in inteligenco, se izbere profit.
Saj lahko ustanoviš inštitut in kandidiraš za sredstva na ARRS. Zakaj tega ne narediš?
To je naredil v bistvu moj nekdanji kompanjon, s katerim sem jaz ustanovil firmo.
Fast forward: Sedaj je srednješolski učitelj, kar samo po sebi ni nič slabega. Ugotovil je, kako je to z ARRS.
Na magistrskem študiju sem imel priložnost srečati mladega raziskovalca, ki mi je jamral kakšen revež je, ker mora štiri ure na teden voditi vaje.
Sem bil toliko uvideven, da se nisem preveč porogljivo nasmehnil ob misli na svoj 40 urni delavnk.
4 (pedagoške) ure pomeni imeti 36 študentov pod sabo in (vsaj) še 4 ure dela s pripravami na vaje, s pripravo in popravljanjem domačih nalog, odgovarjanjem na maile. Po štirih urah govorjenja in mahanja pred tablo s kredo si tisti dan skurjen in lahko počneš le še nobrainer stvari. Tako da za tole ti v bistvu gresta 2 delovnika od petih. Plačan si pa 400 eur bruto/mesec za dva cikla vaj, če nimaš doktorata... toliko cenimo izobraževanje.
V redu. Damo nebesko plačo nekomu, ki raziskuje nekje na faksu v Ljubljani. To stane davkoplačevalce, preko ARRS. Nato se ta nekdo znajde po tem doktoratu na cesti in kaj sedaj?
A gredo na firmo v Ljubljani, kjer jim ponudijo še višjo plačo? Samo zato, ker imaš doktorat, ti ne bo nihče ponujal v Ljubljani nič več.
Eni gredo na post-doktorski na Dunaj, tam dojamejo point, sodelujejo z neko firmo iz Avstrije, ki je dejansko odvisna hči firme iz Nemčije (o SIEMENSU je govora).
Nato se zaposli kot produktni vodja SIEMENSa in ima debelo plačo in ima doktorat in je srečen v življenju.
Kakšna korist je to za davkoplačevalce? Nobena. Koliko bo davkov nazaj plačal? Nič v Sloveniji. Koliko imajo firme iz Slovenije haska? Nič.
Če ni mentorstva iz industrije, ki doktoranda zaposli za dvojno dobo raziskovalstva, ter je raziskava aplikativne narave in v odboru, ki deli sredstva ne sedi industrija - se ne strinjam z raziskovalskim turizmom (aka šola se tu - dela nekje drugje).
Bazne raziskave so druga reč. To pa je treba EU sredstva črpat in se borit. Ne padejo sredstva z neba.
Ma ti si potegnil en scenarij na plano. Jaz poznam pa drugega - končal (ARRS) MR na FRIju, šel za nekaj let v ZDA, s kolegi z Berkeleyja ustanovil firmo tam in prišel nazaj v Slo delat. Tu je zbral še nekaj dobrih programerjev, vsi delajo iz Slo, vsi remote contractorji in vsi so dobro plačani. Stran vržen denar? Zagotovo ne.
Ne poznam doktorja znanosti, ki je na cesti. Doktorat na UL pač ni nekaj samoumevnega - še na severu Ljubljane ne.
Aja, moj bottom line: IT industrija iz tujine krvavo potrebuje kader. Še posebej brihtne in sposobne (kar doktoranti sigurno so). Mislim, da smo premalo ambiciozni pri vzgoji in razvoju teh kadrov. Tudi če jih polovica odide v tujino, je dodana vrednost takih n-kratnik povprečnega zaposlenega in država zagotovo vse nazaj dobi.
Saj je logično, ane? Inteligentni kadri se načeloma zavedajo svoje cene in možnosti v prihodnosti, tako pogosto na slabše plačanih delovnih mestih pogosto obvisijo tisti z nižjim 'ratingom'.
