Štirje jezdeci infokalipse; Vir: Wendy Cockcroft@Twitter
vir: infounpis.si
Anton Toni Klančnik z oddelka za mladoletniško kriminaliteto, Policija, ter Marjan Turk, direktorat za informacijsko družbo, ta hip še MIZŠ; Vir: Dnevnik, Društvo SIKOM
IWOL je kratica za "Internet Worst-Of List" - seznam "najslabših strani na internetu" po presoji mednarodnega policijskega urada (INTERPOL). Na njem naj bi bil zbran centraliziran in ažuren seznam
Na prvi pogled se to niti ne sliši kot slaba ideja. Podobe spolnega izkoriščanja mladoletnih so vendar ena najbolj zavržnih stvari (sploh), zato je vendar prav, da se jih promptno in udarno spravi z interneta. Tako trdi tudi MIZŠ v obrazložitvi predloga:
Na potrebnost vpeljave ukrepa, ki bi kar se da najbolj učinkovito in ažurno preprečil dostop do omenjenih posnetkov spolnih zlorab otrok na internetu, smo bili v preteklosti opozorjeni s strani Generalne policijske uprave (GPU). Model ugledne institucije Interpola "acccess blocking" se je tako GPU, tožilstvu kot tudi predstavnikom operaterjev v tem primeru zdel primeren in ustrezen. Ker brez izrecne pravne podlage blokiranje vsebin na internetu ni dovoljeno, je z vidika zaščite pravic otrok (konkretizirano z onemogočanjem dostopa do spletnih strani, ki bi vsebovale posnetke spolne zlorabe otrok) potrebno za ta namen določiti posebno pravno podlago, ki je sedaj vzpostavljena preko 1. točke. Ni namreč pričakovati, da bi posebna odločba sodišča, izdana zgolj v posamičnem primeru, dosegla širši namen zaščite pravic otrok, ki se zasleduje, medtem ko se po drugi strani navedeni seznam Interpola sproti preverja in obnavlja.
Skratka, policija (GPU, oddelek za mladoletniško kriminaliteto, oz. njen predstavnik Anton Toni Klančnik, na sliki) je organizirala posvet, na katerem je
Blokiranje spletnih strani je sicer eden izmed hujših posegov v človekove in državljanske pravice povezane z internetom, kot so pravica do svobode govora, pravica do obveščenosti in pravica do zasebnosti komunikacij. Posegi v te pravice so bili do sedaj dopustni le na podlagi sodne odredbe, ki naj bi zagotavljala, da so posegi dejansko upravičeni in sorazmerni. Ukrepi so podvrženi sodni kontroli, tako da je njihova zloraba in s tem neupravičen poseg v človekove pravice zelo otežena, če že ne onemogočena.
Tovrstni predlogi niso novi. Pravzaprav jih je mogoče slišati vsako leto septembra na posvetih FDV-jevskega projekta "Spletno oko". Ob eni od prilik smo predstavnika tuje policije (ki je takrat predstavljal IWOL) vprašali, zakaj se sploh mučijo z blokiranjem tovrstnih strani, namesto da bi jih preprosto odklopili od spleta. Odgovor se je, dobesedno, glasil, "it's easier" (tako je lažje).
In resnici na ljubo je celotna ideja tega predloga, da "je tako lažje". Takšno blokiranje je dokazano neučinkovito. Obenem je tudi popolnoma nesprejemljivo, ker ne predvideva nobene sodne odobritve, nobene možnosti pritožbe in nobenih drugih mehanizmov kontrole. Gre za dejstvo, da se operater pač odloči, da so določene spletne storitve takšne sorte, da jih on "ne bo zagotavljal". Kar je nevaren precedens v slovenski praksi. Operaterju se dovoli odločati, katere spletne strani bo ponujal in katere ne.
Poglejmo najprej (ne)učinkovitost. Blokiranje spleta je težavno, ker obstajajo številni "obvodi" bolj ali manj trivialne zahtevnosti. Če operater blokira domene na svojem DNS strežniku, uporabnik pač uporabi kak drug DNS strežnik. Če blokira dostop do določenih IP naslovov, lahko uporabnik uporabi proxy strežnik ali VPN dostop in s tem obide blokado. In tako dalje. To debato smo že imeli pred šestimi leti, ko se je podobnih zunajsodnih blokad posluževal takratni Urad za nadzor nad prirejanjem iger na srečo (UNPIS, glej serijo prispevkov UNPIS - ni časti med tatovi). Ampak pri blokiranju pedofilskih spletnih strani so vsi ti problemi samo še hujši. Osebe, ki konzumirajo tovrstne vsebine, še predobro vedo, da te slike in posnetki niso nastale zakonito, da njihovo distribuiranje ni zakonito, ter da že gledanje teh vsebin ni zakonito. Vedo tudi, da jih policija pri tem skuša najti. Zatorej jim je povsem jasno, da se morajo za dostop malo "potruditi" in obenem malo "skriti", tipično z dostopom prek TOR-a. Takšnih uporabnikov blokiranje spletnih domen ne bo ustavilo. Če ne njih, koga pa potem? Policija je večkrat dodala, da bodo s tem preprečili običajnim uporabnikom spleta, da ne bi "po nesreči" naleteli na spletne strani z otroško pornografijo. Kar je domala smešno.
