Škofja Loka (prosti spis)

Škofja Loka je kraj, ki me nekoliko spominja na Česky Krumlov. Na kraj, ki bi lahko bil kot Česky Krumlov, pa ni. Nekje konec 90 leti sem tu preživel eno leto v kasarni na služenju vojaškega roka. Nori časi, o katerih bi lahko posnel film. Toliko posebnežev, kot sem spoznal na služenju JLA, nisem nikdar kasneje. Liki, kot iz kakšnega filma, iz cele takratne Jugoslavije. In kasneje sem spoznal še veliko posebnežev, samo ne na tem nivoju, kot takrat. V kasarni sem se naučil na kitaro igrati Smoke on the wather in kako izgleda, ko spiš pozimi pri minus 20 stopinjah ponoči v stražarski hišici. Ampak brez zamere, Škofja Loka se mi zdi, kot da se v vsem tem času ni nič kaj dosti spremenila. Česky Krumlov je postal svetovno znana in tudi obiskana turistična destinacija, Škofja Loka pa ne vem. Prav veliko turistov tu očitno ni. Sem šel na ježka in kavo v neko slaščičarno pri cerkvi in zadeva je zame pod kritiko. Na koncu dobim še POS terminal, kjer od mene hočejo še neko napitnino. Boljše ježke imajo v Šparu in vsaki albanski slaščičarni. Ta je bil brez okusa. Mogoče spet kakšna veganska izvedba. Staro mestno jedro pa je kot kaže še v delu. Ampak Škofja Loka ima še vedno potencial, da postane eno najbolj obiskanih mest pri nas, saj ima šarm srednjeveškega mesta. Kljub vsemu je Škofja Loka zame eno najlepših mest pri nas, poleg Pirana in Ptuja. V tem mestu ima stranka Levica celo svoj štab v samem centru, s petokrako zvezdo. Res kot v časih, ko sem tu služil JLA. Ko sem pogledal skozi okno, sem videl, da so notri stoli razporejeni v polkrogu. Nimam domišljije, kaj se tu dogaja. Mogoče v lutko Janeza Janše zabadajo igle ali delajo iz gline figurice s podobo Tita.

Če se vrnem nazaj k JLA.

V Škofji Loki sem služil vojsko v izvidniški enoti, kasarna pa je bila inženirja. Torej gradbinci z buldožerji in kamioni ter tisti, ki polagajo protitankovske mine. Radi so se pohvalili, koliko cest so pomagali zgraditi v okolici. Ko sem prišel v vojsko, so mi razložili, da je izvidniški vod, v katerega sem bil razporejen, elitna enota kasarne. Best of the best. Najbolj trdo usposabljanje, brezkompromisna selekcija, najboljše orožje, skratka elita, ki gre daleč za sovražnikove linije in opravlja najzahtevnejše izvidniške naloge. Obljubljali so nam celo tečaj potapljanja. Usposabljanje opravijo le najbolj sposobni in vzdržljivi. Možnost preživetja v vojni majhna. Ko pride izvidniški vod zjutraj nazaj v kasarno iz vzdržljivostnega teka, ostali vojaki stojijo mirno v pozdrav. Nekaj podobnega torej kot ameriški Navy Seals. Ampak potem se je pa izkazalo, da je bilo vse skupaj čista neumnost. Tako kot večina reči v takratni JLA. Temu jaz rečem vojska na papirju. Poveljujoči oficir voda nam je že po prvem tednu dejal, da nas pusti pri miru, da delamo kar hočemo, samo če mu ne povzročamo težav. Skratka, nič od elitnega usposabljanja. Ko smo mu povzročali težave in to smo mu, zaradi čistega dolgčasa, pa smo dobili rok, v katerem moramo v polni bojni opremi priteči na hrib Lubnik nad Škofjo Loko. On se je gor zapeljal seveda z vojaškim džipom. Takrat sem pa preklel tisti hrib. Saj za nedeljski izlet je čisto v redu, samo z vso opremo teči na vrh je pa recimo temu neprijeten.

