220V na tiskanem vezju

Ostri koti na vezicah predstavljajo mesto, kjer je el. polje namočnejše. Ostri koti prvič sevajo radijske motnje.

Mogoče se vprasaš odkod radijske motnje? Iz digitalnih impulzov, enk in ničel - to so pravokotni impulzi. Idealni pravokotni impulzi so sestavljeni iz vseh višjeharmonskih frekvenc, sinusne oblike. Realni sicer ne, vendar z digitalnim signalom frekvence 1kHz zlahka dosezeš tudi 100MHz in več. Zato motilec TV (in uC).

In drugič, ostri koti predstavljajo mesta, kjer najprej pride do preboja (zato so strelovodi špičasti) in iz tega domislica o bombnem detonatorju z naključnim proženjem.

Upoštevaj Branetova in Volkova priporočila, hočeta ti dobro.

Edit typo

Ni treba delat radijev za vsako bedarijo. Le izogibaj se 90° kotom kar tako brezveze.

Saj ne gre za raketno znanost, že zdrava kmečka logika zadostuje:

- Tole ni VisualBasic in ti nisi v Matrici. Ni zadosti da so stvari povezane, potem bo pa kao mati narava poskrbela za stvari dalje.
Tole ni toplovodarstvo.

- niso problem smao upornosti ampak tudi induktivnosti. Kjerkoli se da, se žica obnaša kot tuljava in nagle spremembe napetosti, ki bi morale povzročiti nagle spremembe tokov, nalaga v energijo magnetnega polja. In ravno tako njena kapacitivna narava pretaka energijo iz ali v žico pri nagli spremembi napetosti iz ali v električno polje.
V bistvu sta si pojava podobna, le da se včasih seštevata, včasih si pa nasprotujeta.
Najlažje si to zamisliš tako kot da se signalne linije ne obnašajo kot neskončno trde palice ampak kot penasti, elastični drogi. Pri tem dela gostota droga kot kapacitivnost, njegova elastičnost pa kot induktivnost. To pa pomeni,d a električno gledano vse stvari plavajo, ker niso spojene iz idealanih,a mpak realnih komponent.

- Za sistem, ki predstavlja napajalne napetosti in še bolj maso hočeš, da je čimbolj tog. To v praksi pomeni prevodno ravnino, po kateri električni tokovovi sami iščejo optimalno pot.
Če imaš dve taki ravnini eno nad drugo in je ena za recimo napajalno napetost, druga pa za maso, imaš poleg najnižje induktivnosti tudi inherenten kondenzator. Ta je nekako bolj efekten pri multilayerjih, ker sta si plošči lahko bližje.

- Mnoga bremena, sploh pa digitalna so zelo kritična do kakovosti napajalne napetosti ( delajo pravilno samo v zelo ozkem obsegu, izven njega lahko pride celo ddo uničenja) obenem pa se njihovo breme _sunkovito_ spreminja in tako zahtevjo zelo kakovostno napajanje, ker s svojim delovanjem lahko na induktivni liniji uničijo pogoje za delo tako sebi kot drugim uporabnikom.

-ker je potencial mase udeležen tako pri napajanju ( pogosto negativen pol napajanja ) kot pri signalizaciji ( vsi signali se merijo glede na maso ) je kakovost mase še posebno kritična. Vsag odmik masnega potenciala čipa glede na sosede lahko poleg ostalih problemov pomeni, da bo lahko nek signal, ki za seosede pomeni 1 videl kot ničlo ali obratno.

-bakrena ravnina ima lahko tudi vlogo ščita, ki lahko oslabi mnoge motnje z druge ali celo z iste strani. Nek "glasen" signal lahko postane bistveno "tišji", če poteka preko masnega power planea, ker zrcalni tokovi, ki se vzbudijo v njem bistveno oslabijo motnje osnovnega signala.

-če zalivanje z bakrom ni na voljo, je dobro čipe povezati vsaj v gosto mrežo, po kateri si tokovi iščejo optimalne poti.

- da zbiješ tokovne/napetostne špice, postaviš čimbližje vsakemu čipu kakovosten, hiter multilayer. Teh imaš na vseh platah ko blata, pa tudi v štacuni jih dobiš na pest.
_ZELO_ pomembno je,. da je blizu. Še tako dober kondi ne pomeni nič, če je efektivno v seriji z dolgo, tanko induktivno vezjo.

- če signali kjerkoli zapustijo osnovno ploščo, se je treba še posebej vprašati o njihovi kakovosti in dovzetnosti za motnje. Na takem kablu pa masa sploh ne sme biti "tam nek signal". Na vsakih nekaj žic bi moral imeti kakovostno maso. Če iamš na kablu tudi napajanje, rabiš načeloma več masnih signalov. Napajanej in masa morat imeti svoj kondi za blokado ob konektorju - hitri multilayer. Fajn je, če so ostali signali tudi nekako ščiteni- recimo skozi R/C vezje- v smislu serijsekga upora recimo par kOhm in kondija na maso recimo 100pF ali kaj podobnega. Kombinacija bi morala iti izbrana tako, da ne moti kakovosti signala ob normalnem delu, da močan motilni signal, ki bi se ujel v kablu, ne pride skozi dignalen linije v mikrokrmilnik in sesuje vse skupaj. Zadeva je odvisna tudi od pogojev in kritičnosti.

- kapacitivnost kondija ni vse, ker ima vsak kondi še kup parazitnih lastnosti. Tako recimo folijski kondi in multilayer keramik 100nF sploh nista ista. Folijski je lahko namenjen višjim napetostim in njegova kapaciteta lahko niha s pogoji bistevno manj, ampak zaradi soje inherentne induktivnosti ( odvisno od zivedbe sicer ) je totalna smrt za blokado napajanja. Je pa mogoče lahko super za kake filtre, tudi pri AC motorjih se uprablja zaradi robustnosti in cenenosti itd.

-ravno tako tudi niso vsi elektroliti enaki. Poelg tega imajo tudi elektroliti svoej posebnosti. Načeloma ni v redu, če furaš 100V elektrolit v pogojih, kjer ne bo videl recimo več ko 5V. Elektroliti računajo na solidno napetost, ki formira izolacijsko oksidno plast v njih. Brez tega sčasoma degradirajo in začnejo "puščat".
Ni problem 16V elektrolit na 5V le v skrajnosti ne it. Zanje tudi velje da so razmeroma počasni ( čeprav dobiš nove serije, ki so bistevno boljše) in zaradi tega dostikrat vidiš elektrolit v paraleli z multilayerjem- kar bi bil sicer čisti nesmisel, če primerjaš kapacitivnosti.


Kar se minimalni razdalj tiče- zakaj bi izzival stvari ? Tudi če neja v nekih pogojih mogoče ne bo prebilo, zakaj biti na meji ? In tudi pri nizkonapetostnih zadevah - mogoče sis posoben napeljati 8 mil vezico s presledkom 8 mil a zakaj to početi brez potrebe in si tako zakomplicirati izdelavo plate in povečati možnost zajeba ?

Kapacitivnosti teh kondenzatorjev se gibljejo med 100nF in nekaj 10 uF. No najpogostejši so 100nF.