Varati ali ne varati?

Naslov pove vse. Izjasnite se na temo.

Kdaj je varanje upravičeno, in če sploh je. Če je šlo za (enkraten) skok čez plot - povedati partnerju ali ne?

Zakaj varanje ni upravičeno?

Razpišite se, pa se bomo pogovarjali o tem. Škoda je samo, da Thomasa ni več - bi prav rada slišala, kaj ima on povedati o tem.

Ma varanje ni kul je pa pač treba učas ga tolerirat (seveda s tem mislim samo enkrat če je bilo ponesreči), zdj odvisno je tudi od tipa varanja, če je bilo vmes kaj čustev hmmm no pol je že mal problem.

No sam to sm govoru iz stališča moje partnerice. Če bi pa ona mene prevarala pa .....

Ne jaz mislim, da je varanje čist brezveze in je samo za nezrele i neresne! Tud sam mam bejbo pa je neb prevaral za noben keš!!! No ja odnje dobim pač vse kar moški potrebujemo! MIslim, da ipak potrebujejo mal spoštovanja mar ne? Ma sej če bi svoji povedal da jo varam, bi znorela, pa še smilla se mi bi! Reve že itk krvavo plačojejo!>> Saj veste majo pač vsakih par dni ketchup party!>> ja tk je Bog določu!
Sm pa full proti varanju!!

Ja jaz bi svoji povedal le tako bi se mogoče odkupu! saj veste, rečeš ha mal smo popili, ptem pa....

točno tko k je Sergio reku: Varanje sux po dolgem in počez. Zakaj varati? Če že hoče bit s kom nej pusti sedanjega partnerja/ico in gre. Ne pa da dela pizdarije.

Hm...mogoče ne razumem...

Ampak: zakaj je varanje tako negativno označeno? Mislim...kaj je na tej zvestobi, da se je vsi oklepamo kot pijanec plota? [:\] Vse lepo in prav, da si zvest. VSE. Včasih se mi pa vseeno zdi, da te ta zvestoba tako omejuje, da si ne upaš pogledati ne levo in ne desno. Bistvo življenja pa je po mojem to, da vidiš kaj sveta in ljudi. Pa ne samo fizično. Da jih vidiš tudi osebnostno. Se motim?

Ne gre za to, da sama ne bi bila sposobna biti samo z enim. Ampak včasih se mi zdi, da vsi preveč potenciramo zvestobo. Se vam ne? Gre zgolj za moralni predsodek: varati se ne spodobi...kako bi se sam/sama počutila, če bila prevarana ali za kaj več?

Mislite, da partner ne razume, da se pač zgodi, da ga/jo enkrat prevaraš in to je vse? Gre morda predvsem za našo krivo vest?

Vprašanje še zmeraj ostaja: varati ali ne? Zakaj sploh varamo? Je to res le trenutek slabosti? Dvomim...močno dvomim.

Anything - post it.

pač smo vzgojeni v zahodno/krščanskem svetu in je to tko, drugje je pa drgač

če si "ozko usmerjen", se prav maš fiksno idejo da imaš rad/ljubiš eno osebo pol je varanje huda reč, če pa ljubiš ves svet in vse ljudi pol pa zate varanje ni več varanje ampak "druženje" recimo tko nekako

zakaj pa eni varajo pa bog ve

se je pa dobr že kr na začetku zment oz. ugotovit kako je na stvari

lp

varanje gre pomoje tkole. faza 1 - flirt, faza 2 - moraliziranje(here&now) in faza 3 (ko nehas moralizirat) - spolni akt.

Varanje je sila potrebe - nagona, privlacno deluje na custva tko kot veter v jadro. Psiha ti je krmar. Ce je veter premocen te odpihne, krmilo je v tvoji roki in cilj v tvoji glavi.

Varanje (3. faza) je za par samo ociten znak, da nekej manjka. izgovori&opravicila so malo vredni, ce ne nic. rane so hude, brazgotine ostanejo, zivot ide dalje.

lp

Asgard: ti malo preveč porničev gledaš, ane?

To so besede cuki!

