Skupino je leta 2022 odkrila Abalkina, ko je analizirala članke in odkrila, da imajo njihovi avtorji nenavadne domene. Med njimi je odkrila sledi do podjetja Scientific Publications, ki je bilo v Kijevu ustanovljeno leta 2016. Na prvi pogled se zdi, da gre za legitimno podjetje, ki pomaga znanstvenikom pri oddajanju člankov v objavo, a se je kmalu izkazalo, da ponujajo objavo in soavtorstva. Vsi ti članki so bili problematični, saj so vsebovali ponarejene podatke, plagiatorstvo, nerelevantne reference in druge znake, da gre za lažno znanost, namenjeno napihovanju statistik.
Tanu.pro je eno največjih tovrstnih omrežij, ki se imenujejo tudi papirnice (paper mill). O obsegu prevar priča število oddaj v revije Springer Nature. Prejeli so 8432 lažnih rokopisov Tanu.pro, od tega so jih večino zavrnili, 79 pa jih je nekako zmoglo skozi uredniški pregled in recenzijo. Od teh so jih sicer kasneje 48 umaknili. Zanimiva je analiza teh člankov v primerjavi z legitimnimi: na teh lažnih člankih je višji delež rednih profesorjev kot na legitimnih. To kaže, da pritiska za objavljanje (publish or perish) ne doživljajo zgolj mlajši raziskovalci z začasnimi pogodbami (postdoc), temveč tudi starejši raziskovalci. Ali pa da slednji tudi niso imuni na ubiranje bližnjic.
Scientific Publications ima podružnice še v Almatiju v Kazahstanu in Biškeku v Kirgizistanu. Število zaposlenih se povečuje, predstavnike naj bi imeli v 45 državah. Trdijo, da imajo povezave z več revijami in uredniki, da lahko zagotovijo objavo. To je izjemno problematično, saj lažni članki zastrupljajo celotni znanstveni ekosistem. Recenzentski postopek bi jih moral - in v primeru Springer Nature v 99 odstotkih tudi je - izločiti, a vedno obstaja možnost, da se kakšen izmuzne skozi sito. Recenzentski postopek ni edina varovalka, saj znanost temelji tudi na zaupanju in integriteti raziskovalcev, recenzentski postopek pa je bil prvotno motrenju prispevkov, napisanih v dobri veri. Žal se to spreminja.
