Situacija pa se počasi izboljšuje. Pojavljale so se že kampanje o bojkotu Elsevierja kot enega izmed najbolj povampirjenih založnikov, predlogi za odstranitev založnikov in zahteve javnih financerjev, da so rezultati javno dostopni. Zadnje raziskave kažejo, da je veliko člankov z nekaj iznajdljivosti že dostopnih.
Evropska komisija je naročila raziskavo, ki je pokazala, da je približno 50 odstotkov vseh znanstvenih člankov iz leta 2011 že javno dostopnih brez plačila. Tu ne mislimo, da so članki zastonj dostopni na straneh založnika, ampak da se valjajo nekje po internetu. Veliko jih namreč najdemo v repozitorijih, kot je arXiv, marsikaterega pa avtorji sami obesijo na lastne spletne strani. To je razumljivo, saj s tem pridobijo kak dodaten citat od potencialnih bralcev brez naročnine. Založniki to sicer prepovedujejo, a načeloma se objavljanje lastnih člankov na spletu tolerira (dokler ne pretiravamo kakor Aaron Swartz). Raziskava je pokazala, da je skoraj polovica člankov dostopna nekje, odkrije pa jih potrpežljivo iskanje po Googlu.
Pričakujemo, da se bo ta delež še zvišal. Od leta 2014 namreč EU zahteva, da so rezultati vseh raziskav, ki jih financira EU, objavljeni javno. V ZDA že od letos velja, da mora biti 12 mesecev po objavi rezultatov vsako delo, ki ga je financirala država, prosto dostopno.
