Samsko življenje brez resne zveze

globalna80 je 1. dec 2011 ob 17:41 izjavil:

Nekateri ne verjamejo dokler ne vidijo. Problem je, da vsi razen pravih jasnovidcev vidimo samo 1% spektra svetlobnih frekvenc. Če bi rad videl in vedel kaj je v ostalih 99%...

Seriusly WTF

klogh je 1. dec 2011 ob 16:46 izjavil:

da bi mogoče šel na kak plesni tečaj... samo ne znam niti enega koraka, niti teoretično ne ločim recimo razlike med valčkom in polko, če podam najbolj banalen primer. Pač nikoli v življenju nisem zaplesal niti koraka.

klogh, ko prebiram tvoje res malo extremno pisanje mi najprej pride na misel: ali je ta fant včeraj priletel na zemljo? Kako nisi nikoli zaplesal koraka, kaj pa valeta v srednji šoli, pa maturantski ples – če ne drugega? Si se povsod izločil in skril?

Drugo kar mi pride na pamet pa je: ljubi bog, kaj so temu fantu naredili? To pa raje ne bom razmišljala kot opcijo.

Glej, čisto človeško, vsakdanje in »normalno« je tu in tam pasti v kakšno jamo slabe volje in depresivnih misli. Ko se ti zdi, da si največja zguba na tem svetu in vse izgubi svoj smisel. Ne vem, mogoče je to povezano s soncem in dežjem, jinom in jangom, dnevom in nočjo …. Herojsko je splezati ven nepoškodovan in močnejši, kot si padel notri. Če imaš ob sebi človeka, ki ti pomaga ali pa je preprosto samo tam, je to nagrada, ki si jo podaril samemu sebi, ko si s tem človekom gradil ljubeč odnos.

Veš koliko je prijetnih deklet, ki se ta trenutek sprašujejo isto kot ti – kam so se skrili vsi fantje, kje je tisti, ki bi me spoštoval in imel rad, pa čeprav sem malo čudna . Jih poznam nekaj.

Nikar ne pričakuj, da te bodo v samoti zapustile žalostne misli. Trditi si upam, da jih bo še več. Če človeka nihče nima rad, postane zagrenjen, zloben in prismuknjen.

Ali si že slišal tisto hudomušno:
»Kamorkoli grem, moram vzeti sebe s seboj. In to mi vedno vse pokvari.«

Pazi nase.

spet globalna s svojimi pametnimi "nasveti" in frekvencami
še ena uničena tema?

Pravilno :)

http://www.bolero.si/index.php/tecaji/p...

Ali pa kakšega renoja :)

Ne vem če je glih podzavestno vse to. Načeloma si ne iščeš partnerja za to da ti bo v lajfu slabše temveč da ti bo boljše :)

Tukaj so problem družbene norme in pravila, ki veljajo v civilizirani družbi.

Nekateri ljudje so po naravi samotarji ozi. ne-socialni. In ker pač živimo v takih družbi kot živimo, je to sprejeto kot nekaj napačnega. In zaradi tega ima veliko takih ljudi težave.

Je pa tudi par primerov, ki so sprejeli samega sebe kot takega in se več ne grizejo zaradi tega. Samo za to pač potrebuješ nekaj časa, nekaj let.

Če nočeš samotarskega lajfa si dobiš prijatelje.

To imeti kogarkoli za vratom 24/7 kmalu postane naporno. Sicer odvisno od obeh strani.

Nekako kot tisto, po 3h dneh je vsakega gosta dovolj :)

Da bi jaz pol življenja živel z eno in se moral nekak pretvarjat, se prilagajat ženski, težko...najraje bi imel tako, da se včasih sam kam odpravim in ona v drugo smer, zvečer pa skupaj k mizi na večerjo.

sgdjkdlsugi4 je 2. dec 2011 ob 00:10 izjavil:

Ceprav bos vse tvoje prednike zajebal in bodo tvoji geni prakticno izumrli, ker mas ti pac taki lifestyle. Jebeno.

