Privatna vs. državna podjetja

Lepa vizija, vendar pa v praksi pade na treh točkah:
1) Občinski "integralni proračun" ni nič manjša črna luknja brez dna, kot državni. Denar gre notri, ven pa ni nihče prepričan kje bo prišel in za kaj.
2) Tukaj je lahko govora tudi o skritem obdavčevanju. Občina ima interes, da koncesijo obdrži podjetje v njeni lasti, saj ima od tega občinski proračun več neposredne koristi, ne da se bi neposredno dvigovalo davke. Tukaj je torej opravka s tem, da se pokriva proračunske minuse s tem, da se vleče ven denar tudi tam, kjer naj bi bilo poslanstvo "za prebivalce optimalno organizirana skupna služba" in ne ravno "delanje dobička za polnjenje proračuna".
3) Kako se v teh podjetjih zasebnega prava, ki zaradi lastništva morajo delati po diktatu vsakokratne politike, ravna s sredstvi, pa tudi ni jasno. Ker to niso osebe javnega prava, niso zavezane k transparentnosti in dejanske porabe sredstev, kot tudi upravičenosti posamičnih cenovnih postavk državljanu/občanu ni možno nadzirati. Ne samo, da nadzor ni učinkovit. Sploh ga ne more biti. Torej je možno z blagoslovom ali pa celo po navodilu politike preko takšnih podjetij tudi financirati kakšne privatne zgodbe. Torej profit ne samo, da ne pride v proračun. Poskrbi se, da ga praktično ni.

Problem na problem na problem. Tako zato, ker računsko sodišče v more recimo vkorakati v KPL in narediti revizijo poslovanja, kot tudi zato, ker se zakonodajno ni še nihče vtaknil v "konflikt interesov", kadar je občina, ki podeljuje koncesijo, hkrati tudi lastnik koncesionarja, ta pa je organiziran po ZGD.

Na primeru MOL pa so zadeve takšne:
Točka 1) je praktično neobstoječa. V proračun iz tega naslova pride po deležu zelo malo sredstev. Torej se tudi ne sprašuje kam ta denar gre.
Točka 2) je še kako zelo pomembna, kot so občutili pri Lekarni Bitenc.
Točka 3) je glede konkretnih primerov žal še vedno stvar anekdot, ker se ni še niče drznil ugrizniti v zgodbo o temu komu daje (ali pa tudi ne-daje) zasebno podjetje v lasti države/občine denar.

Transparentnost na še posebej na 3. točki pade in veliko ljudi se je ob to že obregnilo. Ker pa tukaj ni jasnih pravil, tudi v primeru očitnih nategovanj verjetno ne bi dočakali sodnega epiloga, saj je to stvar razmerja med lastnikom in upravo podjetja. Tukaj pa se lahko ta dva dogovorita praktično karkoli, kar ne krši zakona. Dajanje svetovalnih pogodb "pravim svetovalcem" pa še ni kaznivo samo po sebi. Še najmanj pa v primeru, kjer se lastnik (tiho ali pa glasno) strinja s takšno pogodbo. Kjer pa ni tožnika, pa seveda tudi ni sodnika.

jype je 17. sep 2011 ob 14:14 izjavil:

Ampak ves profit teh "občinskih" koncesionarjev _mora_ biti porabljen javno, v skladu z interesi občine. Nič ne sme izginiti v zasebne roke brez računa in dokumentacije o tem, kaj se je za ta denar zgradilo, popravilo ali izboljšalo.

Če se pri nas nekaj mora, še ne pomeni, da je res tako. Pa tudi če občina iskreno misli, da dela kaj dobrega z denarjem, se jaz morda s tem ne strinjam.

Ne vem za nevone, ampak jaz bi osebno lažje požrl 100% podražitev komunale, če bi bile poslovne knjige komunale stvar javne evidence in bi iz njih bilo razvidno, da so se takšni ali drugačni stroški toliko dvignili, da je podražitev upravičena.

Težko se je opredeliti glede tega, ker upravičenost stroškov je spet tak zapeljiv poligon za zlorabe.

V resnici trg to naredi najbolje, ker se je težko upreti zaslužku, ki si ga lahko deležen zgolj zaradi neekonomičnosti konkurence.