Po pol leta "trdega usposabljanja" je naš vod zasedel vse ključne položaje v kasarni. Vodenje skladišča za hrano, skladišča za obleke, kupatilo (kopalnica), skratka popolni monopol nad kasarno. Jest nismo hodili več v jedilnico, ampak v skladišče za hrano, kjer smo jedli pršut in sirove bureke, o čemer so ostali večinoma lahko samo sanjali. Včasih sem se tako najedel, da me je še par dni bolel trebuh. Najbolj zabavna je bila kopalnica, ki sta jo dobila v upravljanje dva Albanca s Kosova. Ta dva lika sta najprej spustila ledeno mrzlo vodo, potem pa vrelo vodo. Ko se je zaslišalo kričanje iz tiste smeri smo vedeli, da se vojska umiva v kopalnici. Ponavadi so bili tega deležni novinci, ki so prišli na služenje vojaškega roka. Za novo leto sem se naredil, da sem poškodovan, tako da sem odšel v vojaško bolnico v Ljubljano na pregled in potem domov. Zaradi tega sem zamudil najbolj zabavni del. Najprej so jim za silvestrovo v dvorani spustili film Neretva (ali mogoče Sutjeska?), samo to so izžvižgali, tako da so jim potem vrteli neke nemške porniče. Potem so se ga vojaki napili in nek Srb iz Kosova je odšel po ključe, prižgal buldožer, podrl najprej neke betonske stebre in buldožer zaparkiral naravnost pred vhod v dvorano, kjer so praznovali novo leto, tako da nihče ni mogel ven. Za ta podvig je dobil teden dni pripora, ampak to je samo pomenilo, da so ga zaprli in mu vzeli vezalke na čevljih, da ne naredi samomora (kako z vezalkami narediš samomor mi še danes ni jasno) in je potem nekaj časa hodil s stražo na obroke. Ampak to se je v JLA izkazalo kot v redu zadeva, saj je straža šla prva in dobila najboljše za jest. Jaz sem z Albanci menjal hrano za svinjino, ki jo oni niso jedli, tako da sem nekako preživel pol leta, potem sem jedel pa pršut in sirove bureke. Zabavno je bilo tudi na strelišču Crni grob. Streljali smo z AK 47, ki je avtomatska puška. Albanec s Kosova nikakor ni razumel, da puška samodejno vstavi naslednji naboj v cev in je ročno repetiral, tako da so naokrog leteli neizstreljeni naboji. Očitno je bil od doma navajen pušk, ki jih je bilo potrebno še repetirati. Te smo morali potem iskati, ker v JLA ni bilo hujšega, kot če se je izgubil naboj. Glede tega pa v JLA ni bilo šale. Nek Rambo iz Srbije se je pozimi na straži igral s puško, tako da smo potem celo noč, v hudem mrazu in po globokem snegu iskali njegove naboje. Za kazen je dobil tako imenovano čebovanje. To pomeni, da smo ga pokrili z odejo in padale so po njem batine. Nek drug posebnež iz juga Srbije si ni več kot teden dni zanalašč preobul nogavic. Smrdel je kot razpadajoče truplo. Njega smo pokrili z nekaj odejami, ampak smrdel je še vedno kot truplo in ta vonj se je razširil po celi sobi. Pozimi je bilo takrat v Škofji Loki zelo mrzlo, samo nihče iz principa ni želel iti po premog, da bi zakurili peč. Ponoči je bilo tako zelo mrzlo, da je steklo na oknu zamrznilo na notranji strani. Samo to nas ni preveč motilo. Nek Dalmatinec, jaz sem ga klical Šime, čeprav se ne spomnim, kako mu je bilo zares ime, je spal nad mano na pogradu. On je kadil kanabis, tako da sem bil še jaz od njegovega dima malo zadet. Nekaj zvitkov je dal tudi meni, samo se mi takrat ni zdelo nič posebnega. Sedaj je iz kanabisa nastal cel cirkus in dober posel. Nek drug lik iz juga Srbije, mislim da iz Niša, je