Strokovnjaki za aerodinamiko in modeliranje so namreč simulirali, kako daleč pri teh aktivnostih nosi kapljice sline, ko športniki kašljajo, kihajo ali zgolj izdihujejo. Uporabili so orodja, ki so namenjena proučevanju vpliva zavetrja v različnih konfiguracijah vrhunskih tekačev in kolesarjev. Metoda se imenuje računska dinamika fluidov (CFD), uporabljali pa so orodje Ansys FluentCFD. Ugotovili so, da je razdalja poldrugega metra primerna za skupine ljudi, ki mirujejo v brezvetrju, medtem ko pri aktivnostih, kjer se premikamo, to ne zadostuje. Priporočajo, da se ne zadržujemo v zavetrju, saj to s seboj nosi kapljice človeka, ki zavetrje ustvarja. Bolj priporočljivo je gibanje z ramo ob rami kakor drug za drugim. Na podlagi teh rezultatov svetujejo, da ljudje pri športnih aktivnostih vzdržujejo razdaljo vsaj 4-5 metrov pri hoji, 10 metrov pri teku in 20 metrov pri kolesarjenju, če so v zavetrju.
Rezultate te raziskave je prvi povzel flamski Het Laatste Nieuws. V članku ni nikjer navedeno, da raziskovalci odsvetujejo rekreacijo, čeprav so se na družbenih omrežjih pojavile tudi takšne interpretacije, temveč zgolj, da se je treba izogibati zavetrju in vzdrževati večjo razdaljo. A ker je na bolj obljudenih mestih res težko zagotoviti razdaljo 20 metrov pri kolesarju, se ta informacija širi kot argument proti fizični aktivnosti. Bert Blocken s TU Eindhoven, ki je eden izmed avtorjev raziskave, je v odzivu dejal, da ljudje ne smejo napak brati njegovih čivkov na Twitterju in sporočil. Poudaril je, da nikoli ni odsvetoval fizične aktivnosti, in svetoval, naj ljudje raje bolje preberejo in manj reagirajo. Fizična aktivnost po njegovem mnenju ni posebej tvegana, razen če se izvaja v zavetrju.
Nenavadno pri tej raziskavi je, da ob predstavitvi rezultatov ni obstajal znanstveni članek. Uveljavljeni vrstni red znanstvenega raziskovanja je postavitev raziskovalnega vprašanja, izvedba eksperimentov ali simulacij, analiza, priprava znanstvenega članka, recenzija (peer review), objava v znanstveni reviji in šele nato komunikacija z javnostjo. Številne ugledne znanstvene revije imajo strogo politiko, da ne bodo objavile ničesar, o čemer so raziskovalci že predhodno poročali javnosti (Nature na primer dovoljuje, da raziskovalci z mediji komunicirajo šest dni pred objavo sprejetega članka, ki je seveda šel skozi recenzentski postopek). Razlogi za tog postopek so dobro premišljeni. Recenzentski postopek, ki seveda ne zagotavlja, da so vse meritve pravilne izvedene, je minimalni standard, ki zagotavlja, da je raziskovalno vprašanje smiselno in da so metode primerne. Komunikacija z laično javnostjo pred to potrditvijo je neprimerna, poleg tega pa zainteresirani posamezniki ne morejo pridobiti vseh podrobnosti, ki jih ima znanstveni članek. V znanstvenih člankih so poleg natančne metodologije in rezultate navedene tudi predpostavke in omejitve raziskave.
V konkretnem primeru so avtorji postopek obrnili na glavo, kar so utemeljili z izredno situacijo zaradi koronavirusa, ko ni časa za recenzentski postopek. S tem so se strinjali vsi avtorji in tudi PR službi obeh univerz. Zato so raziskovalci najprej govorili z novinarji, potem so pripravili neke vrste belo knjigo (ki ni znanstveni članek, ampak le prevod flamskega časopisnega zapisa v angleščino), pripravo znanstvenega članka pa šele obljubili. In čisto na koncu bo sledila še objava v recenzirani reviji. Blocken je pojasnil, da čeprav biološke članke o covidu-19 revije sorazmerno hitro objavljajo (recenzentski postopki so se izjemno skrajšali, prav tako so rokopisi večinoma dostopni vnaprej), omenjeni članek sodi na področje inženirstva, kjer so postopki še vedno enako dolgi kot vedno.
To je sprožilo žolčne debate, ali je tovrstno početje sploh etično. V nekaterih znanstvenih vedah je uveljavljen običaj, da se rokopisi (torej nerecenzirani članki) odložijo v javno dostopne repozitorije (npr. arXiv, biorxiv), takoj ko so napisani in šele potem nadaljujejo običajno pot v recenzentski postopek v neki reviji. Blocken ni storil niti tega, temveč je šele danes po burni debati na spletu vendarle priobčil rokopis znanstvenega članka. V njem se lahko poučimo o podrobnosti, predvsem pa da priporočila o povečani razdalji veljajo pri gibanju v zavetrju. Problem komuniciranja z javnostjo preden so članki napisani in objavljeni so prav te podrobnosti, ki se pod novinarskimi peresi lahko izgubijo. To lahko naredi krivico povsem legitimnim in dobro izvedenim študijam ali pa ravno obratno.
), pa so se vsi zaradi narave problema zmotili v povprečju vsaj toliko, kot dežurni astrolog. 
ti smesno govoris ampak imas point 