To ne pomeni, da navigacija ne obstaja, le Google in druga zahodna podjetja ne morejo dobiti podrobnih podatkov. Dostop imajo le podatkov v merilu 1 : 25.000, ki nimajo ključnih elementov, kot so manjše ceste, podatki o stavbah in podobno. Podrobnejši zemljevidi v merilu 1 : 5.000 ostajajo v lasti Geografskega inštituta (NGII). Google si že desetletja prizadeva te podatke pridobiti, a so leta 2007 in 2016 zaradi pomislekov o nacionalni varnosti izročitev zavrnili. Google bi bil podatke namreč hranil izven Južne Koreje.
V resnici gre za zaščito domačih ponudnikov, ki te podatke dobivajo in uporabljajo. Google jih celo licencira od njih, a jih ne sme uporabljati za navigacijo, temveč zgolj za prikaz znamenitosti in komercialnih točk. Da bi jih lahko izkoriščal za navigacijo, bi jih moral obdelovati v svojih podatkovnih centrih, kar bi terjalo iznos iz Južne Koreje, ki ni dovoljen. Google obljublja, da bo zakril vsa občutljiva področja, kot bo to zahtevala Južna Koreja, a ministrstvo ostaja neomajno. Nasprotujejo mu tudi praktično vsi člani Kasma (Korean Association of Spatial Information, Surveying and Mapping), ker bi marsikoga Google pahnil iz posla.
Na drugi strani je turizem, kjer je tretjina pritožb povezana z nedelovanjem Google Maps, poroča Korejska turistična organizacija. Če bi navigacija delovala, bi imelo to pozitivni vpliv na turizem. O tej težavi so govorili celo na trgovinskih pogajanjih med ZDA in Južno Korejo, ki so se končala z dogovorom o 15-odstotnih carinah v ZDA. Ni nemogoče, da bi v prihodnosti ZDA odločneje pritisnile na Južno Korejo v imenu zaščite tehnoloških gigantov.