igral harmoniko. Bil je čista kopija enega igralca iz filma Kdo tam poje. On je dobival od doma najboljše pakete s slaščicami. Enkrat pa je dobil v paketu pečenega malega pujska, kar je šokiralo Albance, ki so pričakovali slaščice. Nek vojak iz Srbije je prišel v JLA star 24 let, ker je prej dokončal fakulteto. Meni se je zdel obupno star. Nisem razumel, kako lahko tako starega človeka silijo, da teče deset kilometrov in to že zjutraj pred zajtrkom. Ostali smo bili stari 18 let. Nek Albanec iz Kosova je imel zlat zob. Kako ga je dobil, ga nisem spraševal. Morda je bil zlati zob pri njih kakšen statusni simbol. Vem pa, da nas je bilo zaradi njega strah, če slučajno kdaj pride do vojne, da se bo njegov zlati zob svetil na soncu in nas bo sovražnikov ostrostrelec prej opazil. Ni sem nam zdela ravno dobra ideja, da je on z nami v elitnem vodu izvidnikov. Usposabljanje za rokovanje z eksplozivom je bila ena najbolj divjih reči, ki sem jih počel med služenjem JLA. V praksi je to usposabljanje izgledalo tako, da je vod vojakov dobil v roke vsak svoj eksploziv, vžigalnik in vžigalno vrvico. Potem si moral v eksploziv izvrtati luknjo, vstaviti vžigalnik z vžigalno vrvico in prižgat. Ko si prižgal vrvico, si eksploziv položil na tla. Ko je prvi uspel prižgati vrvico si vedel, da se začne odštevanje. Če v določenem času nisi uspel izvesti postopka, si moral eksploziv položiti na tla in zbežati stran. In seveda bolj kot je zmanjkovalo časa, bolj so se ti tresle roke in čutil si potne kaplje na obrazu. Psihološko kar naporna zadeva. Nekatere je zajela panika in so povsem odpovedali. Raje deset kilometrov prenašam štiri protitankovske mine, kot še enkrat počnem to traparijo. Pri vseh čudakih v vodu se ne bi čisto nič čudil, če bi kdo namerno skrajšal vžigalno vrvico in bi šli vsi predčasno k vsemogočnemu na pivo, vključno z višjim vodnikom. Elita kasarne tragično končala na poligonu za eksplozivna ubojna sredstva, bi pisalo v mesečnem biltenu kasarne. Ta elita je sicer imela tudi svojega desetarja. Nek Bosanec, ki je končal nek tečaj za desetarje. Drugače v redu dečko. Nas je enkrat zgodaj spomladi peljal na poligon Crni grob kopat rove. Zemlja je bila še pomrznjena in zelo trda. Mi smo ga prepričevali, da v tako zemljo ni variante, da skoplješ rov globine vsaj en meter, tako je bilo narisano na sliki v njegovem priporočniku za desetarje. Potem pa on vzame lopatko in koplje par ur, mi pa ležimo zraven in ga začudeno gledamo. Po kakšni uri smo se začeli dolgočasit. Potem pa mu vendarle uspe skopat neko omembe vredno luknjo, se ponosno obrne k nam in reče - Ako mogu ja, možete i vi. In potem smo kopali še mi vsak svojo luknjo v tisto trdo zemljo. Čemu, bog ve. Ker je bilo to po planu in naslikano v priročniku za desetarje. Nekemu vojaku so po pošti za zajebancijo naročili vibrator. Ampak kasarna je imel s pošto očitno sklenjen sporazum o sodelovanju, tako da so pregledovali pakete. Iz tega je potem nastala cela afera, s katero se je ukvarjal sam oficir za varnost kasarne (tako imenovani bezbednjak). Ne spomnim se pa kakšen je bil zaključek in ali je tisti vibrator preizkusil. Vem pa, da smo takrat bili mi bolj sami sebi nevarnost, kot pa zunanji sovražnik. V medije takrat afere iz kasarne niso prišle in vse, kar se je zgodilo v kasarni, je ostalo v kasarni.

