Čeprav je bil Voyager 2 izstreljen nekaj dni pred bratom, je do medzvezdnega prostora potreboval dlje. Da se bliža koncu Osončja, se je kazalo že nekaj zadnjih mesecev. Oktobra so meritve kozmičnih žarkov kazale, da je že čisto blizu heliopavze, kakor imenujemo mejo, kjer Sončev veter ni več močnejši od vetrov medzvezdnega prostora. V vesolje seveda ne piha, temveč gre za delce, ki letijo iz Sonca ali iz medzvezdnega prostora. Njihova koncentracija je v Osončju sorazmerno konstantna, po prečkanju heliopavze pa močno upade.
Voyager 2 je trenutno 18 milijard kilometrov od Zemlje, kar je 120 astronomskih enot. Potuje s hitrostjo 15 kilometrov na sekundo. Do Oortovega oblaka ima še kakšnih 300 let, do izstopa iz območja, kjer ima naše Sonce prevladujoč gravitacijski vpliv pa pa še vsaj 30.000 let. Meje Osončja so pač stvar definicije in trenutno uveljavljena se nanaša na Sončev veter, ne pa na gravitacijo. Dimenzij Oortovega oblaka pa tako ali tako sploh ne poznamo dobro.
Čeprav je Voyager 1 prvi zapustil heliosfero, je Voyager 2 morebiti še pomembnejši. Ima namreč več delujočih instrumentov, zato bo priskrbel podatke, ki ji sestrsko plovilo ni moglo. Gre za sistem PLS (Plasma Science), ki ga je Voyager 1 ugasnil leta 2007.
Ko so Voyagerja poslali v vesolje, je bil njun cilj preiskati zunanje planete. To jima je uspelo, potem pa sta potem seveda nadaljevala, saj se nista mogla ustaviti ali utiriti. Pred 41 leti niso vedeli, kako dolgo bosta potovala do meje Osončja in če bosta takrat sploh še delovala; navsezadnje tedaj sploh niso vedeli, kje je heliopavza. Trenutno sta Voyagerja še v dobri kondiciji, saj njuna RTG še zagotavljata dovolj energije, da nekateri instrumenti delujejo in da komunicirata z Zemljo. Njuna oddajnika imata moč 20 W, pa ju vseeno slišimo. Voyager 1 bo do naslednje zvezde priletel čez 40.000 let, Voyager 2 pa zaradi svoje trajektorije bržkone nikoli.
