vir: NASA
Titan je največja Saturnova luna in za Jupitrovo Ganimed druga največja v našem osončju. Kot planet Merkur veliko nebesno telo je posebno zato, ker ima stabilno atmosfero na osnovi dušika, medtem ko je površje prekrito z ledom in rekami ogljikovodikov, predvsem metana in etana. Strokovnjaki domnevajo, da bi mešanica dušika, vode in energije ob udarcih meteoritov lahko proizvedla zametke življenja, zato si to okolje že dalj časa želijo bolje raziskati. Prav zaradi tega bo to cilj četrte Nasine misije v okviru programa New Frontiers, v kateri bodo leta 2026 tja poslali letečega drona Dragonfly.
Titanova atmosfera je namreč štirikrat gostejša od Zemljine, obenem pa ima osemkrat manjšo gravitacijo od naše, zato je letenje najboljša možna oblika gibanja. V slaba tri leta dolgi misiji naj bi letalnik z "žabjimi skoki" premeril okrog 175 kilometrov, med postanki pa preverjal vzorce s tal. Dragonflyja so zasnovali v Laboratoriju za uporabno fiziko Univerze Johns Hopkins v Marylandu in bo za avtomobil velika ter tristo kilogramov težka naprava. Poganjalo ga bo osem rotorjev na štirih rokah in bo lahko letel tudi, če bo več rotorjev v okvari. Zaradi goste atmosfere napajanje s sončnimi celicami ne pride v poštev, zato bo imel v sebi jedrski reaktor, podobno kot rover Curiosity.
New Frontiers je Nasin program srednje velikih misij, ki je doslej zabeležil tri podvige: v Jupitrovo orbito je poslal plovilo Juno; proti Plutonu plovilo New Horizons in pa Osiris-Rexa k asteroidu Bennu. Dragonfly bo tako četrta njegova misija, ki bo predvidoma stala okrog milijardo dolarjev. Izsledkov se bomo sicer še načakali, saj bodo do Titana potovali osem let in tja prispeli šele v letu 2034. To sicer ne bo čisto prvi pristanek na tej luni, saj ta čast pripada evropski sondi Huygens, ki je leta 2005 tja pripotovala z Nasino misijo Cassini.