Jaz si želim (in se tudi prijavljam na razpise) iz privatnih nazaj v javno raziskovalne vode (beri: na delovno mesto s še enkrat nižjo plačo) zaradi tega, ker se mi gabi ta ujetost/nesvoboda/neinteligenca/nezbujenost lastnikov kapitala in upravljalcev človeških odnosov (beri: meneđerjev): nič ne morejo narediti, da si ne bi še naprej najbolj želeli maksimizirati svoj profit, pa če si še tako lažejo z raznimi "flat company", "green economy", "sustainable future" klišeji. Ko se je v privatnem sektorju treba odločit med profitom in inteligenco, se izbere profit.
In kaj boš potem, ko boš v "javnem" imel enakega šefa in razmere? Ker kot si rekel, gre za odločitve ljudi, ne pa organizacije kot take.
Motiti se je človeško.
Motiti se pogosto je neumno.
Vztrajati pri zmoti je... oh, pozdravljen!
Mladi raziskovalci so povsod deklice za vse, tako je bilo in tako bo tudi ostalo saj so mentorji tu zelo kreativni. Izvajanje vaj je stalnica, prav tako pisanje člankov po tekočem traku tudi izven teme raziskovanja. Občasno je problem pridobit denar za experimente, čeprav je denar za to s strani ARRS zagotovljen se občasno kreativno porazgubi na fakultetah.
Debatirati koliko prinesejo nazaj državi je nasmiselno, vsak se sam odloči kako bo živel in kje delal po študiju in ja so države v bližini ki z veseljem zaposlijo doštudirane, če v Sloveniji ni primerno plačanega delovnega mesta. Verjemite da tu v naši državi ni strategije kako te ljudi zadržati/motivirati.
Kako preprosto je postat mladi raziskovalec si lahko vsak sam pogleda - razpisi so javni. V naših časih je to bilo povprečje okrog 9,5 in kak izjemen dosežek zraven (članek, tekmovanje, priznaje), tako lahko vsak oceni ali je lahko ali težko.
Plače so bile že pred 14 leti okoli 1k€, koliko so vam šle plače v tem času gor si preračunajte.
Sam sistem mladih raziskovalcev ni slabo zastavljen, malo bi bilo potrebno optimizirati razporeditev dela in prilagajati plače sproti, predvsem pa imeti tudi neko strategijo kaj potem narediti s tem kadrom, če bi želel ostati, deliti znaje in ustvarjati doma.
Za industrijo, ki rabi te ljudi, neko (do)financiranje te plače z recmo dodatnimi 10 jurji na leto, res ne bi smel bit problem. To ima da prinese not v dveh mesecih ko se tam zaposli. Če že ne sproti.
Na magistrskem študiju sem imel priložnost srečati mladega raziskovalca, ki mi je jamral kakšen revež je, ker mora štiri ure na teden voditi vaje.
Sem bil toliko uvideven, da se nisem preveč porogljivo nasmehnil ob misli na svoj 40 urni delavnk.
4 (pedagoške) ure pomeni imeti 36 študentov pod sabo in (vsaj) še 4 ure dela s pripravami na vaje, s pripravo in popravljanjem domačih nalog, odgovarjanjem na maile. Po štirih urah govorjenja in mahanja pred tablo s kredo si tisti dan skurjen in lahko počneš le še nobrainer stvari. Tako da za tole ti v bistvu gresta 2 delovnika od petih. Plačan si pa 400 eur bruto/mesec za dva cikla vaj, če nimaš doktorata... toliko cenimo izobraževanje.
Jaz oddelam svojih 40 ur v službi (realni sektor na poduktu, ki se prodaja v tujini, ne mešanje megle) in spredavam 6 ali 7 ur na faksu (predavanja + vaje). 2x na teden oddelam 11 ali 12 ur. Seveda sem materiale pripravil sam, odgovarjam na maile, pripravljam in popravljam izpite, kolokvije, ... Kaj želiš povedati? Malo zagovarjamo lenobo?
