NUJNO prosim za nasvete - poklicna pot

Zelo na kratko, ker mi absurdno primanjkuje časa, situacijo bom podrobneje opisal ob prvi priložnosti - katera od teh dveh možnosti se vam zdi boljša za nekoga, ki je že v zgodnjih tridesetih?

a) dokončanje šestletnega naravoslovnega študija, prekinjenega v 3. letniku (izjemno zahteven študij, veliko koristnega znanja, ki pa me psihično preobremenjuje in me ne zanima dovolj); težavnost 10/10
b) družbosloven študij 3+2 nekje na nivoju gimnazije popolnoma od začetka (zanimiv, a nekoristen faks, boste krompirček zraven?); težavnost 2/10

Vpišite a) ali b) ter morda podajte razlog za vašo izbiro.

Če bi bil iskren do sebe, bi dodal še možnost študija računalništva oz. informatike oz. vsaj učenje programiranja, ker me to dejansko zanima, ampak nisem in trenutno to tudi ni del izbire. Morda se ob študiju naučim kakega programskega jezika.

Mogoče se komu zdi prismuknjeno tako pozno ukvarjat s študijem, ko pa bi moral biti že zdavnaj pod streho, a moja zgodba je prav bizarna, na tej točki pa nimam nobenega namena ostati. O "izgubljenih" letih kasneje.

Prisežem, da sem trenutno najbolj zblojen osebek v državi. Povrhu vsega mi je praktično zmanjkalo časa za odločanje, čeprav sem pomoč in nasvete iskal marsikje.

Kako bi se odločili vi? Vesel bom vsakega odziva.

creator2 je 12. okt 2015 ob 23:34 izjavil:

Odločil se nisem za nobeno točko. Ker že srednje šole nisem maral, nisem šel študirat. Preko interneta in knjig se učim o stvareh, ki me dejansko zanimajo. Trenutno od doma delam kot spletni oblikovalec in razvijalec, naslednji cilj pa je - potovati okrog sveta in delati kot freelancer :)

This. Slovenska miselnost, da je treba na faks pa boš potem učen :). faks ni nobeno merilo, da boš potem tudi uspešen in zadovoljen v življenju.

Najbolje je, če veš kaj te zanima in se v tej smeri izobražuješ. Lahko si npr. odličen mizar.

Vsak ima svojo pot, samo poiskati jo mora v sebi.

LordBebo> Kako bi se odločili vi? Vesel bom vsakega odziva.

Če te študij ne zanima, ne študiraj. Papir ti ne bo prinesel ničesar pomembnega.

c) Pustiš faks in greš nekam delat. 1 leto izkušenj z delom je po moje vredno več kot 5 let faksa.

Najlepša hvala za vaše odgovore.

Ne morete si misliti, kako me vse skupaj že dolgo frustrira. Nujno bi potreboval nekaj, kar bi mi dajalo energijo in/ali me usmerjalo, pa tega enostavno ne najdem.

Pri iskanju samega sebe se mi je preprosto zataknilo. Kar je samoumevno veliki večini ljudi, je meni večna uganka. Siliš se lahko v nekaj le določeno obdobje, na neki točki pa ti prej ali slej poči. Počutim se kot zločinec, dejansko pa sem čisto v redu človek, ki kot pes brez lastnika zbegano tava v krogih. Zdaj je temu treba narediti konec, a ne vem, kako.

Gre za daleč največji problem mojega življenja, iz katerega pa izvira mnogo drugih. Raje bi ga zamenjal za kakšno težjo bolezen, skoraj ni hujšega kot to, da v bistvu nikamor ne spadaš. Seveda se potem zraven priklopijo tudi eksistencialni problemi, depresija in podobno. Sam sebi greš na živce, občutek imaš, da se ves čas samo pritožuješ, dejansko pa v življenju ne najdeš niti kančka sreče. Nikjer. Grozno.

NotSpecial je 13. okt 2015 ob 01:32 izjavil:

Menim, da leta niso ovira. Štejeta zgolj volja in vztrajnost.

