Pred desetimi leti je Japonsko prizadel močan pretres, ki je poškodoval jedrsko elektrarno v Fukušimi. Potres za elektrarno ni bil usoden, reaktorji pa so se nadzorovano ustavili. Ker pa je potres poškodoval električno omrežje, je elektrarna izgubila zunanje napajanje. To predstavlja problem, saj je treba tudi ugasnjene reaktorje hladiti. Črpalke so poganjali dizelski generatorji, ki pa jih je poškodoval sledeči cunami, ki je poplavil nižje ležeče dele reaktorjev 1-4. Ko je zmanjkalo energije v akumulatorjih, so se črpalke ustavile. Reaktorji so se začeli pregrevati, kar je povzročilo delno taljenje sredice in eksplozijo vodika, ki je zaradi visoke temperature nastal med reakcijo cirkonijevih srajčk gorivnih palic pri reakciji z vodo. V okolico je odneslo veliko radioaktivnosti.
Težav pa s tem še ni bilo konec. Reaktorje je še vedno treba hladiti, kar se izvaja kar z morsko vodo. Ta je zaradi stika z radioaktivnimi materiali po hlajenju radioaktivna. Nekaj vode uspejo ponovno uporabiti za hlajenje, ne pa vse. Upravljavec elektrarne TEPCO s stopenjskim načinom čiščenja odstrani radioaktivna cezij in stroncij, kasneje pa še ostale radioaktivne elemente. Težavo pa predstavlja vodikov izotop tricij, ki je radioaktiven in ga ni možno odstraniti. Voda je zato radioaktivna in se skladišči v velikih rezervoarjih.
Kapaciteta teh rezervoarjev je 1,37 milijona kubičnih metrov, kar bodo dosegli jeseni prihodnje leto. Trenutno je v rezervoarjih 1,25 milijona kubičnih metrov vode. Sicer bi lahko postavili nove rezervoarje, a že ti zavzemajo prostor, ki bi ga želeli uporabiti za postavitev stavb in opreme, da se bo lahko začelo odstranjevanje reaktorja. Rezervoarji predstavljajo tudi tveganje, če jih prizadene nov potres ali cunami. To pa pomeni, da bo treba z radioaktivno vodo nekaj storiti.
Generalni direktor Agencije za jedrsko energijo (IAEA) je dejal, da je izpustitev vode v morje v skladu z mednarodno prakso, gre pa zaradi obsega za edinstven in kompleksen primer. IAEA je obljubila podporo pri monitoringu izpusta. Temu pa odločno nasprotujeta Kitajska in Južna Koreja, medtem ko v ZDA Japonsko podpirajo.
Ključno vprašanje je seveda, kako radioaktivna je voda v Fukušimi. Radioaktivno je namreč že naše življenjsko okolje, vključno s kletmi in bananami, a pomembni so odmerki. V rezervoarjih v Fukušimi je radioaktivnost zaradi tritija okrog 100.000-1.000.000 Bq/l. V Sloveniji je v pitni vodi dovoljena radioaktivnost zaradi tritija 100 Bq/l, drugod po svetu pa so meje tudi višje - v ZDA 740 Bq/l, v Švici pa 10.000 Bq/l in v Avstraliji 76.103 Bq/l. Tako različne vrednosti so posledica tritijeve posebnosti, da je spričo razpolovne dobe 12 let manj akutno radioaktiven, hkrati pa se v telesu ne nabira. Kot sestavni del vode se izjemno hitro izmenjuje z okoljem in zadrževalni čas v telesu je 10 dni. Tritij (poleg kalija-40 in radona) sploh ne šteje v indikativno dozo za skupno radioaktivnost vseh zaužitih radionuklidov. Zaradi tega tudi eksperimentalnih podatkov o škodljivosti tritija na ljudeh ni, ker je težko doseči zadostno izpostavljenost. So pa pri ekstremnih koncentracijah na živalih uspeli dokazati škodljivost, ker je element pač radioaktiven. Koliko je škodljiv odmerek tritija preprosto ne vemo, ker se še nihče ni uspel zastrupiti s tritijem.
Kubični meter vode, ki jo bodo izpustili v morje, prinese 4 mSv radioaktivnosti, kar je približno letna izpostavljenosti ljudi v normalnem življenjskem okolju zaradi sevanja naravnih virov. Tritij je beta sevalec, ki oddaja elektrone z energijo povprečno približno 6 keV. Te delce zaustavi že list papirja, koža ali v končni fazi nekaj centimetrov zraka. Tudi v vodi ne potujejo daleč, kar je pomembno tako v morju kakor ob zaužitju, saj bo v telesu v vodnih raztopinah. Malo verjetno je, da bodo njegovi beta delci (elektroni) zadeli v DNK, ker se bodo prej ustavili na kakšni sosednji molekuli vode. Tritij se tudi ne kopiči v telesu, temveč se hitro izmenja z okolico. Niti v morskih organizmih se tricij ne kopiči, kot se kakšne težke kovine, temveč se izmenja z okolico - zadrževalni čas je 2 dni. To pomeni, da se po prehranjevalni verigi redči. Vseeno pa strokovnjaki priporočajo počasno izpuščanje vode, ki bi trajalo kakšno desetletje, kar bo Japonska tudi storila.
Radioaktivnost, ki jo bo Japonska vnesla v morje, bo zaradi tricijeve narave bistveno manj problematična, kot če bi šlo za radioaktiven stroncij ali kaj podobnega. Tudi v absolutnih vrednosti pa je nizka. Glede na radioaktivnost, ki je iz Fukušime ob nesreči ušla v morje (15-30 PBq) v obliki nevarnejših izotopov (jod-131, cezij-137), v ozračje pa celo 500 PBq, predstavljajo načrtovani izpusti 0,1 PBq/letno zanemarljiv delež.
. Seveda lahko kdo reče da lažejo o dejanski radioaktivnosti ampak osebno močno dvomim o tem ker imajo preveč nadzora zelenih. Imamo v Sloveniji bolj ekološko sporne zadeve kot je tale malenkostno radioaktivna voda. 