Neskončnost

Tudi če se njegovo trajanje ne bo nikoli nehalo, je v vsakem trenutku samo končno.

Pojasnitev?

Ker tista prihodnost, ki se še ni zgodila ne šteje.

o+ nevone

Saladin> Šteje prav toliko kot morebiten "pred" Velikim Pokom.

Ja, saj ti je že povedala, da ne šteje. To je ravno toliko.

Kot bi se vparašal, "Kaj je bilo v tem stavku, preden smo ga začeli pisati?

Ne kaj je bilo v tem stavku, ampak od kod je prišel tisti, ki piše ta stavek.

Gre se za jasno definiran korak nazaj v kavzalnosti - čeprav ti fizika ne more povedati veliko o tem prejšnjem koraku.

Očitno pa noče niti priznati, da je prejšnji korak obstajal, da se ji ne bi potem porušil navidezno urejen svet.

Ah, tema je popolnoma probadla, IMHO. Samo nakladanje. Predlagam zaklep, če se le da (kot avtor teme). Kot sodelujoči je sam pač ne bom.

Ne, pričakoval sem, da se bo po toliko straneh tema znebila nesnage in tumpastih postov.

> če ste tako prepričani v to, kot tukaj izgledate, zakaj nam potem tega ne zmorete lepo razložiti?

Maš čisto prav. Nimamo se kaj ustiti, če sami ne vemo, ali vsaj ne povemo.

Torej, zakaj je IMHO Vesolje končno? IMHO. Sicer boš na netu zlahka našel argumente za končnost Vesolja, kot je recimo Olbersov paradox, vendar zakaj IMHO?

Zato, ker je IMHO neskončnost inherentno protislovna. Kar pa je inherentno protislovno, tisto nima nobenih možnosti, da bi bilo realno. To je taka, kmečko detektivska finta. Če ima nekdo protislovno zgodbo, potem zagotovo ni resnična.

In vsaka zgodba z vgrajeno neskončnostjo je IMHO, protislovna. Torej neresnična.

Eto, toliko lahko dobiš od mene. Če se boš strinjal prav, če se ne boš, tudi prav.

zivjo!

glede na primer "neskoncnost" sem se nekaj spomnil. nevem ce ti bo to kej v korist ampak vseeno...

zamisli si vodo. najprej pade na zemljo in nato tece naprej. ce pade na hrib tece dol, ce pade v jezero izhlapi in gre v zrak (potem spet pade dol). ce tece po reki pride v morje al kamr kol ze nato spet izhlapi. ta proces se ponavlja v neskoncnost. kako bi ga ustavil? pomojem da ga nemors. verjetno me boste spet napadl da ta proces ni mogoc ponavlati v neskoncnost ker zemlja ne bo obstajala v neskoncnost. samo tega nevemo, to je samo domnevanje.

lp

lp

verjetno me boste spet napadl da ta proces ni mogoc ponavlati v neskoncnost ker zemlja ne bo obstajala v neskoncnost. samo tega nevemo, to je samo domnevanje.

ko bo sonce ugasnilo tudi tekoče vode ne bo več v našem osončju

Soncu BO zmanjkalo goriva in takrat smo ga najebal, kapiš? Ker Sonce, ne boš verjel, ima končno goriva.

Mislim, da se kot maček okrog vrele kaše vrtite (vrtimo) okoli ene bistvene spremenljivke - ČAS. Za dokazovanje neskončnosti je to edinstven ključ. Strinjam se z razlago nekoga zgoraj, kjer lahko neskončnost dokažeš le v primeru, da jo izmeriš (primerjaš z drugo neskončnostjo). To pa je po moje možno le, da sam živiš (obstajaš) toliko dolgo časa.

Že v osnovi pa bi se prvo morali vprašati kaj čas sploh je? Je to povečevanje entropije, je to psihološki pojem, kjer se spominjamo preteklosti in ne spominjamo prihodnosti ali kaj tretjega? Kaj se zgodi, če se začne entropija (iz kakršnih koli razlogov) zmanjševati? Se bo svet vrtel v drugo smer? Se bomo takrat spominjali posledic in čakali na vzroke? Brez te definicije so vse razprave okoli neskončnosti jalove, ker je vsak primer posredno ali neposredno povezan z časom.

