V tretji fazi kliničnih testov je molnupiravir postregel z vzpodbudnimi rezultati. V študiji je sodelovalo skoraj 800 bolnikov, ki so jim v petih dneh pred začetkom diagnosticirali covid in so imeli blage ali srednje hude simptome. Imeti so morali tudi vsaj en faktor tveganja za težji potek bolezni, denimo diabetes, težave s srcem, starost itd. Polovico so jih zdravili z molnupiravirom vsakih 12 ur, kar je trajalo pet dni, drugo polovico pa s placebom in drugimi v uradni medicini že priznanimi postopki. V skupini s placebom je umrlo ali končalo v bolnišnici 14 odstotkov ljudi, v skupini z zdravilom pa 7 odstotkov. To je statistično pomembna razlika in kaže, da je zdravilo 50-odstotno uspešno pri preprečevanju zapletov ali smrti. Obe skupini sta poročali o enakem številu in enaki vrsti stranskih učinkov.
Učinkovine, katerih generična imena se končajo z -avir, izkazujejo protivirusno aktivnost in se uporabljajo za zdravljenje virusnih okužb. Molnupiravir je ime dobil po kladivu iz skandinavske mitologije, saj bi lahko uničil virus, ki povzroča covid. Kemijsko gre za nukleozidni derivat N4-hidroksicitidina. To ne pomeni nič drugega, kot da so molekuli citozina, ki eno izmed štirih baz v ribonukleinskih kislinah, na dušikov atom pripeli hidroksilno skupino (-OH). Ta hidroksicitozin je potem povezan še z ribozo, ki je zaestrena s 2-hidroksipropanojsko kislino. Takšen skupek je dovolj podoben normalnima citidinu in uridinu, da ga virusni encimi uporabijo kot gradnik pri pomnoževanju virusnega genskega materiala. A če se vgradi v virusno RNA, to povzroči genske napake, zaradi katerih tista kopija virusa propade. Več tovrstnih defektnih opek imamo, večja je verjetnost, da virus kakšno uporabi pri gradnji svojih kopij.
Tovrstno zamenjevanje v živih bitjih ni nič neobičajnega. Encimi običajno prepoznavajo določene dele molekul, ne pa celotnih, in še tedaj le značilne motive. V praksi zato brez težav uporabijo analoge, kar ima najrazličnejše posledice. Medtem ko dideoksinukleotide uporabljamo pri eni izmed metod določevanja genskega zaporedja pri reakciji z verižno polimerazo, so zastrupitve s svincem nevarne tudi zato, ker svinec nadomesti druge kovine v človeških encimih in jih deaktivira.
Molnupiravir ni zelo svež izum. Zdravilo so že dlje časa proučevali za zdravljenje gripe in je bilo v začetku leta 2020 tik pred začetkom kliničnih študij. Testi na živalih so bili kazali zelo vzpodbudne rezultate. Zdravilo so razvili na Univerzi Emory v sodelovanju s podjetjem Ridgeback. Ker so veliki klinični testi in potem proizvodnja dragi, se je seveda Ridgeback moral povezati s kakšnim velikanom - to pot je to Merck.
Čeprav je zdravilo po prvih študijah torej 50-odstotno učinkovito, še ni odobreno. Merck je zaprosil za predčasno končanje kliničnih študij in bo potem vložil zahtevek za izredno odobritev zdravila. Sodeč po kliničnih študijah, je pričakovati, da bo sprva odobreno le za ljudi s faktorji tveganja (ali za starejše od 60 let), ki še niso razvili hujših simptomov covida in so zboleli v zadnjih petih dneh. Za uporabo v drugih pogojih bodo potrebne dodatne študije pod takšnimi drugimi pogoji.
Molnupiravir je mala molekula, zato bo njena proizvodnja enostavnejša in cenejša kot pri dragih, kompleksnih bioloških zdravilih. To je pomembno, saj je 50-odstotna učinkovitost slabša od monoklonskih protiteles, ki pa so precej dražja, in slabša tudi od cepljenja, ki pa je 10-krat cenejše. A cepljenje seveda ne more več pomagati, če se necepljeni posameznik okuži in razvije bolezen. Molnupiravir bo stal okrog 700 dolarjev na osebo za eno zdravljenje.
Preden bo molnupiravir v uporabi, mora FDA natančno pregledati vso dokumentacijo, proučiti možnosti za zaplete, preveriti statistiko, kontrolirati proizvodni postopek itd. Če bo odločitev pozitivna, bodo ZDA kupile za 1,2 milijarde dolarjev zdravila (1,7 milijona zdravljenj), so se že zavezali. Čeprav je to mala molekula, ki je ni zelo težko proizvesti, trenutno ni možno zagotoviti dovolj zdravila za vse okužene Američane, kaj šele cel svet. Bo pa to vseeno bistveno enostavneje kot pri monoklonskih protitelesih. Poleg Mercka tudi nekatera druga podjetja razvijajo zdravila proti covidu. Pfzier razvija dve različni učinkovini, ki sta še v drugi fazi kliničnih testov, Roche pa eno.
FDA je v preteklosti že potrdil remdesivir za zdravljenje covida, čeprav je Svetovna zdravstvena organizacija tedaj temu nasprotovala, češ da ni dokazov o njegovi učinkovitosti. Poleg tega so potrjena še različna monoklonska protitelesa. V EU je potrjeno zdravilo le remdesivir in nekaj zdravil, ki so registrirana za druge bolezni, a se preizkušajo tudi proti covidu. Monoklonska protitelesa na EMA še preverjajo.