Kot rečeno, nori časi. Kot bi bil v kakšnem filmu, samo da imaš namesto filmskih igralcev okrog sebe resnične osebe. Ki pa so vsi po vrsti kot liki iz kakšnega filma. Balkanski Navy Seals oziroma prej Balkanski Hot Šots.









Štab stranke Levica.

Tole nekaj casovno ne stima:

Nekje konec 90 leti sem tu preživel eno leto v kasarni na služenju vojaškega roka. Nori časi, o katerih bi lahko posnel film. Toliko posebnežev, kot sem spoznal na služenju JLA

Ja, groza, sem očitno še zadet od novega leta. To je bilo konec 80 let, kakšno leto pred razpadom Jugoslavije. Se spomnim kako so bili poveljujoči oficirji veseli, ko smo se skupaj družili Albanci, Srbi, Bosanci, Hrvati in dva Slovenca. Tako treba momci. V tistem času se spomnim da so že bili neki nemiri na Kosovu in se je vedelo, da je Jugoslavija kaput.

l0g1t3ch je 2. jan 2025 ob 14:13:26 izjavil:

Fun fact:
Na škofjeloška gimnazijo so v nekem trenutku hkrati hodili Žan Mahnič, Luka Mesec in Miha Kordiš.

To pojasni od kje cela stavba v samem starem delu Škofje Loke za štab Levice. V Českem Krumlovu bi bil to hotel, spodaj pa prodajalna spominkov ali pivnica.

Jaz takrat s staroselci skoraj nisem imel opravka, razen ko smo šli ob sobotah v neko diskoteko in sem ostalim pomagal prevajat, kadar kaj niso razumeli. Mislim da je bila nekje dol ob vodi. Po moje tako hudo spet ni. Jaz gledam Škofjo Loko predvsem arhitekturno in kot rečeno ima potencial. Ne vem pa če si želijo, da bi tam po starem mestnem jedru hodili Azijci. Verjetno ne preveč. Ampak če bi malo prenovili stari del in CNN enkrat objavi članek Škofja Loka, Slovenski Česky Krumlov, must see destination, better than Bled (to nenazadnje lahko plačaš in ti napišejo kar hočeš)... Potem so pa v riti in ne verjamem, da bi bila tista zgradba še štab Levice.

Evo ena podobna debata

https://slo-tech.com/forum/t801095/99

dronyx je 2. jan 2025 ob 14:27:02 izjavil:

Jaz gledam Škofjo Loko predvsem arhitekturno in kot rečeno ima potencial. Ne vem pa če si želijo, da bi tam po starem mestnem jedru hodili Azijci. Verjetno ne preveč.

Saj jih dostikrat vidim (Azijce namreč). In na nek način mi je zmeraj zanimivo, ker sam na Loko nisem nikoli gledal kot na neko znamenitost (verjetno v stilu - ne znaš cenit tega kar imaš oz. v tem primeru kar velikokrat vidiš)

l0g1t3ch je 2. jan 2025 ob 14:30:57 izjavil:

Maš določene čudne vasi v poljanski pa sevški dolini gor v hribih k so mal preveč odmaknjeni od ljudi. Enemu koncu se celo reče kolobocija

Ostali smo pa sami fejst fantje.

Saj tile, v Deliverance so tudi bili fejst fantje, razen, kadar niso bili. En je še na bendjo znal odlično igrati.

Sem šel pred leti pogledat, kaj je sedaj tam, kjer je bila kasarna in skoraj vse še stoji. Spalnice, skladišča, konjušnica...Skoraj da so kasarno spremenili v Škofjeloško Metelkovo. Mislim da je tam na novo zgrajen nek vrtec. Jaz sem mislil, da so prišli z bagerji in porušili to kasarno do tal. Če se prav spomnim je s to kasarno povezan tudi tragičen dogodek med osamosvojitvijo. Nekdo naj bi streljal v zrak proti hribu, kjer je bilo skladišče orožja in nekoga zadel pomotoma ali celo ubil. Kdo koga ne vem. Predpostavljam da kakšen iz TO in je zadel vojaka JLA.

