Iz poročila razberemo, da je bil uspeh programa pičel zlasti velike skrivnostnosti. O njem so bili obveščeni zgolj najvišji uradniki in funkcionarji, pa še ti z zamudo. Predsednik za tajne službe pristojnega sodišča (Foreign Intelligence Surveillance Court) je zanj izvedel šele leta 2002, torej polno leto po vzpostavitvi sistema, a informacij ni smel posredovati ostalim zaposlenim. Poskrbeli so, da so zahtevki za običajen nadzor in prisluškovanje, za katere so bili podlaga podatki iz Stellarwinda, romali izključno k predsedniku FISC.
Tudi agentje v CIA niso vedeli za program z izjemo tistih na najvišjih položajih, še slabše je bilo v FBI. To je tudi razlog, da je še Busheva administracija popravila zakonodajo, tako da so v FBI poleg preliminarnih primerov (preliminary) in polnih preiskav (full) dobili še tretjo kategorijo - oceno (assessment). Izkazalo se je, da je večina zahtevkov za obravnavo v tej najblažji kategoriji izvirala iz Stellarwinda. Agentje so bili precej nejevoljni, ko so prejemali informacije o telefonskih številkah, ki da si zaslužijo poseben nadzor, niso pa vedeli zakaj niti jih niso smeli uporabiti v nobenih pravnih postopkih. Jasno, izvirale so iz Stellarwinda. Uspeh je bil pičel - med leti 2001 in 2004 je bilo koristnih namigov 1,2 odstotka, v letih 2004-2006 pa nič.
Stellarwind je postal zakonit šele leta 2007 s spremembo zakonodaje, že pred tem pa so številni funkcionarji z zunanjega ministrstva izrazili dvom o zakonitosti programa ter terjali odgovore.
