vir: BBC
Ko je velik kamen iz vesolja februarja 2013 razneslo nad Čeljabinskom, ga je ujela množica kamer in posnetki so takoj obkrožili svet. Toda večji del meteornih eksplozij se zgodi nad morjem in jih ujamejo zgolj sateliti. Ko je 18. decembra lani približno deset metrov široka in 1500 ton težka skala trčila v Zemljino atmosfero nad Beringovim morjem, bi jo skorajda zgrešili, čeprav je eksplodirala z desetkratno močjo hirošimske atomske bombe (173 kiloton). Ognjeno detonacijo, dobrih petindvajset kilometrov nad površjem, so vendarle ujeli vohunski sateliti ameriškega letalstva, iz katerega so dregnili Naso, naj pogleda, kaj se je zgodilo. Šele po prečesavanju lastnih posnetkov so Nasini znanstveniki ugotovili, da so ognjeno sled posneli tudi sami.
Eksplozija je imela le okoli 40% moči tiste nad Čeljabinskom, a vendarle gre za drugo največjo v 21. stoletju doslej in za dogodek velikostnega ranga, kakršnega opazimo zgolj nekajkrat na vsakih sto let. Pripetljaj je voda na mlin tistim, ki si prizadevajo, da bi človeštvo več sredstev namenilo zaznavanju tovrstnih objektov, saj bi nekajkrat večji kos skale na tleh že lahko povzročil katastrofalne posledice. Ameriški kongres je leta 2005 Nasi že naložil, da mora do leta 2020 postaviti sistem, ki bo zmožen odkriti 90% asteroidov velikosti 140 metrov ali več. Toda agencija je zaenkrat še daleč od tega cilja. Za napredno zaznavanje objektov iz vesolja so zasnovali satelit Near-Earth Object Camera (NEOCam), za katerega izgradnjo in izstrelitev pa doslej politika še ni našla denarja.