Ali obstaja realen primer neskončnosti v naravi? Tudi če obstaja, ga je iz našega vidika, skrajno-skrajno težko dokazati.

>>Hja, eni principi pa favorizirajo "deakumulacijo". Razpršitev. Povečanje entropije in njeno nihanje okoli maximuma nekje, po dovolj dolgem času.

Princip akumulacije je prevladujoč nad neakumulacijskim principom. Vsaj v določenih razponih.

Povedano po domače, če partikel odleti iz supernove se spet nekje akumulira. Če pa delec posrka v črno luknjo...IMO so ponovno razpršitev struktur iz črnih lukenj potrebni prav posebni pogoji.

Recimo, da tako povečuješ dinamiko v preostalem vesolju.
Samo bi bilo potrebno (glede na temo) razjasnit, če se črnja luknja lahko reši "statusa" črnje luknje ali ne.

OK recimo, da je stvar taka, da se potencialno lahko dve črni luknji združita in je skupna masa lukenj po določenem času manjša od vsote mas obeh lukenj...
(tako se rešiš posledic hipotez, po katerih se črna luknja ne more rešiti statusa črne luknje, nove črne luknje pa lahko nastajajo).

Samo je to en recept, po katerem do konca vesolja sploh ne more priti.

> Samo bi bilo potrebno (glede na temo) razjasnit, če se črnja luknja lahko reši "statusa" črnje luknje ali ne

google -> hawkingsonovo sevanje (Hawking radiation).

> Priliv delcev je bil ignoriran, žal. :(

Nedavno nazaj, sem na TEM forumu poetično izjavil, da vsako črno luknjo teh dni, bolj hladi svetloba oddaljenih zvezd, kot jih greje njihovo lastno sevanje.

Seveda, dandanašnji masa črnih lukenj narašča že zaradi "blinkanja" oddaljenih zvezd, saj jih od tam padli in zajeti žarkci nekoliko odebelijo. Kar pomeni manjšo energijo oddanih fotonov in še to rahlo poredkeje.

Da ne omenjam prahca, ki pada dol.

Vendar, enkrat vse zvezde ugasnejo. Edine so še druge črne luknje, ki vsake toliko zažarijo (precej dosedanjih življenskih dob Vesolja med dvema takima dogodkoma preteče!) in za nekaj piškavih eonov ohladijo druge črne luknje še bolj globoko. Začasno.

Tako to dela!

> Če dobro razumem thomasa, ga navdušuje vesolje, ki teži k spreminjanju atomske mase v razne proste subatomske strukture, ki pa samo še večajo entropijo

Klinc to mene navdušuje! Ampak tako je. Me tudi recimo ne navdušuje, da ne morem hodit 1000 m visoko po luftu, kakor po cesti. Ampak tako je.

V mojem prejšnjem postu vesolje omejeno zato, ker je to ena izmed predpostavk scenarija, ki ga propagira Thomas.

Zakaj je ta scenarij manj verjeten?
Ker se skladno z večanjem entropije veča tudi volumen, z večjim volumnom pa se ohranja takšno vesolje, kot ga poznamo. Oziroma vesolje ne doživi popolnega samovžiga brez ostankov in pepela.

Vsak propagira svojo vizijo resnice. Zadeva ni mostly harmless, saj tisti najbolj prepričljivi dejansko vplivajo na čisto konkretne odločitve, ki za zdaj določajo opremo pri vesoljskih odpravah. V sondo natrpajo nekaj, kar bi naj predvsem potrdilo kak predhodni miselni experiment podkrepljen s simulacijo. Eto zakaj sem uporabil izraz "propagiranje". Začne se nedolžno, konča pa pri denarju in vplivanju na pomembne odločitve.

Še glede neskončnosti. Grafologi bi rekli, da iščemo cikle, "špekulanti" vektorje brez refleksivnih enic v markovskih verigah (za neizolirana stanja), številski teoretiki periodična decimalna števila (v št. sestavu, porojenem z b, kjer je b število vseh realizibilnih stanj vesolja), zagovorniki teorije kaosa neskončna neperiodična dec. števila (glede na b...).