Jaz bi se odločila za točko a. Zakaj?! Ker je treba upoštevati vse okoliščine (zlasti precejšnjo verjetnost, da boš dobil job). Odmisli to izjemno zahtevnost in psihično obremenjenost. Ne zanima te dovolj?! Pomembno je, da te vsaj nekoliko. Kok študentov je, ki kmalu spoznajo, da so z izbiro študija pihnili povsem ali pa vsaj malo mimo… pa vseeno vztrajajo… in nekateri potem celo začnejo uživati v delu. Ti pa neko mero interesa imaš, zatorej v tem ne vidim problema.

Jaz se za točko b ne bi odločila, ker kaj ti bo faks, ki ti ne bo koristil?! Širjenje obzorja in branje zanimivih reči – to je lahko relaksacija za prosti čas.

Btw, kako pa je kaj s priznavanjem »starih« oz. dodajanjem »novih« obveznosti na tem tvojem prekinjenem faksu?

Joj, da bi si zmogel tole vcepit v glavo. Najraje bi si tvoj post prilepil na steno. Vendar potrebuješ veliko notranje moči za kaj takega, jaz pa je trenutno nimam skoraj nič, čeprav sem jo poskušal pridobit na najrazličnejše načine. Imam tudi grozljive težave z opuščanjem tega študija, čeprav me samo bremeni, delal me je depresivnega in osamljenega, a to je že zgodba za na oddelek z oznako "psihiatrija".

creator2 je 12. okt 2015 ob 23:34 izjavil:

b) Zanimiv, nekoristen faks - Kljub temu da faks ni ravno koristen, boljša odločitev. Poslušal bom stvari, ki jih hočem poslušat, manj psihičnega napora + več prostega časa - za programiranje in te zadeve.

Morda je tudi boljša, a točno vem, kje bom na koncu pristal - na sončni upravi, po možnosti permanentno. Ne toliko zato, ker bom pač kvalificiran mešalec megle, bolj zaradi tega, ker se ta vzorec pri meni ponavlja že od vedno - sprejmem odločitev, ki se zdi najbolj pravilna, na koncu se izkaže, da sem se grdo uštel oz. za to poskrbi splet okoliščin. VEDNO potegnem "ta kratko". Kot da bi nad menoj viselo nekakšno prekletstvo. Po pravici povedano imam tega do grla dovolj, mislim, da je zdaj bolje odločiti se za tisto, kar se mi najbolj splača. Morda se tudi moj odnos spremeni in bom na koncu prijetno presenečen. Zate pa sem vesel, da si našel srečo in prostor pod soncem, to je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi.

Invictus je 13. okt 2015 ob 08:52 izjavil:

Če te zanima računalništvo, bi rekel , da glede na leta, vpiši višjo smer na FRI in delaj zraven ...

Fajn je tudi da razmisliš kje se vidiš v računalništvu.

Že po gimnaziji bi verjetno moral na FRI, pa enostavno nisem hotel preždet celega življenja za računalniki. If you love the river, never become a boat captain. Heh. Tudi takrat sem dobival številne nasvete in bil od vsega približno tako zblojen kot sedaj. Eh, itak sem izgubljen primer, naravna selekcija je naredila svoje.


Ko sem bil še majhen, sem si želel postati pisatelj. Svet odraslih me je diskretno obvestil, da se za kaj takega lahko mirno obrišem pod nosom, zato tudi nisem niti poskušal v tej smeri. Lahko si samo predstavljate, kako grozno je že po naravi trpeči duši živeti v takšnem svetu.

Prav predstavljam si mimoidočega bralca, kako mu po glavi roji misel "Đizs Krajst, kakšne probleme imajo eni ..." ali pa "Nehi jamrat pa nared kej!". Ravno jaz moram biti tak čudak ... oh well.

Direktno delo z ljudmi je mislim da edino, kar me lahko reši iz tega brezna. Možnosti a) in b) to obe omogočata, kako bo z neakademskimi projekti, pa bomo še videli.


Če vam le ni odveč, mi svetujte še naprej. Zdajle mi veliko pomeni že, da se o tem lahko pogovorim z vami.

LordBebo> Kar je samoumevno veliki večini ljudi, je meni večna uganka.

