Debata: Fizicno kaznovanje je opravicljiva oblika kaznovanja otrok

Resolucija: "Fizično kaznovanje je opravičljiva oblika kaznovanja otrok"

Zagovornik: Gandalfar

Negacija: OwcA


----

Ta tema je namenjena samo strukturirani debati.
Komentarje o poteku debate ali resoluciji sami, prosim pišite sem.

Lep pozdrav vsem skupaj še iz negacijske strani. Bi kar pričeli, nasprotnike naprošam za kartke in jedrnate odgovore:

1. Ali je po Ženevski konvenciji fizično kaznovanje sprejemljiva oblika kaznovanja? (DA/NE bo zadostovalo)

2. Ali se vam zdi, da z nenasilni načini kaznovanja _nikakor_ ne moremo doseči istih ciljev? (DA/NE bo zadostovalo)

3. Zakaj je, po vašem mnenju, fizično kaznovanje učinkovitejše od nenasilnega?

4. Ali bi naj bila silovitost kazni sorazmerna s prestopkom?

5. Ali bi silovitost kazni stopnjevali glede na starost otroka?

6. Bi lahko podali kratko definicijo ustrahovanja?

In sedaj, drage dame in gospodje, še pogled negacijske strani na resolucijo "Fizicno kaznovanje je opravicljiva oblika kaznovanja otrok".

Tekom debate bomo dokazali, da je zagovarjanje prej omenjene resolucije le potuha za slabe starše, ki povrh vsega nikakor ne bo prinesla željenih učinkov, še več, mestoma ima lahko takšna vzgoja celo zelo negativne posledice.

Najprej se ustavimo pri definicijah. Z njihovimi se strinjamo, le pri pojmu fizično kaznovanje, bi poudarili, da ne pusti trajnih _fizičnih_ posledic.
Dodali bi še:

Primarno socializacijo: to je prvo vklučevanje osebka v družbo, ki poteka v okviru družine. Tekom tega procesa se osebku izoblikuje morala, družbene norme in se začne razvijati kot osebnost. Učenje v tej fazi poteka na različne načina, za potrebe te debate bi omenili posnemanje in igranje vlog. Uplivi primarne socializacije na nadaljne življenje so skoraj neizbrisljivi.

Prestopek: v okviru te debate, bi tako poimenovali vsakršno aktivnost otroka, ki ni v skladu z družbenimi normami in za katero ga starši kaznujejo.

S problemom se strinjamo, vendar smo mnenja, da so navedeni vzroki napačni. Zagovorniška stran je v želji, da si pripravi kar najugodnejši teren, popolnoma zanemarila dejavnike kot so slaba družba, slabi zgledi in predvsem _neustrezno_ vzgojo.
Neustrezno vzgojo, ki bi se z uresničitvijo resolucije le slabšala, saj, kot bomo kazneje pokazali, fizično kaznovanje upelje v otrokov svet le nasilje in ustrahovanje, travme, ki se v najstinškkih letih pogosto manifestirajo ravno v obliki deviantnega početja.

Čeprav svojega cilja zagovorniki niso izpostavili, predpostavljamo, da kljub svojim izrazito represivnim nazorom, želijo najbolše za otroka, s čimer se strinjamo.
Žal pa tisto kar je "učinkovito" za starše ni učinkovtio tudi za otroke. Zavrnitev njihovih idej bi strnili v 3 argumente:

1. Stopnjevanje propada komunikacije med starši in otroki
Do potrebe po fizičnem kaznovanju naj bi prišlo, ko propade komunikacija med starši in otrokom. Glede na, vsaj po njihovem mnenju, precejšne dokončnosti, ali če želite "učinkovitosti", fizične kazni, postane potreba po komunikaciji uprašljiva, s tem pa se problemi, ki nastajajo v družini, ne rešujejo več konstruktivno, temveč represivno.

2. Negativen upliv na razvoj otrokove morale in psihe
Z uresničitvijo dane resolucije, otroka že v obdobju primarne socializacije izpostavimo ustrahovanju in mu predstavimo nasilje kot sprejemljivo, celo osnovno, obliko medsebojne komunikacije in edini način reševanja problemov, nazori, ki jih bo nosil s seboj celo življenje.

3. Neučinkovitost, neprimernost in krivičnost
Kaznovanje, kakršno nam je bilo predstavljeno z zagovorniške strani, je izrazito krivično, saj ne razlikuje med prestopki.
Ker silovitost ostaja tekom otrokovega odraščanja enaka in je naravnana glede na triletnega otroka, posledično postaja kazen z leti vse milejša in s tem manj in manj učinkovita.
Povrh vsega pa, s tem ko do fizičnega nasilja upravičimo samo starše, problem razrešimo le delno in vzpudbujamo dvoličnost, kar nas ponovno pripelje do našega prvega argumenta.

Naš tretji argument neposredno spodbija njihov prvi argument, saj fizično kaznovanje _ne_ bo rešilo predstavljenega problema, srž njihovega prvega argumenta pa sta podpori za naša prva dva argumenta, ki jih bomo podrobneje predstavili v drugem govoru.

Hvala, pripravljeni smo na nasprotnikova vprašanja.

1. Ali lahko v zgodnjih letih (3-5) dejansko govorimo o slabi druzbi ali pride do tega sele v najstniskih letih?

Ne, ne moremo. Vendar se problem, kot ste ga sami zastavili, nanaša na najstnike. Zatrjujete, da je edini vzrok za njihovo deviantnost v preveč "liberalni" vzgoji. To trditev smo ovrgli s tem, ko smo opzorili na dejstvno, da obnašanje najstnikov ni le posledica nezadosntega kaznavoanja, marveč _predvsem_ družbe, zgledov in neustrezne vzgoje.

2. Kako si negativna stran predstavlja, da bo zagotovila veljavnost svojim besedam, ce jih otrok ne uposteva?

To, da otrok ne ušpšteva staršev ste vzeli kar kot predpostavko, niste pa se vprašali zakaj do tega pride. Mi menimo, da je to posledica propada komunikacije med starši in otroci, problema, ki bi se, kot smo predstavili v našem prvem argumentu, le še stopnjeval, če se starši zatečejo zatekati k fizičnemu kaznovanju. Kako rešiti ta problem pa presega okvire te debate in še posebaj dolžnosti negacijske strani.