Mladih raziskovalcev v sloveniji praktično ni več. slovenci se za to skoraj ne odočajo. zato pa inštituti in fakultete na veliko zaposlujejo tujce; popularni so brazilci, irančani, kakšen indijec se najde, če imajo srečo dobijo nam podobne balkance... ali pa hčerkice in sinkoti od profesorjev, kateri so izdatno porinjeni na bodoči profesorski staž (čeprav je marsikateri sinko in hčerkica zelo povprečen v svoji generaciji). skratka katastrofa. pa še ti MR-ji jamrajo kako težko preživijo v ljubljani, kar je seveda čisto res. zato pa nobeden slovenec pri zdravi pameti ne gre v to. izvajajo pa se v večini takšna raziskovanja da te srat pritisne; čisto nič uprabna in totalno odtujena od industrije - redki so oddelki ki dejansko sodelujejo z njo in koristno zapravljajo naš denar.
skratka 95% slovenskega raziskovanja je namenjeno temu, da organizacije lepo poslujejo, mentorji dobivajo dodatke in hodijo na drage konference, da se troši davkoplačevalski denar za bedarije, podpora industriji tako redka kot človeška ribica, sposobni kadri pa takoj ko lahko zapustijo to toksično okolje in gredo ali v tujino ali v industrijo.
skratka čisto nobene škode ne bi bilo, če bi se 'slovensko raziskovanje' ukinilo. ampak seveda bi v prvih protestnih vrstah videli te ostarele profesorje/mentorje, ki so sami privedli slovensko raziskovanje v današnje sranje!
"Namreč, da gre ta družba počasi v norost in da je vse, kar mi gledamo,
visoko organizirana bebavost, do podrobnosti izdelana idiotija."
Psiholog HUBERT POŽARNIK, v Oni, o smiselnosti moderne družbe...
Jaz oddelam svojih 40 ur v službi (realni sektor na poduktu, ki se prodaja v tujini, ne mešanje megle) in spredavam 6 ali 7 ur na faksu (predavanja + vaje). 2x na teden oddelam 11 ali 12 ur. Seveda sem materiale pripravil sam, odgovarjam na maile, pripravljam in popravljam izpite, kolokvije, ... Kaj želiš povedati? Malo zagovarjamo lenobo?
Za jurja na mesec?
Statistically 3 out of 4 involved usually enjoy gang-bang experience.
Saj je logično, ane? Inteligentni kadri se načeloma zavedajo svoje cene in možnosti v prihodnosti, tako pogosto na slabše plačanih delovnih mestih pogosto obvisijo tisti z nižjim 'ratingom'.
Jaz si želim (in se tudi prijavljam na razpise) iz privatnih nazaj v javno raziskovalne vode (beri: na delovno mesto s še enkrat nižjo plačo) zaradi tega, ker se mi gabi ta ujetost/nesvoboda/neinteligenca/nezbujenost lastnikov kapitala in upravljalcev človeških odnosov (beri: meneđerjev): nič ne morejo narediti, da si ne bi še naprej najbolj želeli maksimizirati svoj profit, pa če si še tako lažejo z raznimi "flat company", "green economy", "sustainable future" klišeji. Ko se je v privatnem sektorju treba odločit med profitom in inteligenco, se izbere profit.
Saj lahko ustanoviš inštitut in kandidiraš za sredstva na ARRS. Zakaj tega ne narediš?
To je naredil v bistvu moj nekdanji kompanjon, s katerim sem jaz ustanovil firmo.
Fast forward: Sedaj je srednješolski učitelj, kar samo po sebi ni nič slabega. Ugotovil je, kako je to z ARRS.
Leto in pol živim na Nizozemskem -- premalo časa, da bi ustanavljal inštitute.
Jaz oddelam svojih 40 ur v službi (realni sektor na poduktu, ki se prodaja v tujini, ne mešanje megle) in spredavam 6 ali 7 ur na faksu (predavanja + vaje). 2x na teden oddelam 11 ali 12 ur. Seveda sem materiale pripravil sam, odgovarjam na maile, pripravljam in popravljam izpite, kolokvije, ... Kaj želiš povedati? Malo zagovarjamo lenobo?
