Pred pol stoletja je Apollo 1 spremenil varnost vesoljskih poletov

Slo-Tech - Pred 55 leti je Kennedy v znamenitem govoru v Houstonu jasno začrtal ameriško vesoljsko pot z besedami, da bodo še pred iztekom desetletja stopili na Mesec. Rodil se je program Apollo, ki je svoj vrhunec dosegel leta 1969 z misijo Apollo 11 in s pristankom prvih dveh ljudi na Luni. Toda pred natanko 50 leti, 27. januarja 1967, je bila usoda programa precej negotova. Že prva misija, tj. Apollo 1, se je predčasno končala z veliko katastrofo, ki je terjala smrt vseh treh članov posadke (Virgil Grissom, Edward White, Roger Chaffee). To so bili prvi ameriški astronavti, ki so umrli med misijami.

Ironično je, da so prvi ameriški astronavti umrli med suho vajo brez goriva, vzrok smrti pa je bila zadušitev. Apollo 1 bi bil moral vzleteti 21. februarja 1967, pred tem datumom pa je bilo treba izvesti vrsto preizkusov in vaj. Ena izmed njih je potekala 27. januarja, ko so preverjali delovanje kapsulo z lastnim napajanjem. Poizkus je veljal za nenevarnega, saj so bili rezervoarji z gorivom prazni, prav tako pa niso uporabljali nobenih kriogenih ali pirotehničnih sistemov.

Toda med preizkusom je šlo nekaj hudo narobe, kar so prvi ugotovili kar astronavti sami. V kapsuli je zagorelo, ogenj pa se je zaradi kisikove atmosfere hitro in burno razširil. Temperature so skokovito narasle, zaradi naraščajočega tlaka pa je notranjo pregrado v modulu razneslo. Ko je vanj vdrl zrak, sta nagla sprememba tlaka in vlek še bolj razpihala ogenj, ki ga je potem zrak (ki je zamenjal kisikovo atmosfero) pridušil, da se je kabina napolnila s sajami in strupenimi plinastimi produkti nepopolnega gorenja. Vrata kapsule so reševalci uspeli odpreti šele po petih minutah pekla, kar je bilo za astronavte že prepozno. K temu sta botrovala tako slab dizajn kapsule kot tudi slaba pripravljenost reševalnih ekip, ker je bil test opredeljen kot nenevaren.

To je bila največja dotedanja nesreča v ameriški zgodovini osvajanja vesolja, ki je imela pomembne posledice za nadaljevanje vesoljskih poletov. Več preiskav je odkrilo, da so k tragičnemu izidi botrovali napaka v električni napeljavi, kisikova atmosfera pod nadtlakom, nepraktičen mehanizem zapiranja lopute, uporaba gorljivih materialov (npr. najlona) in slaba pripravljenost reševalnih ekip. Poleg teh hudih inženirskih napak je več komisij, ki je preiskovalo nesrečo, hudo kritiziralo tudi organiziranost v NASI. Apollo 1 ni nikdar več poletel, do naslednjega poleta s človeško posadko pa je minilo poldrugo leto (Apollo 7). V njem je letela druga rezervna posadka iz nesrečnega Apolla 1. Apollo 8 je manj kot dve leti po nesreči obkrožil Luno, Apollo 11 pa je na njej pristal.

Nesreča Apolla 1 je pošteno prevetrila varnostne protokole v NASI. Tedanji vodja poletov v NASI Gene Kranz je dejal, da bo odtlej nadzor poletov znan zaradi dveh lastnosti: strogosti in kompetentnosti. Strog je bil v smislu, da so odgovorni za vse, kar storijo, in vse česar ne storijo. S kompetentnostjo pa je opisal še pozornejše opazovanje misij, kjer ničesar niso vzeli za samoumevno. Delovalo je, kajti v naslednjih šestnajstih misijah Apolla ni bilo smrtnih žrtev, čeprav vse misije niso šle po načrtih. Trije so morali umreti, toda NASA se je naučila, da mora biti notranjost vesoljskih plovil iz negorljivih materialov in da je polnjenje s kisikom (celo pod nadtlakom!) zamisel, ki kar kliče po katastrofi. Res, v notranjosti Apolla 1 je zgorelo praktično vse, ostalo je le nekaj koščkov. Lopute se odtlej odpirajo navzven, da se posadka v primeru nezgode laže reši. Michael Collins, ki je letel v slavnem Apollu 11, je dejal, da bi se podobna nesreča zagotovo zgodila kasneje, če se ne bi bila pri Apollo 1. In če bi se to zgodilo v vesolju, bi se lahko zgodilo, da bi financer program Apollo celo ukinil. Kdo ve, kako bi se bila zgodovina odvila tedaj.

Žal Apollo 1 ni pomenil konec človeških žrtev v vesolju, saj so se nesreče dogajale tudi pri drugih misijah, denimo Space Shuttle s Challengerjem in Columbio, in v prihodnjih desetletjih terjale svoj davek.