Glede tega nikakor nisi sam. Pravzaprav ima večina ljudi podobne težave - pojma nimajo, kaj bi radi od življenja.

LordBebo> Prav predstavljam si mimoidočega bralca, kako mu po glavi roji misel "Đizs Krajst, kakšne probleme imajo eni ..." ali pa "Nehi jamrat pa nared kej!". :P Ravno jaz moram biti tak čudak ... oh well.

Ravno to je tisto, kar te spravlja ob pamet. Nehaj razmišljat o tem, kaj si drugi mislijo o tebi. Itak so daleč preveč zaposleni z razmišljanjem o tem, kaj si ti misliš o njih.

Jaz mislim, da moraš najt faks, ki te bo navdušil, ali pa pozabit na faks in se začet ukvarjat z biznisom, ki te navdušuje. Pojma nimam, kaj to je. Če bi se jaz rodil v bogato družino bi verjetno dokončal gozdarske fakse in se potem vse življenje poklicno sprehajal po gozdovih, ali pa dokončal meteorologijo in se preselil na Antarktiko - pa čeprav se sliši totalno otročje, romantično in neresno, mi dol visi za to, kaj si drugi mislijo ob tem. Seveda je realnost drugačna, zato sem se znašel v IT, kjer imamo kvalitetne načine za shajanje z eksistencialno krizo:

"Gozdarski faks" je bila moja zelja. Pa sem sel potem vseeno na FRI. :/

Poglej na zaposlitvenih portalih kaj iscejo, strani euresa, cudno ekonomistov ni prav veliko. Lahlko pa se naucis programirati, to ti bo pa najbolj sigurna pot do kruha ce bos aeveda dober.

Osebno sem se odločal za faks tako, da sem šel v najbolj perspektivno stroko takrat, čeprav me ni veselila (želel sem si študirati fiziko in matematiko na FMF, ampak je LJ žal bila predraga za moj žep) in sem računal da bom delovne tegobe poglihal popoldne s kvalitetnimi aktivnostmi in viškom denarja, ki bi ga naj zaslužil.

Nekako tako se mi je zgodba tudi razpletla sedaj. Ni pa to za vsakogar. Posebej v moderni družbi je blazno pomembno, da "obožuješ" svoje delo in blabla. Jaz na to nisem nikoli veliko dal.

jype je 15. okt 2015 ob 09:45 izjavil:

Okoli mene je cela vrsta dobro plačanih družboslovcev - pa tudi nekaj slabo plačanih.

Skratka, isto kot naravoslovci.

Dalec od tega. Jaz bi bil rad kovač pa se žal nisem rodil v srednjem veku. Delaj torej tisto kar ti bo dalo kruh.

PrihajaNodi> Dalec od tega.

Ne, točno tako je, kot sem opisal.

invisuu> Jaz sem že na tej stopnji, da mi je dobesedno vseeno kar počnem.

Vsekakor to pomeni, da si zelo težko produktiven v industrijah, ki jih ni trivialno avtomatizirati.

jype je 15. okt 2015 ob 09:55 izjavil:

PrihajaNodi> Dalec od tega.

Ne, točno tako je, kot sem opisal.

invisuu> Jaz sem že na tej stopnji, da mi je dobesedno vseeno kar počnem.

Vsekakor to pomeni, da si zelo težko produktiven v industrijah, ki jih ni trivialno avtomatizirati.

Delo, ki ga sedaj opravljam, ni mogoče avtomatizirati. Nikoli ga ne bo mogoče avtomatizirati. Če sem produktiven pa...hja, glede na to da visim na slo-techu trenutno, imaš najbrž prav.

študiral sem na fdv in feri. oboje končal. pa lahko rečem, da ne podcenjuj fakultet, ker sem pri enih predmetih tud na FDV moral kar orenk ugriznit v literaturo. obstaja šlepanja na stare teste, vendar to ne deluje vedno... seronje ki niste študiral na družboslovnih fakultetah ne podcenjujte drugih fakultet, dokler jih ne končate...

