Uporabili so elektromagnetno valovanje s frekvenco 542 GHz, s čimer se uvršča med tako imenovane T-valove. Ta del spektra je še nereguliran in prost, uporablja pa se večinoma v medicini kot nadomestek rentgenskih žarkov, kjer je to možno, saj sevanje ni ionizirajoče, a kljub temu prodre nekaj milimetrov v kožo, in površinske raziskave materialov. Uporaba v telekomunikacijske namene je nekoliko bolj zapletena, saj za uspešen prenos podatkov z valovanjem tako visoke frekvence potrebujemo vidno neovirano linijo med oddajnikom in sprejemnikom. Hkrati je precej težavno tudi generiranje, moduliranje in detektiranje teh signalov, za kar je japonska ekipa uporabila posebne RTD-diode.
Naslednji koraki v razvoju so razširitev delujočega prototipa na še višje frekvence, povečanje dometa in hitrosti. Trenutno so namreč na razdalji 10 metrov uspeli prenašati podatke s hitrostjo 3 Gb/s, s čimer so podvojili lanski dosežek (ki pa je uporabljal frekvenco 300 GHz). Nova tehnologija ne bo uporabna kot nadomestek klasičnega Wi-Fi ali brezžičnih mobilnih omrežij, saj se ne širi v geometrijske sence in ima premajhen domet, bo pa recimo uporabna v strežniških sobah. Komercialno najhitrejša dostopna brezžična povezava je trenutno po standardu 802.11ac (standard še ni potrjen) pri 5 GHz, ki omogoča prenose do največ pol gigabita na sekundo.
