Kako so partijski funkcionarji kradli družinske dragocenosti

Vprašanje, ki se pri tem postavlja, meri na namen >>revolucionarnega<< projekta in ustvarjanja >>novega<< sveta, kot smo do sedaj poslušali. Ti dokumenti to >>hipotezo<< demantirajo: kažejo, da so bili slovenski revolucionarji notranje občutljivi prav za zunanja znamenja meščanske družbe, na luksuz in prestiž. Čas je, da sistematična akcija stroke in pravosodnih organov podre berlinski zid tudi na tem področju in umetnine vrne tistim, ki jim pripadajo.

>>Dr. Janezu Kocijančiču se opravičujemo za trditve, navedene v kolumni 9. avgusta 2010, da je njegov oče, pok. Boris Kocijančič, imel zbirko slik, ki so izvirale iz povojnih razlastitev, ter da Janez Kocijančič prodaja enega od desetih platen, ki izvirajo iz povojne kraje.<< Tako zahtevo je na uredništvo Reporterja naslovila odvetniška pisarna Zakonjšek: pridruženo je pooblastilo Janeza Kocijančiča, s čimer je razvidno, da je izjava plod suverene volje.

Izjava Janeza Kocijančiča je >>zavestno neresnična izjava z namenom zavajati v zmoto<<, kot Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje njen manj zveneči sinonim, laž. Zato sem bil nemalo presenečen nad grozečo pošto, ki je priromala iz odvetniške pisarne Zakonjšek. Začudenje je bilo toliko večje, ker sem Janeza Kocijančiča omenil v članku zgolj enkrat, in to ne kot posameznika, temveč kot strankarskega predhodnika sedanjega predsednika vlade in katastrofalne gospodarske politike, za katero pa nisem klical na odgovornost večnega šefa Olimpijskega komiteja RS. Bil sem docela prepričan, da bo Janez Kocijančič, ki ga med vsemi reform-komunisti cenim po najvišji stopnji inteligentnosti v tej združbi, tiho in se bo ukvarjal s pomembnejšimi stvarmi.

S tem namenom sem prosil za posredovanje: zaradi Janeza Kocijančiča in ene povedi se mi ni zdelo dostojno prerekati se po sodiščih. Pomembnejši razlog pa je bil, da sta v okolju Janeza Kocijančiča dva človeka, ki sta mi dolga leta še posebno draga. Zato sem prosil za pogajanje, naj Kocijančič tožbo umakne. Posredni(ci)ku sem pokazal dokument, ki ga je ob tej priložnosti pripravil visoko kvalificirani umetnostni zgodovinar. Videl(a) je tudi stavek: >>Nekatere po drugi vojni pri nas zaplenjene umetnine so bile zbrane v Federalnem zbirnem centru. Pri iskanju provenience slik sem pregledoval(a) to knjigo (arhiv Federalnega zbirnega centra, op. B. M. T.), kjer so včasih zapisani institucije in razni zasebniki, ki so iz tega centra prejeli umetnine ali druge predmete. Med zasebniki prejemniki je naveden tudi dr. Boris Kocijančič, oče Janeza Kocijančiča.<<

Naj že sedaj povem, da je v tej analizi uporabljena dobra tretjina dokaznega gradiva. Drugo čaka na sodno razpravo. Oseba, ki mi je poslala priporočeno pismo, dokazujoče izvor slik v fondih po vojni zaplenjenih umetnin, mi je tudi obljubila, da bo pričala. O njeni identiteti zato ne morem govoriti.

Janez Kocijančič je ponujeno roko zavrnil tako, da je svojo potlačil v žep, kot onega 8. julija 1990 v Kočevskem rogu, češ da se bo z menoj pogovarjal samo na sodišču.

"Glede na to, da je vsa ta generacija, ki je vzela umetnine iz centra, odšla, umetnine pa niso bile vrnjene, sklepam, da so ostale pri njihovih dedičih. Vse te umetnine bi bilo treba vrniti, saj so bile nekomu odvzete in se da dediče teh tudi najti. V veliki mogoči meri se da rekonstruirati, komu so bile te umetnine odvzete," je prepričan. Dodal je, da je posedovanje stvari, za katero veš, da je njen izvor kriminalnega porekla, kaznivo dejanje, zato bi se moralo odzvati tudi tožilstvo.

Stvari, ki so jih partijski oblastniki skladiščili v Federalnem zbirnem centru, niso bile nacionalizirane, ampak so bile preprosto pobrane, je pojasnil Turk. Našel je, tako Turk, tudi dokumente, ki dokazujejo, da je Boris Kocijančič, oče predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije Janeza Kocijančiča, prejel več stvari: dve perzijski preprogi in tabernakelj, predalnik, komodo, svečnik, porcelan in dve umetniški platni (Nürnberg Ferda Vesela in Robbov vodnjak Matije Jama), kranjsko majoliko z dvoglavim orlom ter oljno platno Deklica z vrčem Matije Jame.

Slika Matije Jame je pozneje postala predmet dedovanja, saj je v seznamu imetnikov umetniških del Moderne galerije Ljubljana iz leta 1974 navedeno, da je lastnica slike Deklica za vrčem Krista Kocijančič, žena Borisa Kocijančiča, medtem ko sta sinova Borut in Janez navedena kot lastnika slik Mestni trg s stolnico in Vrtnice, sklepa Turk.

Andruxa je 25. sep 2010 ob 11:23 izjavil:

iz tega, da je ne vem 5 najvišjih partijskih funkcionarjev po l. 45 pokradlo umetnine in si jih razdelilo, ne vidim kako izhaja, da so partijski funkcionarji kradli umetnine, kot splošno priznano dejstvo.

dokazi pričajo o tem, da si je celoten slovenski partijski vrh (Boris Kidrič, Vida Tomšič, Boris Kocijančič, družina Bebler ...) po koncu druge svetovne vojne in prevzemu oblasti med sabo razdelil umetnine, ki so bile zbrane v Federalnem zbirnem centru.

Andruxa je 25. sep 2010 ob 11:23 izjavil:

iz tega, da je ne vem 5 najvišjih partijskih funkcionarjev po l. 45 pokradlo umetnine in si jih razdelilo, ne vidim kako izhaja, da so partijski funkcionarji kradli umetnine, kot splošno priznano dejstvo. To je idiotsko, kot bi recimo rekel, kako mi slovenci trgujemo z orozjem in ga prodajamo na jug, ker je to l.91 počela sekta (tvojega) zatiranega odrešenika.