S takim lifestyle-om maš lahko tudi otroke. Dovolj je, da imaš parkrat spolni odnos in so že tu. Samo ne, danes se seksa skoraj izključno iz užitka in potešitve našega ega.

Drugače pa tako razmišljanje da moraš nujno nadaljevati svoje gene je sebično. Če se po vaše enkrat živi kakšen smisel imate od tega? Saj po vaše predniki itak ne vedo če se njihovi geni nadaljujejo.
Drugič, mi nismo geni in telo, to je samo naše orodje za našo zavest, ki potuje skozi evolucijo in skozi različna telesa na različnih razvojnih stopnjah.

Kam bi prišli če bi čisto vsak nadaljeval svoje gene.

klogh a si programer?

Globalna ne mešaj seksa in svojih: dimenzij/frekvenc/zavesti in raje kaj pametnega povej.

Pri 26 bit brez socialnih stikov je veliko hujša zadeva, kot se vse to vam zdi.

eno je, če svojega asocialnega 10 letnega mulca pošlješ na druženje, ker se takrat še vsi učijo, zafrkavajo, igrajo itd...

Drugo je pa, če se ti začneš silit v eno družbo po več letni alienaciji.

Vam se zdi, ja naj gre na planinsko društvo, pa bo dobil družbo.

Ne bo šlo pri njemu to, vam povem. Tam bo v skupini, ljudje bodo peli, on bo tiho na primer. Po letih ne-socialnih stikov človek avtomatično nima dobre komunikacije z ljudmi.

Tako kot je en kolega prej rekel v temi. Če bi hotel družbo, bi jo že imel, obdržal in razvijal poznanstva. Brez tega postaneš po dolgih letih tujek v družbi, ki se izredno težko vklopi, hkrati pa družbo zavrača in v redkih odnosih z ljudmi kasneje dojame, da jih pravzaprav ne mara.

Mogoče nisi dobro razumel. Ne gre se za enega mladega najstnika, ki mu je nerodno v družbi.

Gre se za odraslo, 26 letno osebo, ki ji resno primanjkujejo socialne interakcije, in to se pač mora nekje poznat.

!!!Verjemi mi, če je človek v toliko letih "neospešne socialne interakcije" našel svoje razloge, zakaj ne mara druženja in se raje sam fjaka po gozdovih, se to ne bo spremenilo z enim obiskom popolih tujcev bilokakšnega društva, z namenom, da bi s prisilo pridobil družbo z orodji sporazumevanja, ki jih (vsaj tako se mi zdi) verjetno nima veliko.

Je pa res, da o otroštvu vemo malo, tako, da je lahko situacija malo drugačna, če je pa vse to res, kar je rekel, mu pa vsekakor ne pomagajo odgovori tipa "skulirej se", "pejd ven, druži se".

O kom se vi to pogovarjate, ne vem, kaj je to kaj takega, če si pri 25 letih še vedno samski, men tako ustreza, kar se pa tiče gostilniške družbe, žal resne družbe tam ne dobiš, ampak celo štalo pijanih ljudi k drug dan ne vejo, v kateri vaški gostilni so se ga napil.

Imam bratranca, ki sta stara okol 40-45 let, samska, samo en je imel punco, drugi samski, druži se samo tja in sem, ne vidim nič slabega v tem, več pozitivnega, človek uživa, gre na dopust, si privošči, ima novo stanovanje, je vesel....

nekateri ste še evdno v letih 1990, ko so se družl na vsakem vogalu. Časi se spreminjajo.

Samsko življenje ima dve plati tako kot vsaka zgodba in vsak kovanec.