Za jurja na mesec?
Za predavanja: Moja ura je 35EUR (bruto). Če oddelam 7 ur tedensko je to 980EUR bruto na mesec. Torej: ja, jurja (bruto) mesečno. Tu stran odštej zavarovanje, in dajatve (79EUR zavarovanje in odmera dohodnine).
To naredim zraven službe.
Svetovalne ure je drugače: tisto je plačano bolje. Ampak tisto je bolj "izredno", kot redno.
Kolikor je meni znano je bil sistem Mladih raziskovalcev v Sloveniji celo en izmed javnih R&R programov, ki je še najbolj špilal in kjer je dejansko bil nek za Slovenijo solidno postavljen odnos med industrijo in znanostjo (fakultetami). To je pač top tega kar lahko v Sloveniji sproduciramo. Tako da verjetno ni optimalno da to razmontiramo, je pa treba počistit s korupcijo na faksih, drugi del glede zaposlitve teh kadrov v slovenski industriji, bo pa morala rešiti država s pametno davčno politiko. Torej so vzroki za underperformance tega programa drugje in ne v programu samem.
Problem je ker ce imas namen po zakljucenem studiju delat v industriji, potem je danes veliko bolj smiselno poiskati delodajalca, ki ti bo omogocil (oz. celo spodbujal) podiplomski studij ob delu, ti dodelil delovnega mentorja, ti dal tematiko ki bo dejansko uporabna, s katero dobiš izkušnje in znanje, spoznaš vrstnike v industriji, itd. Faksi se sicer vcasih potrudijo narest priblizek zgoraj napisanemu, ampak v veliki vecini primerov jim ne uspeva najbolje. Po koncanem podiplomcu ljudje se vedno nimajo pojma kaj bi poceli, nimajo znanja da bi se lahko takoj zaposlili v industriji na visjih polozajih, predvsem so pa povezave z industrijo zelo zelo omejene in ne morejo kontaktirat kolegov in jih vprasat glede moznosti v razlicnih firmah/oddelkih. Vsaka firma, ki isce doktorante, bo na koncu raje zaposlila nekoga, ki ga urijo ze 4-5 let, kot pa nekoga, ki pride mahat s papirjem in sprasuje, kdaj bo lahko postal direktor.
Drzavni MR program je se najbolj zanimiv za ljudi, ki si zelijo delati v akademski sferi; ki bi radi postali profesorji, se ukvarjali z bazicnimi raziskavami, itd. To pa je, kot lahko beremo, v sloveniji domena nepotizma in korupcije* in posledicno programu zmanjkuje kandidatov, kar je edino pravilno; ze 15 let nazaj, ko sem jaz zakljucil mojo MR pot, je bila situacija katastrofalna za MRje, od takrat je pa slo vse skupaj samo se (strmo) navzdol.
*seveda obstajajo izjeme, ampak vecina jih zelo hitro uide v gospodarstvo ali pa tujino.
Statistically 3 out of 4 involved usually enjoy gang-bang experience.
Kolikor je meni znano je bil sistem Mladih raziskovalcev v Sloveniji celo en izmed javnih R&R programov, ki je še najbolj špilal in kjer je dejansko bil nek za Slovenijo solidno postavljen odnos med industrijo in znanostjo (fakultetami). To je pač top tega kar lahko v Sloveniji sproduciramo. Tako da verjetno ni optimalno da to razmontiramo, je pa treba počistit s korupcijo na faksih, drugi del glede zaposlitve teh kadrov v slovenski industriji, bo pa morala rešiti država s pametno davčno politiko. Torej so vzroki za underperformance tega programa drugje in ne v programu samem.
Govora je sicer bilo o plačah. Ampak, kakorkoli že, Mladi raziskovalci, kolikor sem jaz bil tak ona daleč spoznan - niso imeli veze z idustrijo. Tile, kar sem jih jaz poznal na FERI v Mariboru, so se cele dneve svaljkali v laboratoriju ali kantini. Če že nmiso bili na dragih konferencah, kar pa sicer zelo redko - ponavadi so to profesorji šli.