Dragi moji, končno imam nekaj minut na voljo, da vam odpišem. Prebral sem vaša mnenja, predloge ter nasvete in mirno lahko ugotovim, da je vsak izmed vas mnogo boljši človek od mene. Vse, česar sem še sposoben, je trosenje negativne energije naokrog in obremenjevanje drugih. Življenje sem prav kvalitetno zašuštral in ne najdem prave poti, kako bi vse skupaj popravil. Možnih poti je sicer več, a vse so napačne, vsaka iz svojih razlogov, to je zgodba, ki se že ves čas ponavlja. Nekaj krivde je izključno na meni, nekaj je bilo izigravanja, ampak zdaj to ni več pomembno. Zbolel sem tako fizično kot psihično od vseh težav, ki jih sploh nisem in raje ne bom omenjal. Edino, kar mi ni jasno, je to, zakaj je usoda izbrala ravno mene za tako pot. Vedno sem bil dober in pošten, morda celo preveč. Vseeno se sovražim, ker sem tak, kakršen sem, od mene pa so ostale le še solze in občutek krivde. Vse sile vesolja me načrtno uničujejo in samo vprašanje časa je, kdaj bom podlegel. Sliši se kot prava drama, a če bi poznali vse podrobnosti, bi začeli verjeti v prekletstva, črno magijo in sorodne nedokazljive paranormalnosti. V bistvu mi je žal, da sem sploh odškrtnil vsakemu po par minut, da je meni, bedniku, natipkal svoj nasvet. Nisem vreden niti metka v glavo. Nekateri se morda počutite, kot da ste govorili steni - ampak ta negativizem je zakodiran v mojem genskem materialu in se ga ne da rešiti kar tako. Ob sesutem zasebnem življenju se potem to izraža v takemle obupavanju. Groza. Moral bi si najt punco tipa NotSpecial, da bi naredila generalko, ampak to je misija nemogoče.

Ta teden menda izvem, kakšne bodo sploh moje možnosti v prihodnje. Potem pa ne vem ... morda bom metal kovanec. Ali pa butal z glavo ob zid, dokler ne zagledam pravilnega odgovora med zvezdami.

Vmes pa še na državno tekmovanje za največjega bednika. S konkurenco bom dobesedno POMETEL.


Aja, če kdo želi, lahko še vedno glasuje - volišče je odprto do preklica. Čisto možno, da se bom na koncu odločil na podlagi tega.

LordBebo je 12. okt 2015 ob 23:01 izjavil:

a) dokončanje šestletnega naravoslovnega študija, prekinjenega v 3. letniku (izjemno zahteven študij, veliko koristnega znanja, ki pa me psihično preobremenjuje in me ne zanima dovolj); težavnost 10/10

Lahko pa greš na skrajšan nižji program. VŠ ali VSŠ nekaj bi ti menda lahko priznali od prej. Ekola, pa si za silo vsaj formalno zaposljiv (če si bil prej na gimnazijskem programu).

jype je 15. okt 2015 ob 09:45 izjavil:

Okoli mene je cela vrsta dobro plačanih družboslovcev - pa tudi nekaj slabo plačanih.

Skratka, isto kot naravoslovci.

Jure, ti si cudo(wonderboy). Ne bi posploseval na podlagi tvojega okolja.

LordBebo je 18. okt 2015 ob 17:53 izjavil:

Vmes pa še na državno tekmovanje za največjega bednika. S konkurenco bom dobesedno POMETEL.

Pomoje boš imel hude težave se sploh kvalificirat za tako tekmovanje ... že če pogledam tvoj sestavek, si med bolj pismenimi na tem forumu, kar te uvršča v zgornjih 30% populacije. Vzami se torej v roke, si zastavi cilj in začni delati na tem, da ga uresničiš.