+za samsko
*sam razporejaš prosti čas (če nisi ravno deloholik)
*ukvarjaš se lahko z vsakim od hobijev, ki so ti finančno dosegljivi
*ni se ti potrebno prilagajat nikomur
*ni zlomljenih src :P


-za samsko
*v trenutkih ko si na tleh ni nikogar, ki bi te razumel in ti ponudil ramo
*ko zboliš, si še vedno za vse sam
*družba te gleda kot čudaka


Razlogov je še veliko na obeh straneh. Nekateri iščejo svojo potrditev (da so nekaj vredni) skozi delo,drugi skozi socialno omrežje tretji skozi uspešnost družine, četrti skozi random dosežke. Kot je že nekdo dejal vsak bi rad sam sebi dokazal da je nekaj vreden. Problem nastane ko posamezniku pade samozavest do te mere, da se prične izogibat vsakršnih socialnih stikov in to opravičuje z raznimi izgovori. Kdaj se prične posameznik izolirat od družbe oziroma mu prične samozavest padati? Običajno po neuspešnih vezah, ko večina njegovih prijateljev še ostaja v njih (ne glede na dejansko uspešnost veze). Prijatelji zaradi vez/družin nimajo toliko časa in človek se znajde sam.....

Je neprecenljivo, ko skuhaš večerjo in še preden se poje, se valjaš po kuhinjskih tleh v navalu strasti, v zahvalo za kulinarično doživetje tretje vrste. Kot je tudi neprecenljivo da kupiš nekaj sebi (elektroniko-oblačilo...), pa ti le to ni potrebno opravičevat nikomur razen samemu sebi. Kaj je bolje? Kakor za koga. Zadovoljstvo ob obeh "dosežkih" traja kratek čas, zato ju je potrebno ponavljati.

Shegevara je 2. dec 2011 ob 21:54 izjavil:

Pri 26 bit brez socialnih stikov je veliko hujša zadeva, kot se vse to vam zdi.

eno je, če svojega asocialnega 10 letnega mulca pošlješ na druženje, ker se takrat še vsi učijo, zafrkavajo, igrajo itd...

Drugo je pa, če se ti začneš silit v eno družbo po več letni alienaciji.

Vam se zdi, ja naj gre na planinsko društvo, pa bo dobil družbo.

Ne bo šlo pri njemu to, vam povem. Tam bo v skupini, ljudje bodo peli, on bo tiho na primer. Po letih ne-socialnih stikov človek avtomatično nima dobre komunikacije z ljudmi.

Tako kot je en kolega prej rekel v temi. Če bi hotel družbo, bi jo že imel, obdržal in razvijal poznanstva. Brez tega postaneš po dolgih letih tujek v družbi, ki se izredno težko vklopi, hkrati pa družbo zavrača in v redkih odnosih z ljudmi kasneje dojame, da jih pravzaprav ne mara.

...ne morem se strinjat z vsakim stavkom. Mi nekak deluješ, da nimaš kaj dosti pojma, danes je človek zelo prilagodljiv, se enostavno mora spojit z okolico, družbo, tu ni izbire.
To, da nimaš ženske, sej lahko vsak večer z drugo sexaš.

blackbfm je 2. dec 2011 ob 22:16 izjavil:

Naj pove kako je bilo v otroštvu in šoli, če je bil cela leta čist sam in samosvoj in da mu je to že od nekdaj odgovarjalo potem verjamem da je tak po naravi

Hm.. nekih preveč osebnih podatkov ne bom razkrival, pa tudi ne želim, da se tema zdaj preobrne name. Samo malo sem želel kaj pokomentirat, ker me je ravno pritegnil tak naslov in me zanima kako se tisti, ki ste se prostovoljno odločili za samsko življenje soočate z raznimi ovirami.. kaj vas je gnalo v tako odločitev? Vam ni nikoli žal?

