Slo-Tech - Anna Abalkina s Freie Universität Berlin je v sodelovanju z uredništvom Springer Nature odkrila eno največjih organiziranih skupin, ki trži avtorstva na lažnih znanstvenih člankih. Skupina, ki so jo poimenovali Tanu.pro, je od leta 2017 do danes uspela objaviti vsaj 1500 člankov, na katerih je 4500 raziskovalcev s 460 ustanov v 46 državah. Problem je torej globalen, največ avtorjev pa je vendarle iz Rusije, Kazahstana in Ukrajine. To je največji tovrstni projekt v Evropi.
Skupino je leta 2022 odkrila Abalkina, ko je analizirala članke in odkrila, da imajo njihovi avtorji nenavadne domene. Med njimi je odkrila sledi do podjetja Scientific Publications, ki je bilo v Kijevu ustanovljeno leta 2016. Na prvi pogled se zdi, da gre za legitimno podjetje, ki pomaga znanstvenikom pri oddajanju člankov v objavo, a se je kmalu izkazalo, da ponujajo objavo in soavtorstva. Vsi ti članki so bili problematični, saj so vsebovali ponarejene podatke, plagiatorstvo, nerelevantne reference in druge znake, da gre za lažno znanost, namenjeno napihovanju statistik.
Tanu.pro je eno največjih tovrstnih omrežij, ki se imenujejo tudi papirnice (paper mill). O obsegu prevar priča število oddaj v revije Springer Nature. Prejeli so 8432 lažnih rokopisov Tanu.pro, od tega so jih večino zavrnili, 79 pa jih je nekako zmoglo skozi uredniški pregled in recenzijo. Od teh so jih sicer kasneje 48 umaknili. Zanimiva je analiza teh člankov v primerjavi z legitimnimi: na teh lažnih člankih je višji delež rednih profesorjev kot na legitimnih. To kaže, da pritiska za objavljanje (publish or perish) ne doživljajo zgolj mlajši raziskovalci z začasnimi pogodbami (postdoc), temveč tudi starejši raziskovalci. Ali pa da slednji tudi niso imuni na ubiranje bližnjic.
Scientific Publications ima podružnice še v Almatiju v Kazahstanu in Biškeku v Kirgizistanu. Število zaposlenih se povečuje, predstavnike naj bi imeli v 45 državah. Trdijo, da imajo povezave z več revijami in uredniki, da lahko zagotovijo objavo. To je izjemno problematično, saj lažni članki zastrupljajo celotni znanstveni ekosistem. Recenzentski postopek bi jih moral - in v primeru Springer Nature v 99 odstotkih tudi je - izločiti, a vedno obstaja možnost, da se kakšen izmuzne skozi sito. Recenzentski postopek ni edina varovalka, saj znanost temelji tudi na zaupanju in integriteti raziskovalcev, recenzentski postopek pa je bil prvotno motrenju prispevkov, napisanih v dobri veri. Žal se to spreminja.
Se lahko v Sloveniji najde, kdo so tisti,ki v imenu Rusije pišejo anti EU članke,komentarje na slotech,rtv, sploh če kaj rečeš da bi imeli svojo vojsko, te takoj napadejo,da je to samo neke vrste napad na Rusijo, sploh da bi imeli svoj ICBM program...
Lažni članki nastajajo zato, ker je v znanosti še vedno največja nagrada za tiste, ki veliko objavljajo - ne glede na to, ali je raziskava res kakovostna. To izkoriščajo podjetja, ki za denar ponujajo soavtorstva in celo celotne ponarejene članke.
Za raziskovalce je to na prvi pogled bližnjica, a dolgoročno velika past: ko se razkrije, izgubijo ugled, lahko ostanejo brez zaposlitve in si zaprejo vrata do resnih sodelovanj. V znanosti šteje zaupanje, in ko ga enkrat izgubiš, ga je skoraj nemogoče dobiti nazaj.
Zakaj se sploh pišejo in objavljajo članki, ki v resnici k ničemer ne prispevajo, tudi če bi bli 100% legit? Če bi vsi članki res k prispevali k "znanosti", bi se že zdavnaj lahko teleportirali na Venero za vikend v toplicah.
Zakaj se sploh pišejo in objavljajo članki, ki v resnici k ničemer ne prispevajo, tudi če bi bli 100% legit? Če bi vsi članki res k prispevali k "znanosti", bi se že zdavnaj lahko teleportirali na Venero za vikend v toplicah.
Ker je glup sistem napredovanja po nazivih in obdržanje naziva (izredni profesor, redni profesor, in kar je še pred njima)
Da napreduješ v višji naziv, moraš v določenem časovnem obdobju objaviti (biti glavni avtor) x člankov in biti soavtor y člankov.
Ampak zakaj je sploh sistem tako nastavljen. A nimajo pravi znanstveniki bolj pametnega dela kot pisat članke? Sej ok, ko nekaj res dosežeš, je treba to objavit, itak, ampak objavit samo zato da nekaj objaviš, to je pa bedarija.
Ampak zakaj je sploh sistem tako nastavljen. A nimajo pravi znanstveniki bolj pametnega dela kot pisat članke? Sej ok, ko nekaj res dosežeš, je treba to objavit, itak, ampak objavit samo zato da nekaj objaviš, to je pa bedarija.
Pred internetom, je dejansko to imelo smisel - svet se je spremenil, sistem pa ne...
Sistem je tako zastavljen, ker je biznis. Nekaj svetovnih "revij" računa za dostop do člankov in tudi vrednost objave v različnih "revijah" je različna, vecja je "vrednost" objave, več šteje taksna objava. Akademski svet vse to točkuje in tako so avtorji z vec objavami vredni več, vmes se najdejo črne ovce, ki zato veliko objavljajo kar nekaj, jih odkrijejo, ali pa ne.
Učite se iz preteklosti, živite v sedanjosti in razmišljajte o prihodnosti.
PS Ne odgovarjam trolom in provokatorjem!
Ampak važn da mi verjamemo vsem tem znanstvenikom, ane.
Je tudi malo patetično, že s strani znanstvenikov, da so zasnovali kvantitativni sistem za ocenjevanje kvalitete. Ampak ja, sej bo, samo pleve ločiš od semena, pa si rešen.
