Ko otroke zaskrbi, kaj starši počno na internetu

Največji problem v družinah je komunikacija, najbolš vsakmu svoj PC pa na chat, pol se bojo pa morebiti našli. Največja pomanjklivost šolskih sistemov je ta, da ni vzgoje za življenje - učenje starševstva, družinske komunikacije, vzgoje otrok, medsebojnih odnosov.... Starši so se pač učili od svojih staršev, otroci pa se učijo od njih in frustracije celih generacij prehajajo iz roda v rod.

Moja tamala ima od 4 leta svoj comp. Veselo ga uporablja tudi sama za gledanje animejev in otroških filmov, igranje otroških igric, risanje in barvanje, pa iskanje slikic npr. WINX. Kmalu ji bom inštalirala LOGO. Šolski sistem, kot ga poznamo, pa ni nikoli vzgajal otroke. Otroke so celovito vzgajali včasih v viktorijanskih časih v posebnih internatih za gospode in gospodične. Z vpeljavo moderne dobe in šolstva, ki naj bi bilo množičnejše dostopno, je naloga vzgoje padla na starše. Starši pa po cele dneve garajo za ljubi kruhek in se z otroci nimajo ne časa ne energije ukvarjati. Še tisto mala časa, kar jim ostane za lastno sprostitev, vsak porabi kakor mu paše.

Gre za bolj globok problem. Današnjega človeka poganjajo želje po takojšnjem zadovoljevanju potreb – instant gratification syndrom. Glede na ekonomski sistem, ki se mu reče kapitalizem, ki prevladuje na večini našega današnjega planeta je rezultat pričakovan. Ljudje garajo, da bi zadovoljili svoje osnovne potrebe. Ker so nižje potrebe zaradi sistema kakršen je, pretežno večinoma nezadovoljene, se večini ljudi ne uspe povzpeti na višje nivoje, kjer do izraza pridejo morala, kreativnost, altruizem in podobni ideali. Takojšnje zadovoljevanje lastnih potreb, stremljenje k uživaštvu ne glede na posledice, sebičnost in odsotnost drugih pozitivnih vrednot pa so pripeljale današnji svet do točke na kateri smo. Včasih je narava silila ljudi, da so se povezovali in si pomagali. Danes je ta pritisk okolja minimiziran z uvedbo industializacije in modernih tehnologij. Ljudje postajamo vedno bolj odtujeni. Zahteve, ki jih narekuje vsakdanje življenje nam puščajo bore malo časa, da se kvalitetno posvetimo osebnostnemu razvoju, partnerju in družini. Tako vsaka naslednja generacija živi hitreje in vedno bolj z računalnikom v naročju, kjer je svet dosegljiv na dotik tipkovnice.

Nisem pristaš teorije, da je tehnologija zlobna, tudi nisem zagovornica socializma kot smo ga poznali ali ga še poznamo na tem našem planetu, vendar reštev, ki obstaja danes, se mi ne zdi prava. Potrebno bi bilo najti ravnotežje med naravo in osebnostnim razvojem na eni ter tehnološkim razvojem in ekonomijo na drugi strani. Napredek kot ga poznamo in imenujemo danes je zelo enostranski in že pušča posledice na našem življenskem okolju in na nas samih. Kljub tehnološki superiornosti smo ljudje vedno bolj osamljeni in izolirani in pogrešamo toplino ter ljubezen. To se najbolj kaže pri mladostnikih, ki se v pomanjkanju tovrstne 'izobrazbe' s strani staršev zatekajo k samomorom ali pa se zapirajo v svoje izolirane fantazijske svetove. Razvoj čustvene in duševne strani človeka je ravno tako pomemben kot je razvoj njegove tehnološke in logične strani. Le skupaj lahko tvorijo celovitega človeka.

Kam bo forsiranje ekonomskega preživetja in tehnologije pripeljalo ne vem, a slika, ki se mi riše v glavi ni ravno lepa.