Kakšna bitja so to???

Tooomi! Gandalfar ti je reku _kemik_!

Tomi, po mojih izkušnjah je tako, kot sem že povedal. Pa sploh ne mislim na tvoj primer, ampak na splošno v življenju, splošne interakcije in navezanosti. Torej, ko začne človek kazati neke "simptome" (drugačnega razmišljanja), potem skoraj vedno pride na dan tisto, kar je že takoj nakazano. Človek pač noče biti takoj preveč direkten, ker se ga boji raniti (zaradi zavedanja lastne ranljivosti), ampak čez čas, ko pride že do določene stopnje, postane ta človek tudi bolj direkten in te tudi odbije na bolj direkten način (as last resort).

Torej, moj nasvet od zgoraj stoji. Jaz bi takoj vprašal, da pač vem pri čem sem. Ker s tem, ko ne bi vedel, bi le sebe mučil noč in dan z vprašanjem ali je še kaj, ali nič več. Tukaj pride v poštev samospoštovanje in ta ti nareka, da se temu samomučenju izogneš po razumski poti.
Vedno je najboljše, če izveš resnico, čeprav le-ta dostikrat boli. Kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Ena izkušnja več.

Gandalfar: ja, saj sem tudi tako razumel. Sicer pa je to, da sem bolj na kemijskem področju še vedno meni ljubše, kot pa da recimo kdo meša kakšno medicino (kot študij) ali celo MF notri. Tista štira predavanja, ki jih imamo tam, še ne pomeni, da smo ravno na MF doma
Iceman: saj vem, da bi bilo tako najbolje, samo verjetno ti je pa tudi znano, kako težko se je odločati, ko so čustva prisotna.

Borinho, to sem mu že jaz predlagal. Je pa nekaj res; stvar je dosti lažje opazovati in se spomniti prave rešitve nekje z viška (nekoliko podobno kot kvizi na TV, lažje je vedeti rešitev doma iz kavča). Medtem, ko je Tomi dejansko v situaciji, kjer je stvar dosti bolj otežavljena, kot se zdaj tu nam zdi. Po drugi strani pa od tam on tudi manj vidi, kot mi iz 'varne razdalje'.
Hočem reči to, ko se bo enkrat malo bolj oddaljil od te zadeve, mu bo dosti stvari bolj jasnih, kot mu je zdaj. Zato sedaj preprosto ne ve, kaj bi bila najboljša rešitev in tudi nam ne bo kar tako verjel, ker njemu tisto ogromno pomeni in tega noče izgubiti. Reskirati pa tudi noče tega.

Ja ledenimož sej vem, itak vem ko sem bil v podobni situaciji, ko sem vse nasvete kratko malo preslišal in naredu po svoje, seveda mi je blo pol žal.