Če bi kdo postavil popoln sistem hipotez, bi se celo dalo kaj pogruntati ali pa ovreči. Brez tega ostane pri temu, da vsak prodaja svoje zelje.

Fiziki si trenutno pred neskončnostjo zatiskajo oči
in tako od njih ne gre pričakovati kakšnega posebnega napredka v tej smeri.

Bolj bi tu stavil na matematike.

neskončnosti ti ne more nihče pokazati
ker bi bilo to v nasprotju z njeno glavno lastnostnjo - brez končnostjo

kot bi rekel naj ti pokažem pritlikavega velikana

dokler tega ne boš razumel... tudi ne boš razumel da neskončnosti ne moreš videti ali prijeti

@hamax(ko bodo pa fiziki definirali nic oziroma neskoncno(kar je po mojem mnenju nemogoce), pa se bo debata o nastanku obrnila povsem v drugo smer.):

Neskončnost in nič sta matematična konstrukta in točno taka sta zelo uporabna za fizike pri računanju (podobno kot recimo delta funkcija).

Nič je sicer popolnoma predstavljiva količina - recimo premik je lahko nič (ne bom omenjal eksperimentalnih težav z doseganjem 0 kelvinov).

Niti neskončnost po moje ni nepredstavljiva, ampak (za razliko od 0) je pa nedosegljiva. Prvo vprašanje, ki mi je padlo na pamet je kolikšna energija je potrebna za pospešitev delca z maso do svetlobne hitrosti? Verjamem v Einsteinove enačbe (tudi dokazov za njih je zdaj že veliko), tako da je odgovor na vprašanje - neskončna.

Fizikalku odgovor verjetno ne bo všeč in bo rekel, da neskončnost ne obstaja, ker drugi eksperiment ni možen. Ni res, samo v našem vesolju ni dovolj energije za tak eksperiment, (sicer je treba napisat še kakšno poglavje v fiziki visokoenergijskih delcev). Sploh pa (če se ne motim) ni zahteval merljivega eksperimenta ampak samo "realen" primer.

Thomas> In kje je tisto vesolje, ki ima dovolj materiala za take hece? V Rdeči kapici? Naslednja vrata levo?

Na tramvajkomandi jih majo na lagerju!

Naj bo.

kitzbrado> Prvo vprašanje, ki mi je padlo na pamet je kolikšna energija je potrebna za pospešitev delca z maso do svetlobne hitrosti? Verjamem v Einsteinove enačbe (tudi dokazov za njih je zdaj že veliko), tako da je odgovor na vprašanje - neskončna.

Foton ima maso. Foton potuje s svetlobno hitrostjo. Ker je vesolje še vedno tu, si nekako ne predstavljam, da smo porabili vso energijo iz širnega, a končnega vesolja, da smo ga pospešili. And there's more than one photon around, most of them traveling at the speed of light.

Vsaj relativistično ziher, za maso v mirovanju pa zgolj vemo, da je manjša od tolk-in-tolk, ker je izmeriti pač ne moremo, če delec, ko se ustavi, izgine.

jype:
A bi ti rad trdil to, da ima UV photon večjo maso kot IR??? Nevem točno kaj misliš.

Foton nima mase. Lahko pa trdiš, da ima samo nemerljivo majhno maso, ampak potem moraš ogromno fizike napisati na novo. Vsekakor pa kapo dol, če misliš, da si pametnejši od vseh fizikov.

Pokaži raje masni delec (ki ima nedvomno maso), ki bi se gibal s svetlobno hitrostjo.

Saj nimam nič proti, da se obešaš na moje argumente, samo če misliš to počet z dvomi o osnovah fizike, potem je debata mogoče res nesmiselna. Vsekakor se pa ne bom spuščal v debato, ali je foton masni delec. Če ne verjameš, pač ne verjameš. Bolj me zanima, kaj bo napisal Fizikalko.

EDIT: @_marko: Hvala.