Kakorkoli, ti ki sem jih poznal - so vsi v Avstriji, eden v Nemčiji.
Nisem pa proti Mladim raziskovalcem. Nasprotno. Vendar pač morajo dati nek prispevek k družbi preko sodelovanja z industrijo in podjetji.
Če MR v Sloveniji ne uspe doktorirat, mora vračat štipendije/financiran študij? Če ja, je to kar psihološki pritisk.
Če se prav spomnim, vrneš 10% vseh bruto plač. Še večji debilizem je to, da si lahko opravil že dobršen del raziskav, objavil kakšen članek na temo doktorata, si zaposlen na faksu kot asistent, ampak ga moraš ti in profesor vrniti (lahko v več obrokih). Govorim iz lastnih izkušenj ... občutek je nepozaben
Tole "raziskovanje" na suho, brez sodelovanja z industrijo je treba ukiniti. Za bazne raziskave pa je dovolj EU sredstev, kjer pa je treba tudi nekaj pokazati.
Slovenska industrija ima - s par izjemami - obrtniško logiko in ni sposobna sodelovati na resnih raziskovalnih projektih. Zna sicer potegniti razvojna sredstva, ki jih pa "vloži" v kakšne črne Volvote (znan primer). Ne znajo prijaviti projektov, ne znajo voditi projektov, niti ne znajo pripraviti finančnih poročil za projekt. Pisanje poročil o rezultatih projekta je pa itak znanstvena fantastika.
Poleg tega ima večina slovenske industrije nizko stopnjo inovativnosti in ustvarja nizko dodano vrednost. Sam osebno preprodaje poceni izdelkov, poslovanja v državnih jaslih (in hkrati vpitje, da "delamo v realnem sektorju") ter vlečenja subvencij ne štejem v rubriko "visoka dodana vrednost" (čeprav so dobički lastnikov lahko kar visoki).
Bazične raziskave so pa super, je pa tam seveda konkurenca zelo huda. Kar pomeni, da moraš biti dober. Tukaj pa pridemo do naslednjega problema...
Če želimo postati "družba znanja", potem je treba v znanje vlagati. To pomeni v učiteljske plače (seveda je potem treba zahtevati, da učitelji učijo kvalitetno), v končni fazi pa tudi v plače MRjev.
Lahko se seveda odločimo, da je to brezveze in potem bodo za učitelji šli seveda najslabši kadri (pač tisti, ki drugje ne bodo dobili službe in bodo pač sprejeli nizko plačo), za MRje pa tudi tisti najslabši, ki boljšega šihta pač ne bodo dobili.
Ta pristop niti ni slab in ima številne prednosti. S tem, ko se NE vlaga v znanje, smo vsi egalitarni in težimo proti dnu, ne proti vrhu. Ker v Sloveniji izstopanje NAD povprečje ni zaželeno, Slovenci pa so sonarodnjakom sposobni odpustiti marsikaj, samo tega, da je kdo bolj uspešen in pametnejši od njih ne. Druga prednost je, da se ne podpira "lenuhov". Kot namreč vsi vemo ™, je edino pravo delo fizično delo, kaj delo, garanje v potu svojega obraza. Nič hudega, če je nesmiselno - bolj nesmiselno kot je, večje trpljenje kot povzroča, bolj je cenjeno. Zato večina Slovencev dobesedno sovraži vse tiste lenuhe, ki mislijo, da so denar lahko služijo s svojimi možgani. To lahko vidimo tudi v tej temi, ko se omenja lenuhe, mešanje megle, itd...
Skratka - rešitev je, da tisti, ki so inteligentni odidejo ven oziroma se usmerijo v tujino.
