V letih 2006-2008 je HFT doživljal pravi bum, množično so ga posvajali vsi, ki v financah kaj pomenijo. Do leta 2009 so posli iz HFT predstavljali dve tretjini vsega prometa na ameriških borzah. Dnevno so kupili in prodali več kot tri milijarde delnic. Lani pa je bila ta številka pol manjša. Znižali so se tudi dobički, ki so za celotno branžo HFT leta 2009 dosegali pet milijard dolarjev, lani pa le še dobro milijardo. Krči se tud število podjetij, ki se s tem ukvarjajo, preostali pa pravijo, da delajo več, kot kdajkoli prej, a so zaslužki čedalje bolj uborni. Kaj se dogaja?
Razlogov za spuščanja zraka iz še enega balona je več. Po eni strani so se ljudje HFT malo ustrašili. Spomnimo se na bliskovit padec iz leta 2010, ko so 6. maja delnice v ZDA v povprečju izgubile devet odstotkov v vsega nekaj minutah. Panično razprodajo so povzročili algoritmi za HFT, ki niso pravilno reagirali na ogromno prodajno naročilo (takšna je uradna razlaga). Borze so tedaj uvedle varovalke, ki so omejili največji kratkotrajni nihaj cene, in zdelo se je, da je vse pod nadzorom. Afera Knightmare je podjetju Knight Capital povzročila pol milijarde dolarjev škode, ko so na borzo po malomarnosti priključili testni program namesto pravega. V pol ure so zapravili podjetje. Sedaj lupino podjetja, ki mu je kapital opisana napaka dodobra izpodjedla, kupuje Getco, ki ima svoje težave, med njimi 90-odstotni padec dobička.
Tehnologija je zatajila še nekajkrat, kar najbolj previdne navdaja s strahom pred HFT. Potem je tu še splošno vzdušje na borzi, ki je odgnalo večino nepoučenih vlagateljev. Resda se borze v tem letu dvigujejo, a spomini na rane iz let 2008-2012 so še precej živi. HFT so v veliki meri strigli navadne vlagatelje in ko teh ni več tako veliko, se zgodita dve strani. Pojavi se medvedji trg in borze drsijo navzdol, kar načeloma ni tako velik problem za HFT, saj algoritmi kratke prodaje (short selling) obvladajo enako dobro kot dolge. Problem pa je, da začne zmanjkovati likvidnosti, kar zmanjša učinkovitost visokofrekvenčnega premikanja ogromnih količin vrednostnih papirjev. Poleg tega pa ostajajo le še igralci s HFT, ki tekmujejo drug proti drugem. Tehnologijo imajo vsi najboljšo mogočo, kolokacije in povezave so omejene s fizikalnimi zakoni, pamet in algoritmi pa tudi hitro konvergirajo. V taki tekmi pa ne more nihče zmagati. Borza dolgoročno res ni igra z ničelno vsoto (delnice naj bi v teoriji sledile ekspanziji gospodarstva), kratkoročno pa je celo igra z negativno vsoto zaradi provizij.
Nenazadnje so tu še SEC (regulator ameriškega trga vrednostnih papirjev) in regulatorji v drugih državah, ki čedalje bolj bdijo nad HFT. SEC je ustanovil Midas (Market Information Data Analytics System), ki omogoča pregledovanje trgovanja milisekundo po milisekundo, če se pojavijo kakršnikoli indici o čudnem dogajanju, kamor sodijo zlasti tržne manipulacije. V EU prihaja davek na finančne transakcije, podobne ideje o obdavčitvi terminskih pogodb in kreditnih izmenjav so tudi v ZDA. Govori se celo o 0,03-odstotnem davku na borzne posle v ZDA, kar je za običajne vlagatelje neopazno, HFT pa to učinkovito ubije.
Vse to razlaga, zakaj je HFT prišel v zrelo fazo. Ostali bodo le največji ponudniki z najboljšo opremo, ki ne bodo mogli več služiti denarja na lahek način, ampak s trdim delom - kar razvijanje algoritmov, analize in postavljanje sistemov vsekakor so.