Ja, Captain-X bi res povedal kakšno krepko. Samo saj ima sam napisano, da mu ni potrebno verjeti.
Drugače pa zase vem, da ne bi punce preveral, ker ni pointa. Če se že "potrudiš", da dobiš eno, potem ne boš ravno nosil glave na pladnju.

Nej vam povem svojo izkušnjo:

Z mojo bivšo sva bla res dolg skupi. Skupi sva žurala, spala, jedla, pila... Svašta... Blo je lepo in romantično. Ampak ne tko kot v filmih, ampak tko kot je res v lajfu. Sva se včasih mal skregala, včasih je njo glava bolela, včasih sem mel jst mačka... Ampak to sva vse tolerirala. To je blo samo za popestritev najine ljubezni. No potem ko je bil fax in ona je mela maturanca in tko... So se začele težave. Po dveh mescih mi pove, da me je prevarala. No meni se je na začetku sicer strgalo, ampak se je po nekem času umirilo. Sva se velik pogovarjala in sem ji odpustil. Potem je šlo gladko naprej, tko kot prej, mogoče še boljš...

No da pridem na bistvo... Po nekem času sem začel doživljat flash-back-e. Ko sva se lupčkala, se mi je kar prikazal un tip, s katerim naj bi bla... V sebi sem skos nosu breme, kako mi je to mogla nardit. Pa sej sem ji odpustil, ampak žal pozabil nisem. Še vedno ne. In vezo sem žal končal, ker se sploh nisem mogu več sprostit. Nisem mogu unga tipa spravit stran. Skos je bil zraven... Tko, da bi jst rajš reku obratno. Za dekle, za katero ti je vseen, ti je tut vseen, če te prevara. Tisto ki jo maš pa res rad, ti je pa najmanj vseen. Ne vem, jst pač nisem mogu tega pozabit, čeprav sem ji odpustil. Mogoče je kdo tak, ki lahko pozabi, jast nisem.

In še neki. To, da je dobro, da partnerju poveste da ste ga prevarali, to je bullshit!!!!!!!!!!!
S tem ne rešite problema, ampak ga s svojih pleč daste na rame partnerja. Sicer ni lepo, da vam to pride v navado. Ampak če imate nekoga res radi in hočte ostat z njim, in ste naredili eno majhno napakico LE ENKRAT potem tega ne povedat. S tem boste olajšali tegobe sebi in jih povečali vašemu partnerju. Ne tega delat. Če pa partnerja redno varate, potem pa razmislite, če sploh hočete bit z njim/njo, verjetno ne. Če se vam zgodi taka majhna napakica, potem sebe kaznujte tako, da jo veste samo vi, da vas malo žre!

LP joco

Iz mojih izkusenj samo en kratek pregovor, kdor je bral doloceno Coelhovo knjigo ga ze pozna:

Kar se zgodi enkrat, se mogoce ne bo ponovilo nikoli. Kar se zgodi dvakrat, se bo vedno zgodilo tudi tretjic.

Hm - ne vem, kaj bi rekla.

Odkrito povedano so moji pogledi na to tako drugačni od vaših. Jaz mislim, da je varanje v redu. Oseba ki je z nekom, da ga vara ni v redu. Z njo je nekaj narobe, ker nima razčiščenih čustvenih pojmov. Najbrž gre za neko notranjo potrebo, ki je tako na splošno ne morem razložiti.

Obstaja več "vrst" varanja. Neki moj prijatelj za varanje smatra že dotik. Če sem torej z nekom in se med pogovorom dotakenm roke sogovornika, ki ni moj fant, ga varam?

Je varanje potem samo seks z nekom? To je po mojem tudi malo preskrajna oznaka. Naj mi nekdo definira varanje.

Zakaj varamo? Če si odgovorimo na to vprašanje, je morda veliko več jasnega.

Povedati ali ne? Če vemo, da bo oseba zmogla prenesti resnico, jo vzeti kot dejstvo (preteklost se še ne da spreminjati), potem vse fino. Če ne? Potem najbrž ni treba povedati. Vemo, zakaj varamo? Če vemo, potem je pojasnitev preprosta. Logično - čustvena razlaga po mojem obstaja. Sem optimistka? Ampak catch je v tem, da tisti, ki vedo, zakaj varajo, tega ponavadi ne delajo. Morda se motim.

