Slo-Tech - V zadnjem desetletju se je z Zahoda razširila praksa velikih odprtih pisarn ali celo delovnih prostorov brez pisarn, s čimer so poizkušali izboljšati sodelovanje in storilnost. S tako imenovano "vojno proti zidovom" so želeli ustvari aktivnejše, sodelovalno in kreativno delovno okolje. Vtisi zaposlenih o tem so različni, pogosto pazelo negativni. najnovejša raziskava s Harvarda pa kaže, da so tudi učinki večidel negativni. V dveh preiskovanih podjetjih je po uvedbi odprtih pisarn upadel čas živega stika med ljudmi in poraslo število elektronskih sporočil, medtem ko je produktivnost padla.
Podjetij, razumljivo, niso imenovali. V prvem podjetju so spremljali 52 zaposlenih, in sicer 15 dni pred reorganizacijo pisarn ter tri mesece po spremembi spet 15 dni. V vmesnem času so se zaposleni prilagodili na novo okolje. V drugem podjetju so spremljali 100 zaposlenih osem tednov pred spremembo in potem dva meseca kasneje še osem tednov. V vseh primerih so poizkusili zbrati čim več podatkov. Zaposlene so v ta namen spremljali infrardeči senzorji pogleda, mikrofoni za beleženje pogovorov, pospeškomeri za premike ter lokacijski senzorji. Ob tem so raziskovalci spremljali tudi elektronsko komunikacijo, torej v glavnem elektronsko pošto.
In rezultati? Po prehodu iz klasičnih pisarn v odprt prostor so ljudje za 67-72 odstotkov zmanjšali čas, ki so se pogovarjali v živo. Hkrati se je za 20-56 odstotkov povečalo število poslanih elektronskih sporočil. Upadla je tudi produktivnost, ki so jo merili po internih standardih, ki jih dejansko uporabljata tudi podjetij v raziskavi, zaradi česar številk v poročilu niso razkrili. So pa povedali, da je produktivnost upadla.
Rezultati raziskave torej potrjujejo vtise zaposlenih (raziskava), da odprti pisarniški prostori niso dobri. Ne le da se ljudje počutijo slabše, dejansko se tudi manj pogovarjajo in so manj produktivni. Razlogov je več. Eden pomembnejših je preprosto dejstvo, da se ljudje v takem okolju izolirajo od okolice, kolikor pač to gre (npr. z velikimi slušalkami), hkrati pa poskrbijo, da so ves čas videti maksimalno zaposleni. Velike pisarne nudijo preveč dražljajev, zaradi česar storilnost organizacije pade. Tretji zaključek je, da odprtost prostora poveča količino elektronske komunikacije, ki je seveda fundamentalno različna od žive in pogosto manj učinkovita.
Največ pove dejstvo, da imajo ponavadi vodilni v podjetju še vedno svoje pisarne. Tako da je čisto logično, da so odprte pisarne samo eno orodje za razslojevanje vodstva od ostalih, ne pa kot nekaj pozitivnega. Tako da kljub raziskavam da negativno vpliva na produktivnost, bo ta sistem ostal ravno zaradi tega razloga.
Morda pa so se tej delavci manj pogovarjali ker so imeli faking mikrofone in druge senzorje na sebi?
Anyway... odprte pisarne so tudi cenejše (vsaj zgleda da so na prvi pogled, a plačaš z manjšo storilnostjo - dražja delovna sila za doseči isto produktivnost) in dajo nadrejenim vtis lažjega nadzora nad podrejenimi.
Po prehodu iz klasičnih pisarn v odprt prostor so ljudje za 67-72 odstotkov zmanjšali čas, ki so se pogovarjali v živo. Hkrati se je za 20-56 odstotkov povečalo število poslanih elektronskih sporočil.
Cinik v meni je pomislil, OK jaz sem bil ta cinik, ampak se tako manj zoprno sliši, da manj čvekajo in več delajo.