Če pa že koga zanima, sem pa celo življenje preživel v šumi bogu za nogo, veliko družbe tudi nisem imel.. v podrobnosti pa se ne bom spuščal (tudi nima smisla, da v tej temi razglabljamo o tem) Odmaknjeno življenje mi je zato nekako bližje, kot pa v naseljih. Par let nazaj sem poskušal rinit v družbo, si na vsak način najt nova spoznanstva (aktivno).. potem pa sem uvidel, da se tako ali tako ne znam navezat in prej ali slej izgubim stike. Brezveze Razna društva kot so planinsko, plesno itd. me pa nekak tudi ne vlečejo.. mene zanimajo bolj hardcore avanture po divjini, 'robinsoncrusojevsko' življenje Zadnja leta veliko razmišljam o tem, ideja me mika iz dneva v dan bolj.. potihem sem si že od nekdaj želel potikat se po odročnih predelih sveta, tako, da take ekstremne želje niso nove. Samo vseeno sem vprežen v ta družbeni sistem in to kar se pričakuje od človeka (šola, služba, pridobivanje financ, kariera, družina..) in to prerezat tudi ni najlažje.

Drugače pa z leti ne postajam bolj depresiven, kvečjemu bolj apatičen in pasiven. Par let nazaj me je to še močno spravljalo v slabo voljo, ko sem pomislil, da bom vedno brez neke zveze. Danes pa tu in tam občasno še malo slabe volje pride na dan. Sem ugotovil, da se nima smisla za to preveč sekirat.. ker ko pogledam ljudi okoli sebe niso vsi v zvezi, precej jih je bilo celo življenje samih. Gola realnost. Verjetno zaradi tega, ker v naravi prenesejo naprej svoje gene samo najbolj sposobni, vsi ljudje pač žal nismo enako sposobni pri tem. Večina je po mojem neuspešnih.

Jaz sem star 30 let in tudi samski in samotar (nobenih prijateljev, nobene punce), pa opažam, da mi gre družba in posebej ženske čedalje bolj na živce zaradi tega. Vem, da je problem v meni in ne v družbi. Ampak kar je zanimivo je pa, da mi je ta občutek zagrenjenosti na nek način kar prijeten in bi ga rad še malo bolj razvil.
Mislim da se je to samotarstvo pri meni razvilo v osnovni šoli, ko so me sošolci izolirali in zafrkavali. Takrat sem v bistvu izgubil vero v ljudi, ker sem dobil občutek, da so vsi zajebani, ker se ni noben potegnil zame. Preden sem šel v osnovno šolo sem bil glavni pri družabnih igricah in dogodivščinah, potem pa čedalje bolj samotarski, kasneje v srednji šoli na lastno željo. Do zdaj sem že tako izgubil navade za druženje da mi ni več pomoči. V družbi mi je tudo zelo nerodno, pogosto mi možgani kar zablokirajo. Velikokrat potem ko se s s kom pogovarjam par dni razmišljam samo o tem, kako sem se osmešil, in je prav mučno. Zato se raje čimbolj izogibam kontaktom z ljudmi.
:)

V družbi mi je tudo zelo nerodno, pogosto mi možgani kar zablokirajo. Velikokrat potem ko se s s kom pogovarjam par dni razmišljam samo o tem, kako sem se osmešil, in je prav mučno. Zato se raje čimbolj izogibam kontaktom z ljudmi.

Ok, saj jaz imam tudi kakšne trenutke ko mi je težko navezat stik itd. Sam ko pa take berem mi je pa

Pa ne da obsojam ali karkoli..sam kako uspeš funkcionirat na ta način, verjetno imaš zarad tega posledično težave tudi na drugih področjih? A si mogoče pomislil da bi si omislil kakšno psihoterapijo?

jalovec09 je 2. dec 2011 ob 23:30 izjavil:

