Stanislas Dahene s pariškega College de France se ukvarja z nevroanatomijo branja. Pravi, da obstojita dve različni poti zaznavanja, osmišljanja in skladiščenja podatkov, pridobljenih iz besedila. Ventralna pot se uporabi, ko beremo besedilo iz znanih besed. Takrat v trenutku zaznave že poiščemo informacijo o njenem pomenu, ne da bi o tem posebej razmišljali. Tovrstno branje je hitro, tekoče in nezahtevno.
Druga pot branja se imenuje dorzalna in jo uporabimo, ko se moramo posebej osredotočiti na pomen stavka. To se največkrat zgodi, ko ima stavek redko skladnjo, kakšno nepoznano besedo ali pa je le slabo berljiv zaradi rokopisa. Ko postanemo pismeni v jeziku, se ta pot rabi le redkoma, a ne zakrni.
Lehrer pravi, da nas prav ta dorzalna pot prebudi, da si prebrano bolje zapomnimo. To je tudi razlog, da pregledna besedila v pisavi Helvetica na lepem LCD-zaslonu s ClearType tehnologijo včasih izpuhtijo nekam v neznano, ko minuto po ne povsem skoncentriranem prebiranju ne moremo o vsebini povedati več nič. Besedila iz papirnatih knjig si ljudje navadno zapomnijo bolje, dodaja.
Do podobnih ugotovitev so se prikopali tudi raziskovalci s Princetona, ki so lani objavili članek Fortune favors the Bold (and the Italicized): Effects of disfluency on educational outcomes v reviji Cognition. V njem so preverjali, kako disfluentnost vpliva na zapomnitev prebranega. Ugotovili so, da preoblikovanje besedila na način, ki terja nekoliko več zbranosti (bodisi zaradi skladnje ali čitljivosti), poveča učno uspešnost.