No, jaz pa sem se že večkrat ustrašil resne želje, da bi bil gluh. Nisem ljudomrznež, zvokovpridelumrznež pa.
Rezultati raziskave torej potrjujejo vtise zaposlenih (raziskava), da odprti pisarniški prostori niso dobri. Ne le da se ljudje počutijo slabše, dejansko se tudi manj pogovarjajo in so manj produktivni. Razlogov je več.
Razloge si že sam navedel, jaz sem jih odebelil. Ljudje premalo pomena dajejo uživanju!!!! Slabo počutje je izvir vsega zla. Tako očitna stvar pa jo vsi spregledajo. Vem zakaj: ker ko hočeš nekaj dobrega doseč (bolj trdo ko delaš) manj uživaš. Ko pa uživaš (lenariš) nič ne narediš. Tako ljudji uživanje spominja na slab rezultat, garanje pa na uspeh. Potem pa naredijo napačni sklep, da že samo če si bodo v življenje prinesli trpljenje brez dela bo sledil uspeh. Treba je pa ravno obratno narediti: najprej dovest čimveč užitka, potem uspešno "garanje", šele potem sledi uspeh.
Eh. Firme bi se morale bolj brigati, da je delo opravljeno v dogovorjenem roku, in manj za to, kje je dejansko zaposleni.
še vedno drži, da več ko delaš več narediš. najlažje je napredek kontrolirat s časom, ki ga delavec preživi pri delu. roki so podobna bedarija kot komunizem: en idiot ki nima pojma o realnosti se spomni nekega roka, ki se njemu sprdne in pol misli, da bomo vsi noreli okoli tega roka. daš vse od sebe vsak dan in je narejeno ko je narejeno.
S časom je najslabše kontrolirati napredek, razen če delaš v linijski proizvodnji, kjer tempo narekujejo stroji. V pisarni bodo ljudje samo upočasnili tempo, ker vedo da bodo 8 ur tam ne glede na produktivnost.
Dejstvo je, da je v večji odprti pisarni (kjer je več kot 10 delavcev) vse prej kot mirno delovno okolje. Stalno dogajanje, klepet, hrup, sodelavkino ščipanje nohtov na nogi itd. zmanjšuje koncentracijo in s tem tudi storilnost.
Odprte pisarne so super za manjše time, ki delajo na istem projektu, ker se lahko tako takoj koordinirajo. Za večje skupine ljudi pa je tako okolje kontraproduktivno. Ko vidim, kako startupi oglašujejo odprte pisarne z večjimi skupinami zaposlenih, zavijem z očmi. Frdamani hipsterji.
roki so podobna bedarija kot komunizem: en idiot ki nima pojma o realnosti se spomni nekega roka, ki se njemu sprdne in pol misli, da bomo vsi noreli okoli tega roka. daš vse od sebe vsak dan in je narejeno ko je narejeno.
Okej, zdaj pa si predstavljaj, da si ti na drugi strani - naročaš neko zadevo, in te zanima, kdaj bo narejena. Odgovor - "bo narejeno, ko bo narejeno".
Da so slabe, sm vedu že od dneva 0. Ne samo, da ti vsaka zadeva odvrne pozornost, si tudi pod večjim pritiskom.
Cubicles so IMO pravzaprav kar dober kompromis med zasebnostjo in ceno. Zgolj ne tisti klasični cubicles. Stene bi morale biti delno prosojne in toliko visoke, da vidiš nad njimi ko stojiš, v povprečju.
There will be chutes!
It came from the lab.
Like tears in rain. Time to die. v_1 2012-21
Tebe ali sodelavca moti že jebena tipkovnica ali miš, ki je za njega preglasna.
Če imaš s kom kako debato, je nekomu drugemu, ki ima online konferenco, lahko tudi s stranko, že moteča zaradi hrupa v ozadju.
Potem nimaš zasebnosti pri brskanju po internetu. Non stop nekdo bulji v tvoj ekran, ker nikoli niso vsi pri miru. Mene to buljenje blazno moti...
