Včeraj je inšpektor za varstvo osebnih podatkov, Jože Bogataj, preklical svojo znano odločbo o prepovedi dostopa do spletne strani udba.net. Uradno so vzrok za njegovo odločitev zviti uporabniki, ki so do strani dostopali prek proxyjev, zaradi česar omejitve dostopa do sporne strani ni bilo mogoče izvršiti -- potemtakem je odločba o prepovedi dostopa nična. A neuradno je njegova odločba že v samem začetku pravno sporna.
Najprej naj bi bilo sporno že to, da je odločbo izdal ustno (čemur je sicer sledila pisna odločba). Zakon o upravnem postopku namreč izdajo ustne odločbe (ki ji mora nato slediti še pisna) dovoljuje samo v nujnih primerih in sicer če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti. Glede na to, da gre za stare evidence, javna varnost ni pretirano ogrožena, vprašljiv pa je tudi obstoj drugih nevarnosti, če seveda odmislimo napade kašlja omenjenih politikov.
Naslednja pravna napaka inšpektorja pa je bila tudi v tem, da je odločbo izdal na temelju domneve, da so ponudniki dostopa do interneta tudi obdelovalci zbirke osebnih podatkov. To seveda ne drži, ISPji samo omogočajo dostop do zbirke, nikakor pa niso njeni upravljalci in na njeno vsebino nimajo neposrednega vpliva. V včerajšnjem DELU so na strani 10 avtorji knjige Internet in pravo opozorili tudi na Direktivo EU 2000/31 o e-trgovini, ki ISPjem priznava pasivno vlogo pri prenosu podatkov (razen seveda, če ISPji niso tudi lastniki e-trgovine). Inšpektor je torej odločbo naslovil na tistega, ki je bil v vso zadevo najmanj vpleten - na ISPje. S tem pa je po mnenju nekaterih pravnikov prekoračil svoja pooblastila. Zadeva sicer malce spominja na načelo - kriv je tisti, ki je najbolj pri roki (oziroma tisti, ki ga zadnjega še lahko "držimo") - načelo, ki se je precej uporabljalo ob začetkih interneta pri preganjanju raznih crackerjev in drugih internetnih vandalov. Vendar pa to načelo nima nikakršne zveze s pravnostjo, zato ga je nevarno uporabljati.
Je pa po drugi strani treba reči, da je pri objavi te "udbovske" evidence na internetu zagotovo šlo za kršitev Zakona o varstvu osebnih podatkov, pa tudi za kršitev mednarodne konvencije o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov, ki je bila v Sloveniji ratificirana leta 1994. Zavedati se je treba, da je šlo za resno kršitev človekovih pravic posameznikov, katerih osebni podatki so bili javno objavljeni - in večina med njimi sploh ni bila "udbovcev", pač pa gre za evidenco vseh, ki so kakorkoli prišli v stik z represivnimi organi prejšnjega sistema - od kriminalcev (tudi samo osumljenih, ne nujno tudi obsojenih!), prometnih prekrškarjev, sodelavcev tajne službe, do političnih disidentov.Inšpektor je v takem primeru dolžan ukrepati, vendar pa se je (podobno kot v primeru SPAMa, o katerem sem pisal pred kratim) izkazalo, da to ni mogoče, saj je do kršitve prišlo v tujini, tam pa slovenski organi nimajo pristojnosti.
Inšpektorjeva odločba o ničnosti pomeni, da tisti ISP-ji, ki prvotne odločbe niso spoštovali, ne bodo kaznovani, prav tako pa prvotna odločitev ne bo predstavlja precedensa za morebitne bodoče primere. Ravno nasprotno -- državni organi so se na tem primeru naučili pomembne lekcije o neučinkovitosti cenzure interneta in priznali svojo napako, kar je vsekakor pozitivno. Da bi lekcija le držala tudi v prihodnje...
Izvirna novica.