Tole se pa kar dobro bere.

Dober večer, pa srečno novo; Zdravja pa jackpot za vse ...

Dronyx, to se dobro bere, si pa kriv, ker si spet (mogoče nehote) eno "še pomnite, tovariši" temo odprl ...

Najprej, da se razumemo, jaz JLA nisem služil, sem služil, bodimo iskreni, v zelo eksotični vojski... V slovenski Teritorialni Obrambi, prvi "sklic" po osamosvojitvi ... In seveda nisme bil v Škofji Loki, pač pa v Šentvidu, v vojašnici, ki je več ni, zdaj je tam Zavod svetega Stanislava, mi smo pa zadevi rekli kar Škofovi zavodi...

Imava pa skupni imenovalec - Crngrob. To, da smo tja hodili streljat, je manjša zgodbica. Večja je, da smo, kot četa vezistov, tam imeli večdnevno pokazno vajo (na inženirskem poligonu). Za to vajo smo skopali latrino, spali pa smo v velikem šotoru, ki smo ga dobili na posodo od civilne zaščite in smo ga sami postavili (taki z sestavljivim, precej masivnim aluminijastim ogrodjem). Na tem poligonuje bilo izkopanih nekaj zaklonov za tanke in smo v enega postavili našega G-ja (Puch G) s kratkovalovno postajo. Anteno smo razpeli med vrhoma dveh smrek, puha pa pokrili z maskirno mrežo, ki smo jo privezali na okoliško drevje. Iz par 10 metrov vozila ni bilo za videti, iz zraka pa (vsaj v vidni svetlobi) pa še manj... V puhu smo imeli kratkovalovno Racal radijsko postajo s sistemom za šifriranje govora, vezo pa smo vzpostavljali s takrat na novo odprto vojašnico v Murski Soboti. Najbolj luštno pa je bilo, da se je na sam dan vaje (konec marca) vsul tak sneg, da smo na hitro odstranili maskirno mrežo s puha, ker bi jo drugače težek južni sneg raztrgal. Smo pa pozabili na tisti velik šotor, ki ga je sneg povsem polomil, vse palice ogrodja so bile polomjene in zvite. Le-tega smo potem na enem tovornjaku v rinfuzi vrnili civilni zaščiti ...

Da o kopanju zaklonov v začetku februarja za Savo, pri 20cm zmrznjene vrhnje plasti zemlje in pa gramozu, ki se ti je sproti vsipaval v luknjo, ne govorim...

In pa oni vaš 24 letnik je bil malinovec, jaz sem uniformo oblekel pri 26-tih, slekel pa 6 mesecev kasneje, kot 27 letnik ...

Ajde, stara garda, napišite še kaj....

Jože

Barbarpapa2 je 2. jan 2025 ob 21:17:04 izjavil:

Zdravja pa jackpot za vse ...

Pridem jaz na Loterijo Slovenije po novem letu in rečem, da sem zadel. Gospa pa me vpraša, s čem sem se zadel?

Barbarpapa2 je 2. jan 2025 ob 21:17:04 izjavil:

Najprej, da se razumemo, jaz JLA nisem služil, sem služil, bodimo iskreni, v zelo eksotični vojski... V slovenski Teritorialni Obrambi, prvi "sklic" po osamosvojitvi ...

Sem imel kolega, ki je tudi služil TO nekako v tistem času. Se nisem mogel načudit, ko mi je razlagal, da imajo snažilke, da jim čistijo prostore. Verjetno so jim snažilke čistile tudi vojaške škornje in puške.

Vanich je včeraj ob 07:32:11 izjavil:

V Šk.Loki ponekod še znajo skuhati pravi Močeradovec.

Nikdar slišal za močeradovec, pa smo doma vsako leto skuhali več sto litrov alkohola (raznega žganja od slivovke do brinjevca). Meni to deluje spet kot neka urbana legenda.