Fantje in deklca :), prav lepo ste mi popestrili zadnjih 15 min s prebiranjem teh postov. Da crkneš.Sam ironija je, da je vse res. Edino stvar, ki sem se je naučil, da ženske ne moreš nikoli v nekaj prepričat. Tut če ti reče, da kapira, da ni blema, bo še vedno razmišjlala po svoje. (no, po tem konceptu) En primer, se mi je zgodil pred par meseci v neomenjenem lokalu blizu Kerstnikove 4 . Sn srečal eno bivšo sošolko, pa stojima kr od šanka na levo pr uni mizi v kotu. Bla ženska mal pijana pa jo je noslo sem pa tja. Jst jo primem za pas, da se mi nebi sesula nazaj po tleh in v 1.2 sekunde uleti sestra od moje takratne in me prav "lepo" pogleda. In valda, ko sn pršel nazaj iz LJ domov, v SG, ugante kaj je blo. Draga lepo pokliče in mi reče, da se morma neki pogovorit. Ok, se mi je kr mal svital zakaj. No in pol mi ženska glede tega nič ne reče, reče sam, da jo je par frendov poklical, pa me vpraša, če ji mam kaj za povedat. Jo vprašam kaj. Odvrne; ja ne vem, to bi mogel pa ti vedet, kaj mi morš povedat. Itd. Itd. In ko sn že mislil, da se je glede tega neki uredil mi začne MAMA težit kk se obnašam do ženske pa v LJ z drugimi okol letam, pa drago neki zajeb*vam. HALO. Itd. Pa za določene stvari sem ji npr. rekel naj mi jih ne omenja, ker jih ne prenesem, pa mi je še kr naprej 100 na uro težila. Pa blo je še miljon takih.Pa sn jo poslal v tri p* m*. (pardon my french, no ja, beri: piskre marmelade)Ne me razumet, sej ne govorim, da so vse ženske take, sicer pa, sn rekel da do nadaljnega vse ženske pošljem nekam, dokler ne bo ena zastopla smisel zaupanja v zvezi. In TO mi je najpomembnejše, ZAUPANJE.Enough about me, let´s talk about me. No ja, moj nasvet glede žensk; nikol jih ne tko skenslat, če druga ne jim napište sms, da mate ful dela, pa se bosta pol pogovorila. Ipd. Da ne omenjam moč rožic, čokoladice oz. cukrčkov in ljubkih plišastih živalic, ob priložnostih.Komplimentov pa naj nikoli ne zmanjka. No ja, jst že vem, da mam prirojeno napako, da si lahk zmislim kompliment za 1001 priložnost. (npr. jo pokličem na telefon pa jo lepo pozdravim, bežno omenim, da glih neke cukre jem, jao kk so sladki, pa sn se nanjo spomnil... al pa da ravno jem čokolado in se mi topi v ustih, Milko™ seveda, pa sn razmišjlal, da bi se mi ona tut tko stopila v ustih :) in podobno *** ) In največja ironija je v tem, da ko si zaljubljen, si ne rabiš izmišljevat takega "laskanja™", ker se ti vse zdi resnično. No ja, mogoč, ne mogoč, vem, da sn jst pretirano romantičn tip, pa vseen, neki je na tem. I think (ok, uno o tarzanu nem ponavljal, you get the picture :) ) i´d give to run my fingers through your hair, touch your lips, to hold you near, when i say my prairs, try to understand, i make mistakes, i´m just a man" Še ena misel za lahko noč, grem pol spat, jutri pakiram za LJ, dragi "sošolci" na FRI (UNI); v pon se vidmo (si glih urnik printam, bom v pon. debitiral na faksu po pol leta premora, aja za info. nisn nardil izpitov, tko da sn "spet" v 1.letniku, bruci, bojte se me (( sam še neki, ko me bote tepli, pazte da mi očala ne zlomte )))Damn, skoraj pozabil, misel; Razmerje je kot živo bitje, ki ga moramo hraniti. Z ljubeznijo in z zaupanjem, zjutraj, opoldne in zvečer. Skrbeti moramo da ne bo lačna, da je ne bomo pozabili nahraniti; drugače bo umrla in takrat ne bo več vrnitve nazaj. Ostali bodo le spomini, blede sence še prej tako živih trenutkov. Pozabljeni ne, vendar objokani, ne zaradi stvari, ki ste jih izgubili, vendar zaradi stvari, ki bi jih lahko imeli. Ironično, a resnično. Pa saj ste jih imeli, se ne spominjate? Ne jemljite stvari za samoumevne, ampak živite za tisti trenutek, za tisti objem, poljub, besedo ali zgolj za nasmeh na njenem obrazu. Lažje je reči rad te imam, se ji samo zahvaliti, za to kar je ali pa ji nameniti zgolj pogled, nasmeh, kot pa objokavati neizrečene besede. Bog da in nikoli ne veš kdaj ti lahko spet vse vzame. Lep primer je tudi tole besedilo, ki sem ga pisal neimenovani, vendar nisem nikol mel jajčk, da bi ji dal;Nisem vedel kaj sem čutil, če sploh sem kaj, dokler ni odšla. Takrat sem se zavedel, da ne morem živeti brez nje. Brez njenih prelepih oči, kot zvezde na nebu, njenega nasmeha, ki bi stopil še največjo ledeno goro, nje, ki je v mojih očeh popolna, se zdi da bom umrl. Kot odvisnik, čakam kdaj se bom lahko spet zadel, jo spet videl, jo spet slišal, a odvisnost terja vse večjo ceno, večjo kot jo lahko izplačam, terja moj razum, zdravo pamet, to kar sem. Če se ne bi obdal z drugimi, nepomenbnimi stvarmi, bi znorel. Nič ne morem, lahko le sanjam, sanjam, da sva skupaj, hodiva po plaži, se smejiva in jočeva za dnevi, ki so nama bili vzeti, za dnevi, ko še nisva vedela, kaj lahko imava. Sanjam, da jo držim v objemu, sprva zunaj pod zvezdami, nato v postelji, a se še vedno bojim zaspati. Strah me je, strah, da bi se zjutraj zbudil in nje ne bi bilo več. Kako sem patetičen, še v sanjah, ko je z mano, ne spim, ker se bojim da bi jo izgubil. Obrišem si potno čelo, ura je že 2 zjutraj in 34 minut, jaz pa sedim za računalnikom in vam pripovedujem svojo zgodbo, žalostno zgodbo, a kaj, ko je to vse kar mi je ostalo. Odpravil se bom raje spat, morda jo v sanjah zopet srečam. Morda se bova tudi tokrat spustila v kakšno pustolovščino, se morda odločila za potep v hribe, sprehod ob jezeru, ali pa si bova objeta ogledala kakšen film. Rad sanjam, le tako jo lahko vidim, slišim, čutim in če so sanje edini kraj, kjer sva lahko skupaj, potem želim sanjati, spati, spati in se nikoli več zbuditi.Pismo, spat bo treba... nič, folk, se vidmo jutr, še zadnjič, pol pa pakiram v LJ, ker v stanovanju nimam interneta. ;( Yeah, I know, I´m working on it.

hehe zgleda da je kronicno da se vsi k tlele pisemo skregamo z nasimi zenskami, jst sm tut v kratkem poslal svojo nekam(ona kriva )

Drgac glede dobrih in slabih zensk:

Good girls go to heaven, bad girls go everywhere...

Vsi vemo katerih si mi zelimo hehehe

xbite: No to je pa na žalost tut ena izmed slabosti, ki se ti lahko prav hitro zgodi. Sam to še bolj na začetku, ker pol čez neki časa bo pač ženska vidla, da jo pač rad razveseliš in ne bo tistih "honey, we gotta talk" pripetljajev. Tomi: Any you know what the funny part is? Jst sn (bil) takrat 20, ona pa je bla skoraj 8, 9 let starejša od mene, pol pa men pravijo, da sn otročji. (sej ne rečem da nisn, sam punči, kje so pa prioritete)