Zakaj smo tako obsedeni s tem, da moramo biti samo z enim? Od kje ta skoraj patološka obsedenost z zvestostjo?

Glej samo mene - samo jaz sem pomembna, ker z mano hodiš? Ni to nekoliko absurdno?

Je varanje potem samo seks z nekom? To je po mojem tudi malo preskrajna oznaka. Naj mi nekdo definira varanje.

Boš morala sama. Od primera, do primera. Samo dejanje ne pomeni veliko, važen je namen. Dotik je lahko dotik, ali dotik. Od tem pa je dobro upoštevati še eno stvar: seksati se po nesreči ne da. Recimo, da tipu spodrsne, in slučajno uleti v žensko...i tako pet, šest, sedam,...,x puta.

Nekoga prevarati je pač ni vredu, pa pika. Tut pretepst koga. Pa komu kaj ukrast. Ja, pod kožo smo pa vsi krvavi. Ampak zato še vedno ni OK varati.

nojus: moj odgovor na vsa tvoja vprašanja je NE.

Ja pa opazu sem, da se ponavadi na chatu za lepim nickom skriva ugly krula. btw, kako se naredijo znakci kot so (R, tm, C).

Zelo jasno je, zakaj je internet chat, irc ali kaj podobnega tako popularno. Če si online, potem je stvar enostavna - ko zadeve začnejo uhajati iz rok, pač greš offline in to je to. Težave so samo virtualne. Vse je neosebno - nihče ne more presojati tvojega videza, si to, kar rečeš. Lahko si izoblikuješ image - besede so poceni in enostaven medij za popularizacijo drugega dela sebe. Stvar je enostavna tudi zato, ker je to osebna zadeva, ki se tiče le tebe in sogovornika. Hkrati se lahko pogovarjaš z večimi ljudmi - in pri vseh lahko pogovor obvladuješ, ker gre za razmerje 1:1. Lepo je tudi to, da tega človeka ne poznaš in ti tako nikoli v živo ne more česa očitati, te ponižati. Če pa ti že mori, preprosto zamenjaš nick, ga daš na ignore ipd. Če mene vprašate, je seveda mamljivo, a tako brezosebno, da je že hudo.

Prav zanimivo, kako smo se začeli oklepati tega zida neosebnosti. Brez njega mnogi sploh živeti ne znajo več. Je neosebnost tisto, kar je privlačno v varanju? Tip za eno noč - izkoristi ga, tu itak ni meja in nihče ne postavlja pravil. Smo, na drugi strani, postali preveč obsedeni od (moralnih) pravil, kot je tisto: ne varaj? Ali ne varamo samo zato, ker nočemo, da bi nas kdo prevaral?

Je varanje res samo zatočišče rev in emocionalnih budal? Včeraj sem se z enim svojih prijateljev pogovarjala o tej temi in tudi on je zelo trdovratno zagovarjal trditev, da varanje ni dobra zadeva. Kaj je tako nenavadnega na mojem mnenju, da se nikomur ne zdi sprejemljivo?

Zakaj današnja mladina išče le še »avanturo«?

Tu je varno, tu ne moraš biti ranjen. Res je, da dobiš bore malo ampak vsakič greš lahko drugam in nič te ne rani tako hudo. Vse, kar se lahko zgodi je, da ostane na drugi strani mehko ali suho, toda takoj greš lahko spet drugam na trdno ali v vlažno. Če pogledam princip delovanja, ugotovim, da je tak, kot pri funkcioniranju virusov; ko je vse uničeno, se selijo na drug organizem. Mar ni HIV pri človeku uspešen ravno zaradi sličnosti principov? S tem odstavkom sem posegel globoko v intimnost človeka in mi je močno nerodno. Ampak ne vem, kako bi se lahko drugače izrazil.

Jah tukaj je treba res pazit kdaj govorimo o varanju. Teoretično je varanje lahko že samo vroč pogled ali dotik. Važno je kaj se dogaja v glavi...

Recimo ali je to varanje, da si tip, ki vozi tovornjak in ga 2 meseca ni domov, ker more pelat v Moskvo en priklopnik železa. Pa se umes ustavi in plača pocestnico, da mu ponudi svoje telo. In tukaj ne gre za nobena čustva ampak izključno samo za fuk in orgazem.