Zato folk da gor slušalke, za kontakt ima mikrofon, kar je pa lahko preglasno, saj zaradi slušalk ne sliši sebe, kako glasen je v sobi.
Firme so to uvedle zaradi cenejših pisarn. Meni so najbolj rešitv kubiki, kjer imaš 1,8m visoke stene okoli sebe, notri pa svojo mini pisarno. Monitorji so pa tako obrnjeni, da nekdo, ki bulji noter, ne vidi kaj je gor.
"Life is hard; it's even harder when you're stupid."
Po prehodu iz klasičnih pisarn v odprt prostor so ljudje za 67-72 odstotkov zmanjšali čas, ki so se pogovarjali v živo. Hkrati se je za 20-56 odstotkov povečalo število poslanih elektronskih sporočil.
Cinik v meni je pomislil, OK jaz sem bil ta cinik, ampak se tako manj zoprno sliši, da manj čvekajo in več delajo.
Ja, manj čvekajo, (pri)delajo pa tudi manj. Kot je pokazala raziskava.
S časom je najslabše kontrolirati napredek, razen če delaš v linijski proizvodnji, kjer tempo narekujejo stroji. V pisarni bodo ljudje samo upočasnili tempo, ker vedo da bodo 8 ur tam ne glede na produktivnost.
Normiranje na čas je slaba stvar tudi v proizvodnji. Štopanje je koristno le, da dobiš okvirno idejo, kako proces teče in kje se delavec največ zamudi. Ročno delo bo vedno asinhrono ne glede na to kako obrneš. S temi podatki lahko dobiš idejo kako urediti proizvodno linijo, ne pa da boš ti zdaj delavca štopal ta pa bo zaradi pritiska delal 150% normalnega tempa. Za tak tempo, ki ga ne moreš držat dalj kot uro potem postavit normo... moraš bit malo premaknjen. Se dela ponekod tudi tako, a to so faljeni menedžerski prijemi, ki še kar niso iz mode, ker gre za miselnost še iz časov cesarja Franca Jožefa.
Work factor je recimo nek povprečen izračun v kolikem času naj bi povprečna oseba bila zmožna izvest operacijo. Ampak spet... to so približne ocene.
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
V centrali je vse open space, mizo si moras pa vsak dan v naprej zabookirat. Velja tudi za sefe. V lj je "samo" open space. Ce mors kej resenga prestudirat, se brez cepkov ne da. So pa eni oddelki skupaj v eni pisarni. U glavnem, ni ni narobe s pisarno z do 4 stoli.
V centrali je vse open space, mizo si moras pa vsak dan v naprej zabookirat. Velja tudi za sefe. V lj je "samo" open space. Ce mors kej resenga prestudirat, se brez cepkov ne da. So pa eni oddelki skupaj v eni pisarni. U glavnem, ni ni narobe s pisarno z do 4 stoli.
To je nekje priporočena obvladljiva velikost tima, ki dela na projektu. Preveč ljudi na kupu je pa šundr brez glave.
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
Normiranje na čas je slaba stvar tudi v proizvodnji. Štopanje je koristno le, da dobiš okvirno idejo, kako proces teče in kje se delavec največ zamudi. Ročno delo bo vedno asinhrono ne glede na to kako obrneš. S temi podatki lahko dobiš idejo kako urediti proizvodno linijo, ne pa da boš ti zdaj delavca štopal ta pa bo zaradi pritiska delal 150% normalnega tempa.
To govoriš v bistvu samo o temu, da je norma slabo definirana in ne, da so norme same po sebi slabe.
Kakorkoli obrneš, na koncu moraš v določenem času dobaviti določeno število kosov in rabiš nek baseline, da lahko to tudi zagotoviš. Koliko imaš rezerve (če sploh kaj) je pa druga stvar.
Tebe ali sodelavca moti že jebena tipkovnica ali miš, ki je za njega preglasna.
