Pi je transcendentno število (dokaz), torej ni ničla nobenega polinoma z racionalnimi koeficienti. S šestilom in ravnilom torej ne moremo konstruirati kvadrata z enako površino kakor krog. Transcendentnost pomeni tudi, da ga ne moremo zapisati s predvidljivo periodo in da cifre v decimalnem zapisu sledijo brez pravila. Za zdaj kaže, da se vseh deset cifer v zapisu pojavlja enako pogosto, torej bomo v neskončnem zapisu našli katerokoli zaporedje.
Izračunavanje števila pi s tako absurdno visoko natančnostjo seveda nima več nobenega praktičnega pomena za njegovo uporabo. NASA uporablja 15 ali 16 decimalk za svoje izračune, kar zadošča za pošiljanje raket in plovil v vesolje in pristajanje na tujih nebesnih telesih. NIST (National Institute for Standards and Technology), ki izračunava in deli nekatere fizikalne konstante, ki so definirane tudi s pi, uporablja 32 mest. Če bi vzeli 44 decimalnih mest, bi se pri izračunu obsega vidnega vesolja zmotili za manj kot polmer protona. Prav nobenega praktičnega razloga ni, da bi kadarkoli iskali večjo natančnost.
Vseeno pa ima izračun pi pomembno zgodovinsko vrednost, zato se še danes uporablja za testiranje zmogljivosti in natančnosti računalnikov, pa tudi v povsem razvedrilne namene, kot so tekmovanja v recitiranju števila pi na pamet. Čeprav je pi definiran geometrijsko, se pojavlja v vseh vejah matematike, tudi koder ga ne bi pričakovali. Dolga stoletja so pi izračunavali na počasen in mukotrpen način, z včrtavanjem in očrtavanjem pravilnih večkotnikov krogom. Francois Viete je konec 16. stoletja uporabil 393216-kotnik. Le nekaj let pozneje le Ludolph van Ceulen uporabil večkotnik z 262 stranicami in po 25 letih izračunavanja določil pi na 35 decimalnih mest. Christoph Grienberger je malo zatem izračunal 38 decimalnih mest, potem pa je v matematiko vstopil Newton in spremenil način izračunavanja pi. Večkotnike so nadomestile neskončne vrste.
V Grabündnu so pi računali 108 dni in premagali dosedanji rekord iz Alabame.