Vanich je včeraj ob 08:22:36 izjavil:

Baž Ogorevc, (tudi iz Šk.Loke) je napisal enkrat en članek v Mladini (1995, št.23), kako je fukal bukve pod vplivom močeradovca, če se prav spomnim.

Jaz enega takega poznam, ki je to počel po 12 pivih. Nekaj časa smo mu hoteli še pomagat, samo potem smo ga pustili pri miru, ker se ni dal prepričat. Mogoče je on potem razširil prepričanje, da je objemanje dreves zdravilno za Zemljo.

Dobro juto... eh, klinc, je že več kot osem... dober dan torej

dronyx je včeraj ob 05:21:22 izjavil:

...
Sem imel kolega, ki je tudi služil TO nekako v tistem času. Se nisem mogel načudit, ko mi je razlagal, da imajo snažilke, da jim čistijo prostore. Verjetno so jim snažilke čistile tudi vojaške škornje in puške.

Nea drži, mi smo čistilko videli samo na porničih ... Generalno glancanje prostorov je bilo čez vikend, ko je večina odšla domov. Hodnike smo glancali z iznajdbo iz JLA, velika koca, na katero smo dali lesen zaboj za puške, nanj pa se je dodatno sedel kak težkokategornik, štirje so pa potem to koco po hodniku vlekli... Se je svetilo ko pasja jajca (ali pekov rit) ... Smo pa imeli na razpolago razna čistila in smo za vinilna tla naštudirali tako recepturo iz večih čistil, da se je pod svetil, kot da je sveže lakiran... Je pa zadeva imela slabo stran, da je pod bil zelooo spolzek. Ko nam je čato (pri nas so bili čatoti profesionalci - naš je bil bivši major iz JLA tik pred upokojitvijo) skoraj salto naredil, so nam prepovedali rabo tistega našega zvarka ...

Je pa ta naša TO bila v veliko pogledih drugačna vojska od JLA. V tistem času se je ta vojska šele "iskala" - gor se je vse supaj postavljalo in je bilo vse skupaj en velik prehodni pojav. Imeli smo stvari, ki ste jih v JLA samo sanjali. Ker sem bil najstarejši v enoti, sem "dužil" velik barvni TV, videorekorder in kup družabnih iger. Naša četa je bila takrat edini tehniški rod vojske - vezisti in smo si marsikaj znali sami "vkup scoprat". Seveda so nam pri tem bila na volju skorajda neomejena materialna sredstva v obliki robe, ki je ostala za JLA... Za primer, takrat se je ravno NMT mobilna telefonija pojavila in je bila svinjsko draga. No, mi smo si naredili lastno verzijo mobilne telefonije, smo lahko klicali od bilokje v ljubljanski kotlini kamorkoli smo hoteli . Poznalo se je tudi to, da je "najslabše" izobražen član bande imel triletno srednjo poštarsko šolo smer telekomunikacije (in je še najbolj "pasal" k nam), večina nas je bila strojnih tehnikov, jaz sem pa že bil diplomirani inženir strojništva...

Dolgčas mi ni bilo pa tudi vam naj ne bo...


Jože

Še en slavospev Škofi Loki.

Čato je bil pri nas v JLA najbolj ustrežljiv vojak, ki je bil potem hlapec od poveljujočega oficirja. Nisem prepričan, če mu ni tudi noge umival. Zanesljivo mu je pa pral privat avto. So bile pa nekatere bonitete, če si postal čato. Vem da se njemu nismo upali prižgat niti bicikla (to je v JLA pomenilo, da ko si spal, so ti dali med prste na nogi papir in zažgali), ker bi nas zašpecal poveljujočemu oficirju, nakar smo ga najebali. Če bi kdo čatotu zakuril bicikel, bi ga ostali po moje fentali. Naš čato je če se prav spomnim naredil kariero, tako da je bil na koncu čato od polkovnika, ki je bil poveljujoči oficir cele kasarne. Pa za čatota si moral biti pismen, ker si moral včasih kaj tudi napisati. Torej je za to funkcijo odpadla večina iz juga Srbije in Kosova. Naš čato je bil iz hrvaškega Zagorja.