Poimenovanje doktorski študent je morda neposrečeno, saj so doktorski študenti polno zaposleni raziskovalci, ki na številnih inštitucijah poganjajo glavnino raziskovalnega dela in delajo dolge ure. Ne gre za študij, kot ga poznamo na dodiplomskem študiju v Sloveniji, temveč pravo zaposlitev z obilico dela in visokimi zahtevami.
Matej, imas za to kaksen vir? Po mojih izkusnjah to drzi bolj za Slovenijo, kot za Evropo. Kjerkoli po EU sem bil, so doktorski studenti zares studenti. Pomeni, dobivajo stipendijo, ne placujejo davkov ter prispevkov in niso upraviceni do koristi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (nadure, bonusi, odpravnine, ...), kot tudi obveznosti (stetje ur), ceprav morda delajo tudi na kaksnem komercialnem projektu. Pri nas seveda to ni sprejemljivo, ker smo balkanski narod in bi naenkrat imeli eksplozijo doktorskih studentov v privatnem sektorju (zal, po mojih skromnih izkusnjah s slovenskim gospodarstvom, tovrstno pranje denarja predstavlja visek sodelovanja z znanostjo, slovensko ali tujo). FURS je alergicen na doktorske/podoktorske stipendije v tujini.
Matthai: Ja ampak bi odal še, da z dekreti in na silo se dodane vrednosti NE da zvišati. Program MR ni idealen je pa nekaj boljšega kar imamo. Lahko pa ga bolj izkoristimo, če davčno plačno lestvico tako popravimo, da bodo dobri thenologi in inženirji ter doktorji znanosti ki iz programa MR pridejo nato v firme, dobro plačani in motivirani za dviganje dodane vrednosti. V bistvu sem presenečen nad kritikami programa MR. Če je korupcija naj se pač odslovi sporne vodstvene kadre na fakultetah in nastavi nove, take ki sistema ne izrabljajo za okoriščanje državnih faksov ter krajo intelektualne lastnine.
Tole "raziskovanje" na suho, brez sodelovanja z industrijo je treba ukiniti. Za bazne raziskave pa je dovolj EU sredstev, kjer pa je treba tudi nekaj pokazati.
Slovenska industrija ima - s par izjemami - obrtniško logiko in ni sposobna sodelovati na resnih raziskovalnih projektih. Zna sicer potegniti razvojna sredstva, ki jih pa "vloži" v kakšne črne Volvote (znan primer). Ne znajo prijaviti projektov, ne znajo voditi projektov, niti ne znajo pripraviti finančnih poročil za projekt. Pisanje poročil o rezultatih projekta je pa itak znanstvena fantastika.
Poleg tega ima večina slovenske industrije nizko stopnjo inovativnosti in ustvarja nizko dodano vrednost. Sam osebno preprodaje poceni izdelkov, poslovanja v državnih jaslih (in hkrati vpitje, da "delamo v realnem sektorju") ter vlečenja subvencij ne štejem v rubriko "visoka dodana vrednost" (čeprav so dobički lastnikov lahko kar visoki).
Bazične raziskave so pa super, je pa tam seveda konkurenca zelo huda. Kar pomeni, da moraš biti dober. Tukaj pa pridemo do naslednjega problema...
Če želimo postati "družba znanja", potem je treba v znanje vlagati. To pomeni v učiteljske plače (seveda je potem treba zahtevati, da učitelji učijo kvalitetno), v končni fazi pa tudi v plače MRjev.
Lahko se seveda odločimo, da je to brezveze in potem bodo za učitelji šli seveda najslabši kadri (pač tisti, ki drugje ne bodo dobili službe in bodo pač sprejeli nizko plačo), za MRje pa tudi tisti najslabši, ki boljšega šihta pač ne bodo dobili.