To je precej relativno. Če si ljudomrznež ti gre hrup, ki ga povzročajo drugi na živce. Če pa imaš rad ljudi ti gre tišina na živce in ti je zvok, ki ga drugi povzročajo lahko kar velik užitek. Tudi zlahka ga je ignorirat. Jaz še doma igram v ozadju kakšen video, ko se kaj dogaja, npr kakšno striženje, kuhanje itd. Glasba mi pa ne paše ko sem za računalnikom sem opazil. Paše med vožnjo in fizičnimi aktivnostmi, ko sedim za računalnikom mi gre pa na živce.
zdaj pa si predstavljaj, da si ti na drugi strani - naročaš neko zadevo, in te zanima, kdaj bo narejena. Odgovor - "bo narejeno, ko bo narejeno".
mene bi zanimala samo cena, ne pa kako dolgo bo delal. sej če bo dlje delal to pomeni, da bo naredil bolj natančno. tako da to s temi roki je res iracionalno.
razlaga, zakaj ljudje norijo z roki je to, ker je ljudem na splošno težko čakat na karkoli. tudi če bo nekdo zamudil 5 minut se bo teh 5 minut vleklo tistemu ki čaka.
za tistega, ki dela so bolj važni roki, ne za stranko, da ne bo nekaj kar je vredno 50EUR delal en teden. ampak tukaj spet niso roki prava rešitev, ker ne moreš napovedat kako dolgo boš nekaj delal. daš vse od sebe, delaš čimbolj pametno, drugače ne gre. roki so idiotizem.
Tebe ali sodelavca moti že jebena tipkovnica ali miš, ki je za njega preglasna.
To je precej relativno. Če si ljudomrznež ti gre hrup, ki ga povzročajo drugi na živce. Če pa imaš rad ljudi ti gre tišina na živce in ti je zvok, ki ga drugi povzročajo lahko kar velik užitek. Tudi zlahka ga je ignorirat. Jaz še doma igram v ozadju kakšen video, ko se kaj dogaja, npr kakšno striženje, kuhanje itd. Glasba mi pa ne paše ko sem za računalnikom sem opazil. Paše med vožnjo in fizičnimi aktivnostmi, ko sedim za računalnikom mi gre pa na živce.
Zato ker te hrup moti, še nisi ljudomrznež.
Očitno ne delaš z možgani, da te zunanji hrup ne moti in lahko vmes še buljiš video...
"Life is hard; it's even harder when you're stupid."
Eh. Firme bi se morale bolj brigati, da je delo opravljeno v dogovorjenem roku, in manj za to, kje je dejansko zaposleni.
Večina uspešnih firm, ki jih poznam, to dela (razen v primerih, ko je prisotnost na delovnem mestu pač nujno potrebna. Zdravniki težko delajo od doma, v ambulanti morajo biti prisotni med delovnim časom).
Ima pa medalja še drugo plat. Pri delu v tesno povezanih skupinah večkrat prihaja do sinergij, timski duh in kultura se krepi, ideje padajo med malico, med čik pavzami, druženju po službi...
še vedno drži, da več ko delaš več narediš. najlažje je napredek kontrolirat s časom, ki ga delavec preživi pri delu.
To definitivno ne drži za veliko večino dela, ki se opravlja v takšnih odprtih pisarnah. Celo za najbolj enostavna fizična dela to ne drži povsem.
roki so podobna bedarija kot komunizem: en idiot ki nima pojma o realnosti se spomni nekega roka, ki se njemu sprdne in pol misli, da bomo vsi noreli okoli tega roka. daš vse od sebe vsak dan in je narejeno ko je narejeno.
Če idioti določajo roke, potem je mogoče smiselno zamenjati tistega idiota.
Sicer so pa roki zelo smiselno orodje za doseganje ciljev. "je narejeno, ko je narejeno" je mogoče OK za kakšen specifičen del R&D. V praksi se večina stvari dela ravno obratno. Določi se rok, potem pa se v tem času naredi najboljši možen produkt. Precej nesmiselno je na trg pošiljati božične okraske sredi junija, a ne?
