Poletni čas omogoča izrabo jutranje svetlobe.
Večina držav leži v časovnih pasovih, ki ne ustrezajo sončnemu času.
Primerjala sta, kako to početje vpliva na človeško notranjo uro, tako imenovani cirkadiani ritem, in posledice v obliki debelosti in pogostosti kapi. Rezultati kažejo, da je premikanje ure škodljiva praksa. Če bi ostali na standardnem času, ki ga sicer uporabljamo pozimi, bi se prevalenca debelosti in kapi znižala za 0,78 in 0,09 odstotka. Če bi ves čas ostali na poletnem času, kar je možnost, ki so jo na primer uporabili v Rusiji, a kasneje odpustili, bi bili zdravstveni obeti takisto pozitivni. Debelost bi upadla za 0,51 odstotka, kapi pa za 0,07 odstotka. Vplivi so torej približno tretjino manjši kot pri stalnem zimskem času, a še vedno občutni v primerjavi s premikanjem ure.
Raziskovalca sta tudi skušala razložiti, zakaj te razlike. Naravna človeška ura ni povsem usklajena z vrtenjem Zemlje, saj ima povprečju človekov bioritem obhodni čas 24 ur in 12 minut. Zato so zunanji dražljaji, med katerimi je najpomembnejša svetloba, pomembni za stalno sinhronizacijo bioritma. Svetlejša jutra naj bi bila manj škodljiva, ker omogočajo zagon telesa in ga krmilijo v smeri zunanjega izmenjavanja dnevi in noči, medtem ko svetlejši večeri teh koristi ne prinašajo.
Rezultati na Evropo niso neposredno prenosljivi, ker uro prestavljamo ob drugih terminih, imamo drugačno organizacijo dneva in dela ter živimo bolj severno kot v ZDA, torej je medsezonska variabilnost v dolžini dneva večja. Če bi v Sloveniji prešli na stalni zimski čas, bi zime ostale enake, poleti pa bi sonce vzhajalo okrog 4. ure in zahajalo okrog 20. ure. Po drugi strani, če bi prešli na standardni poletni čas, bi spremembe opazili pozimi. Sonce bi zahajalo okrog 17. ure, vzhajalo pa okrog 8. ure. Premikanje ure omogoča oboje.