Po mojem je tisto prvo, ko je samo bežen dotik, pa se ti v glavi pletejo ne vem kakšne misli bolj varanje kot pa to drugo (tovornjakar)...

Ja, kam pa pridemo, če bi eni razumeli druge. Saj potem ja ne bi bilo nobene zanimive situacije, ker bi bilo vse predvidljivo.
joco: imaš kar dober point v tem, samo še vedno je verjetno to za pravne vidike varanja ( oziroma 100% je ).

chuki: če bi mene punca prevarala ......... ne morš no sam pomisliš da ga je en namaku v njej! ti se pa trudiš z njo ona te pa prevara! nebi odpustil nikol!!!
Kaj bi ti pravzaprav rad - a hočeš met devico ... ne gre to tko ... tud ti ga verjetno nisi umakou sam v eni - ali pa se motim???

Se pa popolnoma strinjam z vsemi, ki pravijo da NE pod nobenim pogojem ...
nuklearc: Prav imaš tukaj se pokaže karakter ... al zmoreš se upret al pa si po domače povedan pičkica!!!

Ales - zelo moder post. Kar si povedal o tem, da čustva nimajo nikaršne zveze z zvestobo, če ta ni bila dogovorjena, se mi zdi zelo odraslo razmišljanje. Na žalost pa vsi odrasli niso zmožni razmišljati tako odraslo.
Mislim, da je glavni problem to, da do resničnega dogovora sploh ne pride. Da se skoraj vedno zvestobo v zvezi jemlje kot samoumevno. To je najbrž posledica nekih moralnih norm naše družbe. Kar se mi zdi žalostno. Veliko ljudi sploh ne zna živeti brez teh moralnih norm...Ampak to že presega temo.

kaninerror - takisto zanimivo. "Drugače so mnoge ženske zelo čudna bitja, raje jih imaš, manj jih privlačiš. Najbolje je ene par klofut za začetek, pa vas bodo imele rade! Sad but true! " Že Nietzsche je rekel: ženski se približaj z bičem. To ima veze s tem, da se vsi podrejamo (in obožujemo) avtoriteto. Je res nujno tako?

"Najboljši način, kako vse pokvariti, je pa iskrenost; če ji odkrito poveš, da jo imaš rad, potem je vsega konec... " To pa je najbrž povezano s tistim, kar si rekel o cyberlove. Prevelika odkritost je za nekatere grožnja, da jih bomo žive pojedli. Kar razmislite, kako ljubo bi vam bilo, da bi po svetu hodili brez obleke? In to prisilno. Najbrž ne bi bila preveč prijetna izkušnja. Tako se mnogo ljudi počuti ob preveliki iskrenosti, ker se jim zdi, da jih čustveno razgalja, da morajo sedaj odkriti tisti notranji del sebe, ki ga tako dobro varujejo. Pa je res nujno, da se tako počutimo? Mislim, da ne...ampak spet gre za tisto že povedano: danes sploh več ne znamo živeti brez nekega zidu neosebnosti. Čim so nam ljudje preblizu, so že naši sovražniki. Ste to kdaj opazili? In ko si z nekom (=zveza), si z njim intimen. Najbrž si tako intimen (ne le telesno intimen) le še z redkimi drugimi ljudmi. Ko te partner "zamenja" in intimnost deli z drugim, se v zvezi z njim počutimo spet razgaljene, s tistim zidom brezosebnosti vmes. In to v zvezi, kjer je bila intimnost na prvem mestu moti. Je to razlog, da zveze kaj hitro propadejo po varanju?