LordBebo je 18. okt 2015 ob 17:53 izjavil:

Dragi moji, končno imam nekaj minut na voljo, da vam odpišem. Prebral sem vaša mnenja, predloge ter nasvete in mirno lahko ugotovim, da je vsak izmed vas mnogo boljši človek od mene. Vse, česar sem še sposoben, je trosenje negativne energije naokrog in obremenjevanje drugih. Življenje sem prav kvalitetno zašuštral in ne najdem prave poti, kako bi vse skupaj popravil. Možnih poti je sicer več, a vse so napačne, vsaka iz svojih razlogov, to je zgodba, ki se že ves čas ponavlja. Nekaj krivde je izključno na meni, nekaj je bilo izigravanja, ampak zdaj to ni več pomembno. Zbolel sem tako fizično kot psihično od vseh težav, ki jih sploh nisem in raje ne bom omenjal. Edino, kar mi ni jasno, je to, zakaj je usoda izbrala ravno mene za tako pot. Vedno sem bil dober in pošten, morda celo preveč. Vseeno se sovražim, ker sem tak, kakršen sem, od mene pa so ostale le še solze in občutek krivde. Vse sile vesolja me načrtno uničujejo in samo vprašanje časa je, kdaj bom podlegel. Sliši se kot prava drama, a če bi poznali vse podrobnosti, bi začeli verjeti v prekletstva, črno magijo in sorodne nedokazljive paranormalnosti. V bistvu mi je žal, da sem sploh odškrtnil vsakemu po par minut, da je meni, bedniku, natipkal svoj nasvet. Nisem vreden niti metka v glavo. Nekateri se morda počutite, kot da ste govorili steni - ampak ta negativizem je zakodiran v mojem genskem materialu in se ga ne da rešiti kar tako. Ob sesutem zasebnem življenju se potem to izraža v takemle obupavanju. Groza. Moral bi si najt punco tipa NotSpecial, da bi naredila generalko, ampak to je misija nemogoče.

Ta teden menda izvem, kakšne bodo sploh moje možnosti v prihodnje. Potem pa ne vem ... morda bom metal kovanec. Ali pa butal z glavo ob zid, dokler ne zagledam pravilnega odgovora med zvezdami.

Vmes pa še na državno tekmovanje za največjega bednika. S konkurenco bom dobesedno POMETEL.


Aja, če kdo želi, lahko še vedno glasuje - volišče je odprto do preklica. Čisto možno, da se bom na koncu odločil na podlagi tega.

Predlagam ti, da tale svoj zadnji sestavek vneseš, kot krajši uvod, v svoje bodoče prvo literarno delo. Razviješ lahko zelo napeto zgodbico o domačem (ne)unikumu, poznanem tudi po nazivu "slovenski jamrač". Bralci se bodo najprej poistovetili s tvojo nesrečno usodo samopomilujočega luzerja, ki išče (od)rešitvene odgovore na svoje eksistencialno-duhovne težave - kakšen paradoks - ravno pri neznancih (njih, bralcih).
In ker so sedaj bralci v dvojni vlogi, tako nesrečnika kot tudi tistih na katere se nesrečnik naslavlja, bodo, zaradi frustracije in anksioznosti zaradi navidez brezizhodne težave, knjigo: a) zafrčali v zid, b) preskočili in prebrali samo zaključek, c) jamrali, kaj jim je bilo tega treba brati.
A ker "slovenski jamrač" redno spremlja forum SloTech, se je, zahvaljujoč pedagoškim pristopom moderatorjev omenjene sredine, ki kljub prošnjam in grožnjam ne odgovarjajo na pritožbe, naučil najpomembnejše mantre v svojem življenju: "Dum spiro, spero.". In bral (in jamral) naprej.
Stopnjevanje napetosti, v iskanju pravilnega, živjenjsko pomembnega odgovora, bo doseglo svoj vrhunec ob pojavu - česa drugega pa - deus ex machina. Seveda zdaj na tem mestu ne bo nobenega spoilerja. Kupite knjigo. Za jamrače bo cena enkrat višja zaradi psihoterapevtskih učinkov.
Priporočam obliko monologa, s čimveč retoričnimi vprašanji. Zaželjeno je prikupiti se bralcem, zato svetujem tragedijo, satiričnih vložkov, s katerimi si skušal potipati že v retrospektivi, pa se raje izogibaj. T. i. slovenski jamrač kot individuum namreč ne pozna sebismejanja, oziroma sebismejanje jemlje kot hudičevo resno stvar.
Srečno.