Normiranje na čas je slaba stvar tudi v proizvodnji. Štopanje je koristno le, da dobiš okvirno idejo, kako proces teče in kje se delavec največ zamudi. Ročno delo bo vedno asinhrono ne glede na to kako obrneš. S temi podatki lahko dobiš idejo kako urediti proizvodno linijo, ne pa da boš ti zdaj delavca štopal ta pa bo zaradi pritiska delal 150% normalnega tempa.
To govoriš v bistvu samo o temu, da je norma slabo definirana in ne, da so norme same po sebi slabe.
Kakorkoli obrneš, na koncu moraš v določenem času dobaviti določeno število kosov in rabiš nek baseline, da lahko to tudi zagotoviš. Koliko imaš rezerve (če sploh kaj) je pa druga stvar.
Moraš že, moraš. Lahko okvirno rečeš, da se pričakuje da sestaviš eno škatlo v eni uri ali eno paleto v enem dnevu. Če gre slabo in je stvar nujna daš tam še enega, da pomaga, magari tako da en naredi en del, drugi drugega in skrajšaš takt montaže. Lahko štopaš, da vidiš približno koliko časa vzame montažna operacija in potem prilagodiš delovno mesto, da se lahko dela hitreje in urejeno.
Če pride do problema, da se ne da sestavljat dovolj hitro, ne glede na to, kdo dela na montaži, moraš najprej raziskati kje je vir zamude. Če je zamuda delavec... potem je treba pogledat ali ima sploh dobro motoriko ali nima volje do dela. Upravičeno lahko sklepaš šele, ko se njegovo povprečje konkretno razlikuje od ostalih. Neke razlike bodo vedno. En bo v eni uri zapakiral škatlo in naredil že 10% nove. Drugi bo po eni uri nekje pri koncu... itd.
Ne moreš popolnoma vse odgovornosti za neuspeh pri doseganju cilja zgrnit na delavca, če si ga postavil v neorganizirano okolje.
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
Veliko zanimivih argumentov, nihče pa ni omenil dejstva, da ljudje želimo zasebnost pri komunikaciji s sodelavci. Če te ne dosežemo z osebnim pogovorom, se zatečemo k e-komunikaciji (glej rezultate raziskave). Poleg tega je v primeru izolacije zaposlencev po pisarnah veliko bolj stimulativno komunicirati s sodelavci, saj niso v tvoji neposredni okolici cel dan in si komunikacije celo želiš. Če si ves čas obkrožen z ljudmi, postane ta prisotnost neprijetna in nadležna (hence čepki in slušalke, ne le zaradi zvočnih motenj, temveč predvsem zaradi mentalne izolacije od drugih).
Najbolj učinkovito sredstvo za komunikacijo med ljudmi so po mojem danes - sobe za sestanke.
Antifašizem je danes poslednje pribežališče ničvredneža, je ideologija ničesar
in neizprosen boj proti neobstoječemu sovražniku - v zameno za državni denar
in neprofitno najemno stanovanje v središču Ljubljane. -- Tomaž Štih, 2021
Veliko zanimivih argumentov, nihče pa ni omenil dejstva, da ljudje želimo zasebnost pri komunikaciji s sodelavci. Če te ne dosežemo z osebnim pogovorom, se zatečemo k e-komunikaciji (glej rezultate raziskave). Poleg tega je v primeru izolacije zaposlencev po pisarnah veliko bolj stimulativno komunicirati s sodelavci, saj niso v tvoji neposredni okolici cel dan in si komunikacije celo želiš. Če si ves čas obkrožen z ljudmi, postane ta prisotnost neprijetna in nadležna (hence čepki in slušalke, ne le zaradi zvočnih motenj, temveč predvsem zaradi mentalne izolacije od drugih).
Najbolj učinkovito sredstvo za komunikacijo med ljudmi so po mojem danes - sobe za sestanke.
Skupinski oogovor se sprevrže v moteč šum.
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