Lepo popoldne želim (pri nas v MB sonček sije )

mancini je včeraj ob 11:57:45 izjavil:

Major je bil čato ?
Major ti je lahko poveljnik bataljona (500 ali vec ljudi), ne pa četni logist (podčastnik)

Kot sem napisal, to je bila vojska v ustanavljanju. Osamosvojitev Slovenije je povzročila prestop velikega števila častniškega in podčastniškega kadra v TO, kjer niso niti približno opravljali funkcij v skladu z njihovimi čini. Kolikor se spomnim takrat v nobeni četi četni evidentičar ni bil redni vojak, temveč profesionalni (pod)oficir, ki je prišel iz JLA. Našemu čatotu - majorju se je sladko žvižgalo, kakšno funkcijo opravlja, mi smo se junija "skidali", on pa je šel v penzijon. Nam je večkrat navdušeno razlagal, da ima pri Puli malo vikendico...

Zato smo hitro pogruntali, da je čin "p****n dim", resna zadeva je bila položajna oznaka (mi smo jim pravili štabna oznaka), ki se je nosila (ali pa se še nosi) na prsih:

https://kokosar.com/SLOvoj-badges2.html

Pa to, da bi kdo podrl stojalo s puškami na hodniku, se ni moglo zgoditi, ker teh stojal pri nas ni bilo. Si je nekdo zmisli, da je vsak vojak dobil kovček, kufer po domače. Je bila taka podolgovata zadeva, vanjo si pa dal puško, čelado, nabojnik, skratka bojno opremo, hranili pa smo jih pod posteljami...

Saj sem rekel, da smo bili eksoti...

Naj vam do večera lepo mine, pa večer naj vam bo naklonjen...

P.S. mancslo, bravo za ta posnetek, se včasih na youtube-u najdejo pravi mali biserji...

Jože

mancini je včeraj ob 11:57:45 izjavil:

Major je bil čato ?
Major ti je lahko poveljnik bataljona (500 ali vec ljudi), ne pa četni logist (podčastnik)

da ne bo kakšnih zablod......
Čato ali čata
Neformalni naziv za četnog evidentičara u bivšoj JNA. To je bio nešto otresitiji, obrazovaniji ili stariji vojnik koji se bavio četnom administracijom, ...

to je bil vojak, ki je bil ponavadi tajnik oficirju, v veliki večini zastavniku.

Ok
danes se pač uporablja 'čato' za četnega logista

Ampak še vedno ali je to moja ali vaša verzija, da je major čato?? nikoli in nikdar

Ja poleti 91 so ljudje prestopali iz JLA v SV, pri tem so prej napredovali, kot da je kdo padel skoraj 10 položajev.
Major je bil vedno višji častniški (oficirski) čin, ki ga noben ni dobil kar usput. Razen če je bil to kak čin iz rezerve on pa je zasedal v resnici čin vodnika. Potem pa se naj tak napiše, da ne prihaja do zmede.

Teh položajnih oznak na prsih pa ni že vsaj 20 let.

OP je očitno edini Slovenec, ki je JLA služil konec 90ih. Upam, da gre samo za typo.

Njegova zgodba iz JLA je pa pač tipična zgodba multietničnega cirkusa, ki se mu je reklo JLA. Jaz sem JLA preživel leta 89 v Gornjem Milanovcu v času, ko je haral Milošević, Srbi so imeli svoje mitinge, med srbskimi JLA oficirji je pa takrat vladala velika fobija do Slovencev. Ko pa se danes spominjam za nazaj JLA se mi pa vedno bolj zdi, da je bila JLA samo neka blažja varianta komunističnega zapora, kateri so bili po drugi svetovni vojni. V JLA so bili oficirji in starejši vojaki nekaj podobnega kot komunistični pazniki, ki so se lahko po mili volji izživljali nas mladimi vojaki kot, da so zaporniki.