Sergio-
odgovor je b. Sem bila zraven večih prijeteljev in prijeteljic, ko so bili prevarani. Nisem umrla; tudi oni niso. Mislim, da si preveč fatalističen v svojm pogledu. Če te nekdo prevara, ni konec sveta. Res ga ni. Najprej sledi čustvena reakcija - jok, bes, občutek nemoči in strahu, da smo spet sami. To je čustvena reakcija. Potem sledi razumski del procesa. Če si kolikor toliko čustveno inteligenten se skozi krizo sam zelo hitro privlešeč. Če ne, te lahko to zaznamuje za leta. Morda za celo življenje. Če je nekaj takega tebe tako zaznamovalo, mi je žal. V sebi najbrž še vedno podoživlješ strah, da se bo nekaj tako travmatičnega zgodilo tebi. Razumem te - do neke mere. Ampak ali boš res pustil, da te strah tako zaznamuje? Življenje ne varčuje s krutimi izkušnjami. Tem bolj kot vztrajamo pri trpljenju in podoživljenju mučenja, ki ga je prinesla ena izkušnja, tem bolj bomo ostali ujeti v strah. Tem manj bomo videli okoli sebe in naslednjič, ko se nam bo kaj takega zgodilo, bomo samo še bolj obupani.

Ključ je, da vidiš, da je vse to cikel življenja. In kako ljubim življenje! Doživljati vse to (tudi to, da te kdaj kdo prevara) vendar pomeni ŽIVETI!!! Ti ne živiš? Dokler boš na neko izkušnjo tako navezan - da si boš o njej že vnaprej izoblikoval tako negativno podobo, toliko časa boš suženj svojih čustev. In to ti bo preprečevalo, da bi dva dni po tem, ko boš izjokal vse solze, ker si bil prevaran, vzdihnil: "Pa saj to je žvivljenje!" Se zasmejal in živel naprej.

Je vse to sploh logično?

Zakaj bi mi bilo pa tako težko brez obleke?

Ja verjetno bi bil od večine ljudi potemtakem zavržen, tega si pa nihče ne želi. V pogojih, kjer v tem primeru človek ni zavržen, ga to ne moti. Še nikoli nisem imel problema s samozavestjo na nudo-plaži.

Mene so kot otroka starši tolikokrat razkrinkal, da sem se sprijaznil, da ne morem več imeti skrivnosti in to mi je prišlo v kri. Ničesar me ni več strah deliti. Drugo je pa zavedanje predsodkov punce, ki jo npr. osvajam. V tem primeru pa gre za zavestno ustvarjanje cenzure, z namenom, da ne pride na sosednjem podstrešju do nesmiselnih predsodkov in s tem povezanega poslabšanja v odnosu iz njene strani.

Bolj zanimivo vprašanje je, česa se ženske vstrašite, če vam nekdo odkrije, da vas ima rad.

Tisti, ki ima nekoga rad, mu (ji) bo ja v vsaki stvari prisluhnil, a ne drži? Vendar dejstvo je, da se danes ta beseda drugače razume. Kot nekako: »Hočem biti tvoj tiran.« Vsak izkušen fant mi svetuje: »Pa nikar ne povej nobenemu dekletu, da jo imaš rad!« Do sedaj mi je še vsaka izkušnja potrdila, da so imeli prav. Zakaj je tako? Danes se izraz: »Jaz te ljubim.«, interpretira le še kot: »Hočem te imeti le zase!«, ali z drugimi besedami: »Hočem, da do drugih nič več ne čutiš!«, kar pa dejansko pomeni: »Hočem smrt tvojega srca!« Tega si pa res nobeno svobodno bitje ne želi. Kaj je pa temu krivo, pa jaz ne vem. Mar smo ljudje postali res tako posesivni?

Glih tko za intermezzo: V arabskem svetu je normalno, da ima moški več žensk. Tudi vloga žensk je različna, moški je gazda, ženska pa puca in dela otroke...
Jst pravim, da je to stvar kulture in navad. Nekje bodo žensko, ki vara, kamenjali, spet drugje označili za kurbo... In ker živimo v slo, se moramo prilagoditi lokalnim vrednotam in te spoštovati saj s tem pokažemo respekt do ljubljene osebe.
Aja, pa še neki. Ker naj bi na splošno veljalo, da tipi bolj varajo kot punce, sem se enkrat vprašal: Če je res tolko tipov, ki vara, potem mora bit (logično) enako število žensk, razen, če tistih par žensk obdela vse tipe, ki čakajo v vrsti. Kar pomeni, da ženske glih tko varajo kot moški, al pa je tistih žensk, ki varajo, manj, te pa varajo dosti več krat. Kar pa spet pomeni(če je tko), da so še večje kurbe kot moški.