Če bi slovensko policijo oz. INTERPOL dejansko skrbelo za otroke na takšnih fotografijah, se torej ne bi ukvarjala z neučinkovitim blokiranjem, ampak bi energijo raje usmerila v odstranitev teh strani s spleta, oz. z iskanjem kolovodij, ki stojijo za njimi. INTERPOL na svoji spletni strani sicer pojasnjuje, da se strani tudi odstranjuje, da pa je to "zamuden proces". Kar pa ne drži. Praktično vsi gostitelji spletnih strani (shared hosting, VPS, dedicated serverji, idr.) bodo takšne vsebine odstranili takoj po prejemu opozorila (e-pošte) pristojnega domačega organa. Če bi slovenska policija našla takšno spletno pri katerem od domačih ponudnikov gostovanja, bi za odstranitev vsebine zadostoval dopis ali celo telefonski klic na gostiteljev abuse kontaktni naslov. Če bi ga našli pri tajskem ponudniku, je potrebno zgolj prositi tajske kolege za posredovanje. Glede na to, da je prav takšno sodelovanje prva in glavna naloga INTERPOLA, in da imajo države v ta namen v Lyonu stalno osebje, je razlog lahko le lenoba.
In lenoba gre z roko v roki s površnostjo. Ker se blokira celotno domeno, ne zgolj specifične URL-je, so lahko hitro po krivem blokirane tudi legitimne spletne strani. Interpol sicer pravi, da v ta namen omogoča neke vrste prijavo napake pri blokiranju, vendar v tem postopku ne garantira nobenih povratnih informacij prijavitelju, obenem pa šteje, da če je na neki domeni znašel child pr0n, to pač pomeni, da je bil imetnik strežnikov neodgovoren. Za takšen zaključek pa v pravu ni opore. Praktično povsod po svetu (pri nas v ZEPT) velja načelo izključitve odgovornosti operaterjev in gostiteljev za prenesene oz. gostovane vsebine, ki določa, da gostitelj ni dolžan vnaprej pregledovati vsebin, ki jih gostuje (jih pa odstrani, ko je na njihovo protipravnost opozorjen). Razlog za to je v izjemni potrebi po gostiteljskih storitvah, ki je preprosto ne bi bilo mogoče zagotoviti, če bi ponudniki strežnikov morali vnaprej pregledovati vsako besedilo, sliko, videoposnetek, ali programsko kodo, ki jo njihova stranka namesti na strežnik. Blokirati gostitelja samo zato, ker so se mu tja "zaselili" pedofili, sploh brez kakršnegakoli predhodnega obvestila zatorej ni v skladu s celotno zasnovo sistema odgovornosti za internetne vsebine. Ampak MIZŠ (Direktorat za informacijsko družbo, njegov predstavnik mag. Marjan Turk je na sliki) o tem očitno ni razmišljalo.
Prav tako MIZŠ ni razmišljalo, kakšne so širše posledice operaterjeve odločitve, da nadzira mrežni promet in filtrira določene domene. Operater s tem več ni "goli posrednik informacij", ampak aktivni čuvaj omrežnega prometa. Hitro se bodo našla združenja imetnikov avtorskih pravic, zagovornikov zaščite družine pred pornografijo, zaskrbljencev nad raznimi religijami, idr., ki bodo trdila, da lahko tudi ona dobavijo "high quality" seznam neprimernih spletnih strani, in se spraševala, zakaj operater noče sprejeti še njih. Pa še prav bodo imeli.
In vse to nas vrne k naši policiji. Oddelek za mladoletniško kriminaliteto je skozi leta podal veliko površnih in nepremišljenih predlogov, podanih v imenu "zaščite otrok", ki močno posegajo v pravice vseh uporabnikov interneta. Sami so eni od glavnih podpornikov ponovne uvedbe obvezne in dolgotrajne hrambe podatkov o prometu, ker da jih rabijo za identifikacijo slovenskih uporabnikov spletnih strani s posnetki spolnih zlorab otrok. Trdijo, da rabijo za vsaj 7-8 mesecev podatkov o tem, kdo je na določen dan imel določen IP naslov, ker da drugače ne morejo delati. A česar ne povedo je, da je teh 7-8 mesecev potrebnih predvsem zavoljo njihovih lastnih razlogov. Naša policija malo naredi na tem, da bi sama našla odgovorne za zlorabo otrok, razpečevalce tako nastalih fotografij, ter potem konzumente teh fotografij. Kar v resnici počno je, da iz tujine prejemajo prijave tujih policij zoper naše IP naslove. Te prijave potem tako počasi prevajajo in procesirajo, da do časa, ko končno želijo identificirati določen slovenski IP, mine tistih 7-8 mesecev. Pa še takrat se jim ne ljubi ukvarjati s sodno odredbo, ampak raje operaterje sami in neposredno silijo v protipravno posredovanje podatkov, Ustavno sodišče pa potem, da jim piše žalostne in v ničemer utemeljene apologije.
Otroška pornografija je in ostaja eden t.i. štirih jezdecev informacijske apokalipse. Pri nas sproži tako močne čustvene odzive, da preprosto pozabimo razmišljati, videti stvari za to, kar so. Blokiranje INTERPOLovega IWOL seznama spletnih strani ne bo praktično nič prispevalo k zaščiti slovenskih (ali tujih) otrok. Bo pa dalo vtis, da je Slovenija na tem področju nekaj naredila. V zameno za lažji spanec naših odločevalcev bomo tako v Sloveniji vzpostavili industrijsko uporabljiv sistem filtriranja vsebin na internetu (