O tem boste ostali več vedl, imate velik več izkušenj, resnih zvez, neresnih zvez, težave v zvezi....a ma se je tu tudi kdo odločil da bo pri 25+ letih ostal sam, čas se spreminjajo, babe so vedno bolj zahtevne, otroc, ....ima brat otroke in živim v isti hiši, kot on, pa mi otroc skačejo med večernim poležavanjem na kavču po trebuhu, nogah, 2 leti sem bil tud varuška pa še sedaj občasno, otroc so čist vredu, ampak učas pa adijo pamet. Ženske pa, če bi hotu sexat to storiš praktično s katerkoli, ki ti namigne, ampak za resne zveze pa ni čist simpl, zato sem se odločil za bolj samsko življenje, morda pri 30+ se vse obrne. Saj če pogledam svoje prijatlje iste starosti, več ali manj doma, kak ima 1 leto starga otroka...to ko eni mislijo, da imaš dolgočasno življenje, ko si sam, se motijo, da bolj ne, velik več časa za različne dejavnosti, velik več adrenalina v športu, več prostega časa, manj živcev, več zabav (čeprav teh ni velik), manj sekiranja....

Jaz sem avtor te teme !!!

Mislim, da si se prestrogo opredelil: »odločil sem se«. Pri 25. se ti pa res ni treba o tem odločati. Če si trenutno sam, je to pač tako stanje in je lahko posledica miljontih vzrokov.

Lahko te je samo postalo strah ob opazovanju drugih zvez, ki so jih ustvarili ljudje okoli tebe in se ti zdi, da ni nobena preveč obetavna in ljubeča? In si zase tega pač ne želiš.

Vsekakor pa lahko tudi celo življenje ostaneš samo stric bratovim otrokom. Izbira je tvoja. Vendar si nikar ne zapiraj poti z »odločitvami«, pusti času čas, ko bo prišla prava mimo, boš na vse te misli pozabil. Takrat pa se le potrudi in pozabi, da so »babe vedno bolj zahtevne"

klogh je 3. dec 2011 ob 02:07 izjavil:

Ko si mlajši je priložnosti več, potem ko si pa enkrat čez 25+, 30+ pa je verjetnost, da ostaneš do konca življenja sam ogromna. Če pa do teh let človek nima niti ene zveze se verjetnost samo še poveča. Če nimaš niti velikega socialnega omrežja potem se verjetnost še bolj poveča. To so fakti.

Kje pa, to sploh ne drži. Mislim, da so že v drugih temah soforumaši dejali, da starejše ženske 30+ ravno ciljajo na to populacijo moških ker jim teče biološka ura. Poleg tega pa gre to še z roko v roki, da večina mladih v Sloveniji živi do 30+ leta pri starših in se sploh ni sposobna osamosvojiti; in ko končno se, so torej že čez 30 in šele od tega trenutka dalje sploh sposobni imeti kakršnokoli resno vezo, ki je seveda tudi zelo povezana s finančnim stanjem.

Skratka za kar veliko ljudi se resne zveze šele začnejo s 30+

Meni pa zmankuje energije za bit znova in znova razočaran in znova in znova poskušat. V tej mikro sloveniji najt "ta pravo" pa je joke IMO. Premalo folka, preveč isti vzorci vedenja... v New Yourku pomojem bi imel več sreče.
Smešno je ker to kar si jaz želim od ženske, sploh ni tako nerealno...pa vseeno se ne da dobit. Krneki, prav me mine volja.

nanpots je 3. dec 2011 ob 02:24 izjavil:

Se mi zdi da se mi je ena punca pred nekaj leti celo ponujala. Ko pa je videla, da sem preveč pasiven, si je dobila drugega.

Majčkeno off-topic, ampak samo da boste bolje razumeli, da punce/ženske nad 25. letom podzavestno ali zavestno ocenjujejo partnerja tudi kot bodočega očeta svojih otrok. Ali je zanesljiv, ali bo sodeloval pri vzgoji, ali se bo šel napit vsakič, ko mu bo šel otroški jok na živce ..... takšne stvari. In če dobro premislite - imajo prav.