S tabo se še najbolj strinjam v točki, da storitve na prostem trgu kljub svojim anomalijam še najhitreje konvergirajo k optimumu. Seveda pa tudi nimam nič proti regulaciji tega trga na način, ki zmanjšuje prednost močnejšega na tak način, da se šibkejšega v pogodbenem odnosu ne da (enostavno) prinašat okoli.

o+ nevone

Regulacija, ki takšen prevladujoč položaj izenačuje z novoprišleki na trgu, je tako tudi po moje razmišljanje v pravo smer.

Z regulacijo sem jaz imela bolj v mislih urejanje odnosa podjetje-stranka.

Kar se pa tiče lažjega prihoda konkurence na trg, pa se nekako ne morem strinjat, da se regulira na način, da se konkurenci olajša delo. Konkurenca mora odigrati svojo vlogo na prav tako neizprosen način, kot je to moral narediti tisti, ki je bil prvi na trgu ali si kako drugače pridobil prednost. Če ta seveda ni bila politično arbitrarno dodeljena.

Vse kar pričakujem od države je, da konkurence ne onemogoča.

o+ nevone

Z regulacijo sem jaz imela bolj v mislih urejanje odnosa podjetje-stranka.

Uf. To bi jaz dal kar pod "elementarno zakonitost delovanja". Država predpiše standarde obnašanja, ki varujejo obe strani pred samovoljo, nato pa z vsemi razpoložljivimi sredstvi zagotovi, da se stranke tako sklenjenih pogodb držijo.

Konkurenca mora odigrati svojo vlogo na prav tako neizprosen način, kot je to moral narediti tisti, ki je bil prvi na trgu ali si kako drugače pridobil prednost.

Telekom Slovenije?

Če ta seveda ni bila politično arbitrarno dodeljena.

Obstajajo panoge, kjer se radi pojavijo monopoli ali najmanj prevladujoči tržni deleži, ki so za potrošnike škodljivi. Država ima v teh primerih možnost (nekateri bi rekli celo dolžnost), da v korist večine (potrošnikov) omeji pravice manjšine (lastnikov kapitala) na način, ki zagotovi večjo konkurenco.

To nujno pomeni, da se preveč močno podjetje v panogi dejansko omeji pri svobodi poslovanja na račun tega, da se konkurenci omogoči, da sploh zaživi in začne delovati.

Kar se tiče "arbitrarne dodelitve", prosim ne skoči takoj na zgodbo tega, da je Telekom Slovenije podedoval svoj položaj po stari politični liniji. Tudi, če je to res, je panoga takšna, da se takšni monopoli ali pa prevladujoči tržni deleži pojavljajo tudi v mnogo bolj odprtih gospodarstvih, kjer ni niti pod razno govora o politični arbitrarni dodelitvi. Recimo v ZDA so morali razbijati največjega telkota in tudi največjega naftarja. Verjetno ne za dobro voljo. Tudi IBM je bil dolga leta pod nadzorom in posebno regulacijo, ker je imel prevladujoč delež na trgu.

...

Vse kar pričakujem od države je, da konkurence ne onemogoča.

No, jaz imam še dodatna pričakovanja. Tudi to, da po potrebi omeji moč enega, če je to nujno potrebno za zagotovitev konkurence. V osnovi pa da. V večini primerov je konkurenca zaželjena in ni razloga, da jo bi država omejevala.

Na to nimam kaj dodati...

Je pa vprašanje, če ni okoli teh odpadkov samo en velik hype in v resnici niso noben problem sploh, tudi če jih še naprej vozimo direktno na deponije, doker ne bo nekdo pogruntal, da se na njih morda da tudi zaslužit.

V grobem so problem le biološki odpadki, ki na deponiji skupaj z ostalimi odpadki neznosno smrdijo. Problem so seveda tudi neporabljena zdravila, baterije ... vendar tega ni veliko in se rezultati nepravilnega ločevanja pokažejo šele čez desetletja. Embalažo, papir in steklo pa sortiramo posamezniki na čast in denar tistim, ki s tem služijo. Bognedaj, da cigan "ukrade" papir iz takšnih zabojnikov, pride na naslovnico kot, da bi banko oropal.