Decembra 2008 so v Severni Koreji zagnali omrežje 3G, do katerega danes dostopa 3,5 milijona ljudi, če verjamemo statistiki uradnega medija Sogwang. Po ocenah nekaterih zunanjih strokovnjakov bi lahko bi bilo v Severni Koreji več kot pet milijona mobilnih naročnin, pri čemer točna številka niti ni pomembna. Dejstvo je, da tehnologija počasi prodira tudi v Severno Korejo.
Čeprav ne morejo uporabljati interneta, jim Severna Koreja ponuja kopico lastnih aplikacij od iger in glasbe do spletnega nakupovanja. Taka priljubljena aplikacija na primer My Companion, ki je nekakšna mešanica Netflixa, kindla in spletnih iger ter seveda v Aziji izjemno priljubljenih karaok. Besede uradnih oblasti je treba vzeti z obilico soli, a prebežniki potrjujejo, da imajo pametne telefone, na katerih pa večinoma igrajo igre.
V Severni Koreji obstajajo tri mobilni operaterji: Koryolink, Kangsong Net in Byol. Koryolink je največji in edini ponuja storitve tudi tujcem, medtem ko ostala dva služita le domačinom. Severnokorejci imajo dostop do štirih znamk pametnih telefonov, in sicer Pyongyang Touch, Jindallae, Arirang in Phurun Hanul. To so telefoni, ki jih drugje ni moč kupiti. In sploh niso tako slabi: Arirang 171 ima 4,7-palčni zaslon, 10-jedrni čip MediaTek6797 (2,6 GHz), 4 GB pomnilnika in 32 GB prostora. Ker pa načeloma nimajo dostopa do interneta, lahko aplikacije in igre dobijo v trgovini ali jim jih prekopira kakšen znanec. Njihova spletna tržnica (app store) je dejanska fizična trgovina.
Pametni telefoni so še vedno rezervirani za premožnejše. V državi, kjer je povprečna plača ocenjena na 50-100 dolarjev (točnih podatkov ni moč dobiti), so telefoni za nekaj sto dolarjev pač še vedno luksuz. Morda pa se utegne to v prihodnosti spremeniti, saj so pametni telefoni v resnici idealna naprava tako za nadzor kakor zaposlitev prebivalstva.
