Leta 2011 je Japonsko prizadel hud potres z magnitudo 9,0. Elektrarna v Fukušimi je bila sicer poškodovana, a je tresenje tal prenesla brez posledic za okolje. Reaktorji so se kontrolirano zaustavili. Zaradi poškodb na energetskem sistemu Japonske je elektrarna ostala brez zunanjega napajanja, ki je nujno potrebno za poganjanje črpalk v hladilnem sistemu. Kljub zaustavitvi reaktorjev je treba sredice še vedno hladiti. Zagnali so se dizelski generatorji, ki pa jih je močno prizadel sledeči tsunami, ki je pljusknil prek valobranov in poplavil nižje ležeče dele reaktorjev 1-4. Dizelski generatorji so odpovedali, zaradi česar so se po izrabi akumulatorskega napajanja ugasnile tudi črpalke. To je vodilo v pregretje reaktorjev 1-3, kjer je prišlo do vsaj delnega taljenja sredice, eksplozij vodika (cirkonijeve srajčke pri povišani temperaturi reagirajo z vodo, ob čemer nastaja vodik, ki pri visokih temperaturah z zrakom eksplodira) in izpustom radioaktivnega materiala v okolico.
Reaktorje je treba še vedno hladiti, kar zaradi razdejanja po eksploziji počnejo z morsko vodo. Ta je zaradi tega radioaktivna, zato jo TEPCO filtrira in odstranjuje radioaktivne izotope. Najprej odstranijo radioaktivna cezij in stroncij, kasneje pa še izotope v nižjih koncentracijah. Edini radioaktivni izotop, ki ga ni možno odstraniti, je tritij. Ta redek, radioaktivni izotop vodika, ostaja v hladilni vodi. Njegov razpolovni čas je dobrih 12 let.
Do leta 2022 bodo trenutne kapacitete za skladiščenje s tritijem onesnažene vode polne. Ker bi gradnja sistema, za kontroliran izpust v Pacifik, ki bi trajal več desetletij trajala dve leti, se mora Japonska sedaj odločiti, kaj storiti s to vodo. Izpustu v ocean najbolj nasprotujejo ribiči, ki bi jih ta rešitev prizadela predvsem zaradi napovedanih prepovedi uvoza japonskih morskih proizvodov v Južni Koreji in drugih državah. Te so namreč že napovedala tovrstne ukrepe. Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) je dejala, da je izpust v morje ali izhlapevanje vode s tritijem postopek, ki ga jedrske elektrarne uporabljajo po vsem svetu.
V prvem letu od nesreče je v okolje sicer ušlo veliko radioaktivnosti. Maja 2012 je TEPCO ocenil, da je samo marca 2011 (med nesrečo) v zrak ušlo vsaj 520 PBq radioaktivnosti, v morje pa 18 PBq. Študija iz leta 2014 je izpuste v morje ocenila na dobrih 11 PBq. Zgornje ocene so bile pri 900 PBq. Izpusti v černobilski nesreči so bili od 10- do 25-krat višji. Ključno vprašanje je torej, koliko radioaktivnosti nosi voda s tritijem. Podvprašanje pa je, kako nevaren je tritij. Države imajo o tem zelo različna mnenja, saj so v pitni vodi omejitve 740 Bq/l (ZDA), 7000 Bq/l (Kanada), 10.000 Bq/l (Švica) in celo 76103 Bq/l (Avstralija). O sorazmerni nenevarnosti tritija priča tudi dejstvo, da tritij, kalij-40 in radon sploh ne štejejo v indikativne doze (predvidena efektivna doza letnega zaužitja oz. izpostavljenosti). Zakaj? Tritij ima sicer razpolovno dobo 12 leta, a njegov zadrževalni čas v človeškem telesu je zgolj nekaj dni. Voda se v telesu ne kopiči, temveč hitro izmenjuje z okoljem, zato velika večina tritija zapusti organizem, preden razpade (tritij je beta sevalec). V Sloveniji je meja za tritij v pitni vodi 100 Bq/l. In kako radioaktivna je voda v rezervoarjih v Fukušimi? Skupno je bilo januarja letos tam okrog 860 TBq (0,86 PBq), torej promil ali dva dosedanjih izpustov radioaktivnosti (ki so na koncu večinoma končali v morju) zaradi nesreče.