Ta pristop niti ni slab in ima številne prednosti. S tem, ko se NE vlaga v znanje, smo vsi egalitarni in težimo proti dnu, ne proti vrhu. Ker v Sloveniji izstopanje NAD povprečje ni zaželeno, Slovenci pa so sonarodnjakom sposobni odpustiti marsikaj, samo tega, da je kdo bolj uspešen in pametnejši od njih ne. Druga prednost je, da se ne podpira "lenuhov". Kot namreč vsi vemo ™, je edino pravo delo fizično delo, kaj delo, garanje v potu svojega obraza. Nič hudega, če je nesmiselno - bolj nesmiselno kot je, večje trpljenje kot povzroča, bolj je cenjeno. Zato večina Slovencev dobesedno sovraži vse tiste lenuhe, ki mislijo, da so denar lahko služijo s svojimi možgani. To lahko vidimo tudi v tej temi, ko se omenja lenuhe, mešanje megle, itd...
Skratka - rešitev je, da tisti, ki so inteligentni odidejo ven oziroma se usmerijo v tujino.
Ker je slovenski privat sektor tako nesposoben po tvoje je to odlična priložnost za razne fdv matthaije da pritegnejo kapital in ustanovijo lastna visoko tehnološka podjetja. Ajde fdv nakladač, da te vidimo, kaj čakaš?
Če MR v Sloveniji ne uspe doktorirat, mora vračat štipendije/financiran študij? Če ja, je to kar psihološki pritisk.
Če se prav spomnim, vrneš 10% vseh bruto plač. Še večji debilizem je to, da si lahko opravil že dobršen del raziskav, objavil kakšen članek na temo doktorata, si zaposlen na faksu kot asistent, ampak ga moraš ti in profesor vrniti (lahko v več obrokih). Govorim iz lastnih izkušenj ... občutek je nepozaben
To ni prav. Vrniti bi moral 100%, saj nisi naredil tega, kar si podpisal, da boš. In za to si bil celo plačan. To pač ni delo za vsako zgubo.
Če se prav spomnim, vrneš 10% vseh bruto plač. Še večji debilizem je to, da si lahko opravil že dobršen del raziskav, objavil kakšen članek na temo doktorata, si zaposlen na faksu kot asistent, ampak ga moraš ti in profesor vrniti (lahko v več obrokih). Govorim iz lastnih izkušenj ... občutek je nepozaben
To ni prav. Vrniti bi moral 100%, saj nisi naredil tega, kar si podpisal, da boš. In za to si bil celo plačan. To pač ni delo za vsako zgubo.
zguba te je naredila, v praksi pa doktorat izgleda kot 'miloščina' mentorja če se mu tič vstane in da so planeti poravnani, takrat ti bo pregledal vse zadeve v dogovorjenem roku; drugače so tu VEDNO podaljšanja za eno leto ker je pač fino in fajn faxu in mentorju vlečt denar od ARRS-ja zaradi nategovanja rokov ipd., srečanja in konference, kjer se srečuješ z ljudmi iste branže, vedno rezervirani za fešte mentorjev ker na MR-jih se seveda špara itd itd. skratka malo se pozanimaj preden napišeš bedarije. kdor zabrede v te vode imenovane slovenski MR mu je skoraj vedno zelo žal.
"Namreč, da gre ta družba počasi v norost in da je vse, kar mi gledamo,
visoko organizirana bebavost, do podrobnosti izdelana idiotija."
Psiholog HUBERT POŽARNIK, v Oni, o smiselnosti moderne družbe...
Ker je slovenski privat sektor tako nesposoben po tvoje je to odlična priložnost za razne fdv matthaije da pritegnejo kapital in ustanovijo lastna visoko tehnološka podjetja. Ajde fdv nakladač, da te vidimo, kaj čakaš?
To se boste morali pa v Sloveniji sami zmeniti. Če hočete imeti visokotehnološka podjetja, jih boste morali ustanoviti in vanje vložiti denar ter predvsem delo.
