IBM odkril tehnologijo, ki obljublja tisočkrat večje diske

Nature - IBM je v praksi demonstriral koncept, ki bi v prihodnosti lahko prinesel diske s tisočkrat večjo kapaciteto. Uspeli so obdržati magnetizacijo enega samega atoma, kar je tudi najmanjši mogoč delec, ki ga v disku teoretično lahko uporabimo za hranjenje podatkov. O odkritju pišejo v reviji Nature, kar dokazuje, da je preboj zaenkrat še zelo akademski, a po drugi strani, da ima resen potencial.

Trenutna magnetna zrnca na ploščah diskov so velika nekaj milijonov atomov, kar je že zelo malo. Manjša kot so, bolj so občutljiva na motnje iz okolice in termični šum. Nove tehnologije zapisa, ki so že komercialno uporabne, zato uporabljajo različne trike, kako obdržati magnetizacijo zrnc zanesljivo, hkrati pa na diske stlačiti čim več podatkov.

Zato so novi rezultati, ki jih je IBM predstavil, zelo pomembni. Sestavili so napravo, ki zmore shraniti 2 bita podatkov. To je res malo, a po drugi strani jo sestavljata dva atoma. Pred petimi leti so za zapis enega bita potrebovali vsaj 12 atomov. To pot so uporabili atom holmija, ki je pri 5 K (-268 °C) sedel na površini iz magnezijevega oksida. Vidimo, da to niso ravno vsakdanji delovni pogoji, a tudi diski ne bodo imeli enega atoma na bit. Že če uspemo velikost zrnc zmanjšati za velikostni razred (torej na nekaj sto tisoč na bit), smo dosegli veliko. Holmij je bil že od nekdaj obetaven kandidat, ker ima močan in obstojen spin. Raziskovalci so že leta 2013 pokazali, da lahko spin holmija ohranimo nespremenjen 10 minut. Pri običajnih elementih se spin obrne v nekaj sto nanosekundah, zato potrebujemo velika magnetna zrnca. Sedaj so s presevnim elektronskim mikroskopom atomu holmija določili spin, ki je ostal nespremenjen več ur in ga je bilo mogoče prebrati. To je bila doslej težava holmija, ker je bilo težko dobiti podatke, saj so atomi šibko interagirali z okolico.

To pa še ni vse, bi dejali v televizijski prodaji. Pri tej tehnologiji gre v bistvu za nategovanje obstoječe logike magnetnega shranjevanja podatkov do skrajnosti. Morda pa bo prihodnost popolnoma drugačna. Že lani so v EPFL pokazali (tudi v Nature), da lahko en atom shrani kilobit informacije. Če atome primerno razporedimo v mrežo, potem podatke shranjujemo kot njihovo pozicijo, kar prinaša bistveno več možnosti. A tudi tu za zdaj potrebujemo temperature blizu absolutne ničle, za nameček pa je ta tehnologija popolnoma nezdružljiva s trenutno logiko elektronskega računalništva. A tudi elektronski računalnik je bil svoj čas nezdružljiv z abakom.