Čato je bil V JLA četni evidentičar. To je bil vojak rekrut, ki je imel najnižji čin razvodnika. Po navadi je šlo za nekoga, ki je imel že faks, pa ga je komandant čete ali bataljona, to je bil kakšen kapetan, določil, da bo vodil četno administracijo. Pri nas je čato tudi delil sveže rjuhe in marendo, hodil po pošto in podobne stvari. Ni nujno, da je čato bil nekdo, ki je lezel v rit oficirjem.

Kar se pa tiče Škofje Loke, je bila v času bivšega sistema Škofja Loka poleg Domžal nabolj razvita občina v SR Sloveniji. Na Trati si imel nešteto močnih firm. Še danes je Trata močna industrijska cona.

Ločani so pa super ljudje. Sem imel nekaj sošolk iz Škofje Loke, ki so obiskovale Kranjsko gimnazijo. Smo ga veliko žurali skupaj. Veliko Ločanov je bilo tudi Heavy Metalcev in so bili redni obiskovalci kranjskega Delovca, kjer se je vrtela ta glasba.

Selška dolina ima pa dosti prebivalcev z nemškimi priimki, saj so potomci Tirolcev, ki so jih fevdalci v Selško dolino naselili v srednjem veku. Zato je v Selški dolini še danes dosti Thalerjev, Gutmanov, Šmidov...

Je pa čista resnica da, če bi cela Slovenija imela takšno nataliteto kot jo imata Selška in Poljanska dolina, danes Slovenija ne bi demografsko izumirala in nam ne bi bilo treba uvažati Balkancev.

dronyx je danes ob 00:07:11 izjavil:

lynxslo5 je včeraj ob 22:49:09 izjavil:

OP je očitno edini Slovenec, ki je JLA služil konec 90ih. Upam, da gre samo za typo.

Sem zgoraj napisal, da sem se zmotil. JLA sem služil po spominu od jeseni 88 do jeseni 89. Prve pol leta vem da je bila večinoma mrzla zima. Jaz imam na JLA super spomin in mi ni žal tistega leta. Take zajebancije ni bilo nikdar kasneje. Tudi če bi bil v TO, to ne bi bilo možno, ker Balkan ima nekaj, kar ne moreš doživet s Slovenci okrog sebe. Že sam jezik, kletvice...Sem imel opravka z vsemi narodnostmi Balkana, samo daleč najbolj sem se pa razumel s Srbi iz Beograda. To so bili pa res ljudje, na katere si se lahko zanesel.

Kako ti je pa ratalo, da si kot Slovenec služil JLA v Sloveniji? In to celo v Škofji Loki? A si imel kakšne veze in poznanstva? Če bi jaz takrat služil vojsko v Škofji Loki, bi bil zelo srečen.

Jaz sem se v JLA najbolj štekal z Dalmatinci.

Glede čatotov sem se jaz zmotil. Mi smo bili vod in smo imeli enega oficirja in enega čatota. Ostali v kasarni so bile čete, sestavljene iz več vodov. Te čete so imele verjetno res enega čatota, oficirjev pa več. Večinoma so bili to poročniki, mlajši oficirji s končano vojaško akademijo. Te čete so ga pa nastradale med usposabljanjem. So morali nosit po štiri protitankovske mine ne vem kam daleč, dlje od Crngroba. Ko so prišli nazaj v kasarno, so mini spustili na tla, roke so jim pa kar same lezle v zrak. Meni je bil to vedno hecen prizor, čeprav sem videl, do so na smrt utrujeni. Te so pa terali kot živino. Nam je pa oficir rekel, da naj gremo za ovinek, se uležemo na travnik in počakamo na kosilo. Samo čez čas nam je to postalo dolgočasno in smo počeli razne neumnosti po mestu. Potem pa Lubnik v polni bojni opremi.

Who cares about Fuplek....

Eduardo je danes ob 08:08:13 izjavil:

Najboljše ježke ima Špar, pa še tam te ne vprašajo za napitnino.

Žal, ampak to je neprijetna resnica. Za Šparom so albanske slaščičarne, potem pa ostali, ki delajo ježke, kot bi bili narejeni iz drobo mletega žaganja.