Če se prav spomnim, vrneš 10% vseh bruto plač. Še večji debilizem je to, da si lahko opravil že dobršen del raziskav, objavil kakšen članek na temo doktorata, si zaposlen na faksu kot asistent, ampak ga moraš ti in profesor vrniti (lahko v več obrokih). Govorim iz lastnih izkušenj ... občutek je nepozaben
To ni prav. Vrniti bi moral 100%, saj nisi naredil tega, kar si podpisal, da boš. In za to si bil celo plačan. To pač ni delo za vsako zgubo.
zguba te je naredila, v praksi pa doktorat izgleda kot 'miloščina' mentorja če se mu tič vstane in da so planeti poravnani, takrat ti bo pregledal vse zadeve v dogovorjenem roku; drugače so tu VEDNO podaljšanja za eno leto ker je pač fino in fajn faxu in mentorju vlečt denar od ARRS-ja zaradi nategovanja rokov ipd., srečanja in konference, kjer se srečuješ z ljudmi iste branže, vedno rezervirani za fešte mentorjev ker na MR-jih se seveda špara itd itd. skratka malo se pozanimaj preden napišeš bedarije. kdor zabrede v te vode imenovane slovenski MR mu je skoraj vedno zelo žal.
Biti plačan za nekaj, kar nisi naredil. Kako to gre skupaj? Po tvoje?
Biti plačan za nekaj, kar nisi naredil. Kako to gre skupaj? Po tvoje?
Enako kot to dela razvoj v vsaki normalni firmi? Raziskave in razvoj so "fishing", niso "catching". Vcasih zadeva uspe in je top-shit moneymaker, v vecini primero pa ne nastane nic in rpojekt pocasi propade oz. se prelevi v kaj drugega. Delavci ki so zaposleni na propadlih projektih so pa se vseeno placani, kako naj bi pa slo drugace?
To ni stancanje za tekocim trakom z vnaprej doloceno normo, to je korakanje v neznano in navigiranje po "Here Be Dragons" morjih.
Statistically 3 out of 4 involved usually enjoy gang-bang experience.
Biti plačan za nekaj, kar nisi naredil. Kako to gre skupaj? Po tvoje?
kako pa gre po tvoje skupaj da mentorji preglejujejo diplomske/doktorske naloge po 1 leto in čisto vsako drugo poročilo 5× dlje od dogovorjenega roka? to je tudi realnost marsikaterega študenta in MR-ja.
"Namreč, da gre ta družba počasi v norost in da je vse, kar mi gledamo,
visoko organizirana bebavost, do podrobnosti izdelana idiotija."
Psiholog HUBERT POŽARNIK, v Oni, o smiselnosti moderne družbe...
Biti plačan za nekaj, kar nisi naredil. Kako to gre skupaj? Po tvoje?
Enako kot to dela razvoj v vsaki normalni firmi? Raziskave in razvoj so "fishing", niso "catching". Vcasih zadeva uspe in je top-shit moneymaker, v vecini primero pa ne nastane nic in rpojekt pocasi propade oz. se prelevi v kaj drugega. Delavci ki so zaposleni na propadlih projektih so pa se vseeno placani, kako naj bi pa slo drugace?
To ni stancanje za tekocim trakom z vnaprej doloceno normo, to je korakanje v neznano in navigiranje po "Here Be Dragons" morjih.
Ni res. Mladi raziskovalec se prijavi in se zavestno odloči, da bo dosegel določeno stopnjo izobrazbe. Potem si pa premisli. Ni isto: vlaganje v razvoj je nekaj povsem drugega.
Biti plačan za nekaj, kar nisi naredil. Kako to gre skupaj? Po tvoje?
kako pa gre po tvoje skupaj da mentorji preglejujejo diplomske/doktorske naloge po 1 leto in čisto vsako drugo poročilo 5× dlje od dogovorjenega roka? to je tudi realnost marsikaterega študenta in MR-ja.
Felerji nekoga drugega NE opravičujejo zgub, ki so si premislili. Pika!
Preveč preprosto si to predstavljaš. Že če dokaže in opises, dokumentirana , da nek problem ni rešljiv po nekem postopku, si pripomogel drugim , da ne brcajo v temo. Diametalno nasprotje so spet cost projekti , kjer že na razpisu povedo kakšni naj bi bili rezultati.
